Špela Reš je psihologinja, psihoterapevtka transakcijske analize, z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualnega in skupinskega dela z otroki, mladostniki in njihovimi starši. Deluje v okviru zasebne psihoterapevtske prakse ''Reši.si'', kjer se ukvarja predvsem s pomočjo mladostnikom in staršem. Več let je svetovala otrokom, mladostnikom in njihovim staršem ter odraslim pri prekomerni rabi ali zasvojenosti z zasloni ter pri številnih čustvenih stiskah, ki jih doživljajo. Leta 2019 jo je Ministrstvo za delo nagradilo s posebnim priznanjem za strokovno in kvalitetno delo na področju socialnega varstva. Z njo smo spregovorili o porastu čustvenih stisk pri otrocih v zadnjem času, kako jih prepoznamo in kako moramo ukrepati. Dotaknili smo se tudi apatičnosti, bipolarnosti in hiperaktivnosti.
Kaj pravzaprav razumemo pod pojmom čustvene stiske? Katera čustva vključujejo?
Čustvena stiska pomeni akutno ali dalj časa trajajoče intenzivno čustveno stanje. Čustveno se odzovemo takrat, ko je ogrožena naša pomembna vrednota (npr družina, zdravje, prijatelji, zabava, šola/delo ipd). Kot čustveno stisko doživljamo največkrat tista čustva, ki so za nas neprijetna (jezo, žalost, sram, strah, tesnobo, osamljenost, zmedenost ipd). Dalj časa trajajoča čustvena stiska lahko začne negativno vplivati na naše vsakdanje delovanje (npr. spanje, prehranjevanje, gibanje, medosebne odnose, šolo, delo …).
So v zadnjem času čustvene stiske pri otrocih v porastu? Katere in zakaj je tako?
V praksi v zadnjih letih, od pojava covida in posledičnih ukrepov, opažam porast čustvenih stisk pri otrocih in mladostnikih. V skoraj dveh letih, ko so trajali ukrepi, povezani z epidemijo covida, so bili otroci in mladostniki dolgo časa socialno izolirani od svojih vrstnikov, prijateljev, sošolcev, bolj so bili izpostavljeni neustrezni uporabi zaslonov in družinskim konfliktom, povečale so se družinske stiske (zdravstvene, socialne in ekonomske), več je bilo smrti, ki so bile povezane s covidom. Po zaključku karantene so se povečale stiske, povezane s šolo, ocenjevanji in učnim uspehom. Učenci in dijaki so iz obdobja šolanja na daljavo prišli s pomanjkljivim znanjem, ki so ga morali nadoknaditi. V praksi opažam, da so se pri otrocih in mladostnikih povečale čustvene stiske, povezane s tesnobo, žalostjo, pesimizmom, osamljenostjo in krhko samopodobo.
Lahko čustvene stiske doživljajo tako mlajši kot starejši otroci? So za njih bolj ''dovzetnejši'' mladostniki?
Čustveno stisko doživljamo v vseh življenjskih obdobjih, tako otroci in mladostniki, kot tudi odrasli in starostniki. Specifične čustvene stiske so seveda povezane z določenimi razvojnimi nalogami. Na primer, otroci doživljajo več čustvenih stisk v povezavi s starši in družino, mladostniki več v povezavi z vrstniki, samopodobo in spolno usmerjenostjo.
So za to morda glavni krivci: posledice koronačasov, preveč ''buljenja'' v zaslone, premalo druženja s sovrstniki, premalo preživljanja prostega časa na prostem, risanke z neprimerno vsebino ...?
Posledice izolacije zaradi ukrepov ob epidemiji COVID-a so seveda vidne tudi na področju upada gibalnih sposobnosti otrok in mladostnikov, na področju prekomerne teže ter tudi na področju povečanja zasvojenosti z zasloni. Posledično so se, zaradi prekomerne rabe zaslonov (predvsem zabavnih vsebin, kot so video igre, družabna omrežja) začele pojavljati tudi težave z vztrajnostjo (zaslonske vsebine lahko hitro zamenjaš, ko postanejo nezanimive), z vzdrževanjem pozornosti (zabavne zaslonske vsebine ne zahtevajo poglobljene pozornosti, vsebine se hitro menjajo, ''listajo'', s tem pa uporabnik navaja svoje možgane na hitre spremembe), v porastu pa so tudi stiske, povezane s spletnimi zlorabami, kot so medvrstniško spletno nasilje, ''sexting'', ''grooming''.
Kateri so tisti prvi znaki, ki jih lahko starši prepoznajo, da ima otrok stisko, če o svojih čustvih ne govori na glas?
Vsak starš najbolje pozna svojega otroka. Otrok v stiski bo začel spreminjati svoje vedenje, navade in rutine (kot so spalna, prehranjevalna in higienska rutina). Pri otrocih se čustvena stiska lahko kaže tudi v psihosomatskih težavah (npr.: bolečine v glavi, bolečine v trebuhu, zaprtost, driska ipd.), nespečnosti, močenju postelje ali pa v specifičnih odporih, kot so npr. odpor do odhoda v vrtec ali šolo, samopomirjevalnih ritualih (npr. zibanje, puljenje las, trepalnic). Najstniki bodo svojo čustveno stisko bolj izražali skozi spremembo svojega vedenja, videza in načina oblačenja, skozi samopoškodovalno vedenje ali pa pretiran umik vase.
Veliko se govori tudi o apatičnosti, bipolarnosti, hiperaktivnosti ... So to stanja, ki prav tako odražajo stisko?
Apatičnost je lahko odraz nizke motivacije in dejanske nezainteresiranosti, lahko pa je odraz dlje časa trajajoče čustvene stiske. V tem primeru je apatičnost oz. '' ohromitev'' obrambni mehanizem, ki človeka zaščiti pred predolgo ali preveč intenzivno čustveno stisko. Do take ''ohromitve'' navadno vodijo travmatične izkušnje ali izkušnje, ki so za človeka čustveno zelo intenzivne.
Bipolarna afektivna motnja je duševna bolezen, ki je lahko rezultat dednih dejavnikov, biokemičnih sprememb v možganih ali težav v zgodnji navezanosti med otrokom in mamo (oz. primarnim skrbnikom). Duševna bolezen, poleg čustvene stiske, vključuje tudi druge simptome na področju motivacije, mišljenja in telesa.
Hiperaktivnost kot del motnje pozornosti s hiperaktivnostjo ni čustvena stiska, temveč nevro-posebnost, ki se odraža v pomanjkljivi in odkrenljivi pozornosti, impulzivnim vedenjem ter pretirani telesni aktivnosti. Je pa čustvena stiska lahko posledica take motnje.
Kako mu lahko starši pomagajo oz. kako naj ukrepajo?
Starši naj svojega otroka opazujejo, se z njim pogovarjajo, skupaj z njim počnejo aktivnosti, ki so otroku prijetne (takrat se otrok najbolj odpira za pogovor). Če prepoznajo pri otroku, da je v akutni-trenutni čustveni stiski, naj mu pustijo prostor in čas za pomiritev. Šele ko se čustva pomirijo, je čas za pogovor. Za otroka je pomemben občutek varnosti, da se staršu lahko zaupa. Občutek varnosti starši dajejo z razumevanjem, aktivnim poslušanjem, postavljanjem pravih vprašanj (čim manj ''zakaj'', čimveč ''kako'', ''kaj''), brez obsojanja ali nepotrebne kritike.
Je v takšnih primerih dobrodošla tudi podpora strokovnjaka?
Ko starši s svojim pristopom ne zmorejo več pomagati otroku, je prav, da se obrnejo po strokovno pomoč. Le-ta je nujna v primerih duševnih bolezni, travmatičnih dogodkov (zlorabe, smrti, nesreče, lahko tudi ločitve), samomorilnih teženj in dolgotrajne čustvene stiske.
Bi lahko prosim navedli primere, kaj lahko družina počne, da se bo otrok vsak dan počutil varno, ljubljeno, samozavestno, motivirano, pogumno, srečno ...?
- aktivno preživljanje časa z otrokom
- kvaliteten čas za in z družino
- aktivno poslušanje otroka
- postavljanje vprašanj otroku (izražanje zanimanja zanj)
- pohvala in spodbuda otroku
- kritika, ko je upravičena, naj bo vezana na vedenje
- iskanje močnih področij otroka
- spodbujanje samostojnosti in avtonomije (starosti primerne)
- ''dovoljenje na ranljivost'' - ni treba da smo ves čas srečni, pogumni in veseli, včasih smo tudi žalostni, jezni in to je normalno
Kaj pa če starši čustvene stiske svojega otroka spregledajo ali pa jim ne pripisujejo velikega pomena? Kam lahko to vodi?
Spregledana čustvena stiska lahko vodi v njeno poglabljanje, lahko tudi v razvoj duševnih težav. Dolgo časa trajajoče čustvene stiske navadno ne minejo same po sebi. Večkrat starši napačno interpretirajo otrokovo čustveno stisko, v smislu ''saj je samo len'', ''preveč se smili sam sebi''. Otrok ob taki neustrezni interpretaciji lahko razvije stališče, da ni pomemben, da njegova čustva ne štejejo.
Ali lahko starši svoje čustvene stiske prenesejo tudi na otroka?
Starši so ogledalo otrokom, so njihov zgled. Otrok se na zgledu staršev uči čustvenih ozivov in mehanizmov soočanja z neprijetnimi čustvi ali težavami. Na otroka se tako prenašajo vzorci čustvenih odzivov (kako se odzivam, ko sem žalosten, kako se odzivam, ko sem jezen, kako se odzivam na strah …) in mehanizmi soočanja s temi čustvi (torej, kaj naredim, ko sem v stiski - ali se umaknem vase, ali se pomirim s hrano, ali se prepiram z družinskimi člani, da se pomirim, ali se pogovorim in ubesedim svojo stisko, ali se umirim v naravi ipd.).
Kako pa lahko to preprečijo?
Pomembno je, da starši dajejo otroku zgled ustreznih čustvenih odzivov (s katerimi ne prizadanemo sebe ali drugih ljudi in živali) ter ustreznih mehanizmov soočanja z njimi.
Kako lahko vzgojitelji prepoznajo čustveno stisko pri mlajšem otroku? Je dobro, da o tem spregovorijo tudi z njegovimi starši ali samo sami poskušajo ukrepati?
Vzgojitelji so usposobljeni za prepoznavanje čustvenih stisk pri predšolskem otroku. So pa večkrat lahko preobremenjeni s številom otrok v skupini ali pomanjkanjem strokovnega kadra, kar lahko vodi do tega, da kakšno čustveno stisko otroka tudi spregledajo. Navadno vzgojitelji čustveno stisko otroka prepoznajo prek njegovega vedenja, spalne, prehranjevalne ali higienske rutine, igre in interakcije z vrstniki. Pozorni so tudi na psihosomatske znake. Pomembno je, da svoja opažanja skomunicirajo z otrokovimi starši.
Kako lahko učitelji prepoznajo, da se ''nekaj dogaja'' z učencem? Je naslednji korak pogovor z njim in njegovimi starši, v želji, da bi mu pomagali?
Učitelji v šoli se prav tako soočajo s prevelikimi razredi in pomanjkanjem kadra, zato se lahko zgodi, da čustveno stisko učenca tudi spregledajo. Tu so še posebej ranljivi tisti učenci, ko so bolj tihi, potegnjeni vase, saj so učitelji navadno bolj pozorni na vedenjsko bolj izpostavljene učence. Učitelj lahko stisko pri učencu prepozna prek njegovega obnašanja, izgleda, interakcije z vrstniki in nenadnih sprememb v učni uspešnosti. Tudi tu je pomembno, da se učitelj ob zaznani čustveni stiski učenca poveže tako s šolsko svetovalno službo kot tudi z njegovimi starši, saj ima pri njenem reševanju pomembno vlogo celotno okolje otroka (šola in dom). Pri hujših čustvenih stiskah je pomembno, da se v pomoč vključijo tudi zunanji strokovnjaki (pediater, pedo-psihiater, psiholog, psihoterapevt ipd).
Imajo vrtci in šole za takšno pomoč dodatno usposobljen kader?
Tako šole kot tudi vrtci imajo svojo svetovalno službo, v kateri delajo usposobljeni strokovnjaki (navadno psiholog, socialni delavec, pedagog, lahko tudi specialni pedagog).
