Časi in razmere, v katerih smo se znašli, so pripeljali do tega, da vse več otrok s težkim srcem prestopi šolski prag. Boli jih trebuh, iščejo številne izgovore, zakaj ne bi šli v šolo, neupravičeno manjkajo pri pouku, ne želijo izpolnjevati svojih obvez ... Njihova stiska pa se iz dneva v dan povečuje. Kako smo jim starši lahko v oporo? Kako lahko mi preprečimo, da svojih strahov ne prenašamo na otroka? Kako ključno je sodelovanje z otrokovim učiteljem? Kaj lahko učitelj naredi, da bo otroku po daljši odsotnosti zaradi kakršnihkoli razlogov vrnitev v šolo prijetnejša? Odgovore nam je pomagala poiskati Saša Biderman, učiteljica z Osnovne šole Božidarja Jakca v Ljubljani.
Ko je šel otrok septembra v šolo, se je zopet navadil na šolske obveznosti, drugačno rutino, učitelje, spoprijateljil se je s sošolci ... Dandanes pa zaradi karanten, izolacij, bolezni ... velikokrat manjkajo pri pouku. Nekateri otroci se težko zopet navadijo, da morajo zjutraj v šolo. Boli jih trebuh, imajo strah pred preverjanji znanja, se tresejo, bruhajo, ''špricajo pouk'' ali pa iščejo kakršnekoli razloge, da ne bi bili pri pouku. Kako jim lahko starši olajšamo takšno obdobje?
Čeprav se otroci bistveno hitreje prilagajajo spremembam kot odrasli, je situacija, ki je nastala zaradi epidemioloških razmer, globoko zarezala v njihovo otroštvo ter jim za seboj pustila neizbrisne posledice. Vsi smo se v tem času srečevali s poplavami različnih in močnih čustev in ta nahrbtnik je bil za otroke, ki čustva šele spoznavajo, izjemno težak, včasih pretežak.
Čustveno zreli starši lahko otroku predstavljajo močno oporo in svetilnik, ki ga iščejo, da lahko vzpostavijo občutek varnosti. V teh situacijah se moramo starši odzvati odgovorno in paziti, da svojih dvomov, strahu in skrbi ne prenašamo na svoje otroke. Pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo ter pri tem prilagodimo izbor besed in čustev starosti otroka. Veliko pozornosti namenimo poslušanju otroka, da lahko izrazi svoja občutja. Prisluhnite jim in morda boste presenečeni, koliko vam imajo za povedati. Stiske otrok delite tudi z učiteljem in skupaj iščite rešitev, ki bo najboljša zanj.
Doživljanje situacije v otrokovem družinskem krogu se zrcali v šolo, zaradi vpliva modelnega učenja. V teme igrivih otroških pogovorov so se hitro vpletli različni pogledi na epidemijo in prerekanja o različnih zarotah. Zlasti v takšnih situacijah je pomembno, da se učitelj poveže s starši in v razred vnese red. Vsak učitelj je zagotovo, ob upoštevanju vseh smernic, veliko časa namenil pogovorom in razreševanju različnih otroških stisk. Vse pa se začne doma in starši lahko tako v veliki meri vplivajo na to, kako bo otrok doživljal šolo v tej situaciji.
Nekateri se tudi težko prilagodijo z učenjem na daljavo. Mogoče takrat vse skupaj jemljejo prelahko, preveč svobodno in recimo med Zoom uro spijo, igrajo računalniško igrico. Kako lahko starši spodbudimo otroka tudi doma, da bo z enako voljo in zagonom sodeloval pri pouku oz. poslušal učiteljevo razlago?
Odzivi otrok na izvajanje šole na daljavo so bili različni. Sprva jim je bilo zelo zanimivo, nato pa se je motivacija zniževala. Kljub temu, da smo se učitelji nenehno izpopolnjevali, se med seboj povezovali in ustvarjali različne avdio-vizualne naloge za bolj zanimiv pouk, se je znova izkazal pomemben vpliv učenja v šoli. Ker so bili otroci doma, je bilo treba postaviti jasna navodila in pravila, da je pouk na daljavo sploh lahko potekal. Otroci so nas tukaj velikokrat presenetili s svojo iznajdljivostjo in hkrati dokazali, kako nove generacije bistveno hitreje napredujejo v računalniški pismenosti.
Pri delu na daljavo so imeli najmanj težav tisti otroci, ki so imeli svoj urnik, načrt dela in spodbudno učno okolje. Jaz sem svojim učencem pripravila predlog urnika, ki so ga nato izpolnili skupaj s starši in mu sledili. Jasno je bilo, kdaj imamo video klic, kaj in do kdaj je treba narediti ipd. Celotno delo sem prilagodila tako, da so bili starši čim manj obremenjeni. Njih sem potrebovala le, da so otroke občasno spodbudili k delu tako, da so jim posvetili več pozornosti in pokazali zanimanje za njihovo delo. Občasno so se nekateri starši obrnili name za pomoč in smo situacijo rešili tako, da sem opravila individualni videoklic z otrokom ali pa sem v dogovoru s starši otroku dala nalogo, ki so jo morali opraviti skupaj, da so se bolj povezali in so mi nato ponosno poslali slike izdelka. Zagotovo so starši odigrali pomembno vlogo pri poteku pouka na daljavo. Namesto domačega učitelja pa sem vedno stremela k temu, da so bili v prvi vrsti starši svojih otrok.
Bi lahko rekli, da so se učenci in dijaki morali v teh dveh letih navaditi na izjemno veliko spremembe glede učenja in tudi prilagoditi svoje navade ter pričakovanja od šole, učiteljev?
Zagotovo je situacija vplivala na vsa področja našega življenja, vendar se otroci bistveno hitreje prilagodijo spremembam kot odrasli. Vsekakor je bilo pomembno, da so se pričakovanja učiteljev in učencev uskladila. Sčasoma smo pridobili občutek, koliko lahko otroci samostojno naredijo doma, da so se nato lahko vsak dan počutili uspešne pri svojem delu. Zagotovo je nov ritem življenja v času pouka na daljavo spremenil učne navade in potek usvajanja novega znanja, kar se že izraža v večjih ali manjših primanjkljajih pri posameznih generacijah.
Dejansko pa smo tudi starši pod velikim pritiskom sprememb časa, nenehnih izzivov ... Kako naj mi sami premagujemo ta stres oz. ga ne prenesemo na otroka?
Stres izvira iz strahu in če strah spremenimo v skrb zase, se stvari vedno postavijo na svoje mesto. Pomembno je, da imamo razdelan prioritetni seznam, od katerega ne odstopamo. To je naše sidro. Urnik dela se je pri delu doma spremenil in družinski sestanki ter skupno usklajevanje dela in časa je bilo ključ do uspeha. Treba se je bilo odzvati zrelo in odgovorno ter uporabiti mnogo filtrov, da s svojim ravnanjem nismo ranili svojih otrok. Zase lahko rečem, da sem mir iskala v naravi. Ona je tista, ki nas vrača nazaj k sebi in nas vsakič znova uči prisotnosti v trenutku.
Drži, da bo mirna mama, ki bo zjutraj rekla: ''Čao!'' otroku z nasmehom, pozitivno vplivala tudi na čustovanje otroka čez dan? Kaj naj bodo tiste zadnje besede, preden otrok odide v šolo, da bodo imele pozitiven učinek?
Povezava otroka s starši je zelo močna, zato lahko otrok tudi brez besed zazna stanje starša. Vse se začne pri zaupanju. Če starši zaupajo šoli in učitelju, da bosta poskrbela za njegovega otroka, se bo tudi sam v šoli bolj varno počutil in se lažje učil. Poslavljanja od otrok naj bodo kratka. Že v 1. razredu imamo črto zaupanja, do katere starši pospremijo otroka, nato pa pot do razreda nadaljuje sam. S tem jih učimo zaupanja in samostojnosti.
Je dobro, da se z otrokom že doma prej pogovorimo, kdaj se bo vrnil nazaj v šolo? Naj mu pomagamo, da se uspešno pripravi na vrnitev (prepiše vso snov od sošolcev, se nauči za vsa preverjanja) ali je to njegova odgovornost?
Odvisno od starosti otroka. Stanje in smernice so se spreminjale iz dneva v dan, zato je bilo včasih težko napovedati, kdaj točno se bo pouk vrnil v šole, razen, če imamo o tem točno informacijo. Izkušnjo imam, da smo se z učenci po videu že veselili, da se bomo vrnili v šolo, pa je bilo nato kar veliko razočaranje, ko so nam to ponovno preprečili.
Učitelji skušamo odsotne otroke na različne načine informirati o šolskem delu, jih povezati s sošolci in jim ob vrnitvi v šolo nudimo čas, da se ponovno navadijo dela v šoli in sledijo šolskemu delu. Če je treba, se otrok lahko udeleži dopolnilnega pouka, pri katerem dopolni svoje znanje in tako lažje sledi delu v razredu. Preverjanje znanja vedno poteka po utrjevanju znanja, ki ga učenci opravljajo skupaj z učiteljem ali po predhodno pripravljenih nalogah, ki jih učenec reši sam, in s tem utrjuje svoje znanje. Vsekakor pa se učitelj prilagodi daljši odsotnosti otroka in mu nudi dodatno pomoč pri usvajanju znanj. Samostojnost otroka pri pridobivanju informacij o šolskem delu pa naj bi se pri prehajanju otroka v višje razrede zagotovo povečevala.
Nekateri otroci, ko so doma v karanteni ali izolaciji, zjutraj dlje spijo, čez dan preživijo veliko ur ob igranju računalniških iger, pozno hodijo spat. Kako ob vrnitvi v šolo vzpostaviti nazaj vsakdanjo rutino, da ne bo preveč kričanja, ukazovanja ali pregovarjanja s strani staršev?
Zagotovo je otrokom doma bolj udobno, vendar jih veliko sčasoma tudi začne pogrešati šolsko delo in predvsem prijatelje. Otroci se hitro prilagodijo in čez teden dni ujamejo nov ritem dela. Če doma prevladuje zdravo okolje, kjer imajo starši pregled nad uporabo elektronskih sredstev in velja določen red, bo težav vsekakor manj. Pri večjih težavah pa se je treba povezati z učiteljem in skupaj iskati rešitve. Odločna in mirna beseda bo imela večji vpliv kot kričanje. Če pa otrok ne opravlja enostavnih dolžnosti, predlagam ukrepanje, pri katerem mu kakšno stvar z napovedjo odvzamemo. Takšen način je dosti bolj učinkovit in tudi cenejši od nagrajevanja.
Verjamemo, da so časi naporni tudi za učitelje. Kaj polagate na srce njim? Kako naj ravnajo ob ponovnem prihodu učenca po daljši odsotnosti v šolo? Kako naj ga zopet motivirajo za šolsko delo?
Vsakomur je po daljši odsotnosti treba dati čas, da se vklopi v skupino in ga ni treba že prvi dan prihoda zasipati s številnimi vprašanji in nalogami. Če je mogoče, lahko učitelj prilagodi delo tako, da skuša razred čim bolj povezati, vključiti kakšne igre in tu pa tam s pohvalo nameniti pozornost temu učencu. Prvi dnevi po vrnitvi naj bodo zanj bolj preprosti, da bo otrok vsak naslednji dan lažje prišel v šolo.
So lahko Pedagoški dnevnik, Načrtovalnice in Opismenjevalne mape v veliko pomoč učitelju pri beleženju učnega uspeha, napredka, znanja, interesnih dejavnosti ... posameznega otroka v teh časih, ko je enkrat v šoli, drugič doma, včasih pa se šola na daljavo? Mu lahko vse to služi kot orodje, da bolje pozna svojega učenca in tako lažje sodeluje z njim in njegovimi starši ter otroku pravočasno priskoči na pomoč?
Učitelja lahko Pedagoški dnevnik podpre pri spremljanju razvoja otrok in njihovega dela. Dnevnik imam med poukom ves čas na mizi, zato si lahko sproti zabeležim vse pomembne podatke, ki se navezujejo na delo v razredu. Prav tako so v dnevniku zbrani tudi vsi podatki, do katerih moram včasih hitro dostopati. V letošnjem letu smo se še posebej potrudile in dnevnik prilagodile lažjemu spremljanju dela na daljavo. V dnevnik smo zato vključile bistveno več seznamov, v katere smo lahko označevali prisotnost na videoklicih, oddajo domačih nalog ipd. Dnevnik je zagotovo vedno z mano na govorilnih urah, kjer lahko staršem podam dosledne informacije o napredovanju njihovega otroka. Iz leta v leto smo sproti oblikovale tudi učne pripomočke, ki smo jih sprva same potrebovale pri delu, nato pa smo jih ponudile tudi drugim učiteljem, saj so izdelani natančno in kvalitetno, kar učitelji pri pouku potrebujemo. Velik odziv so v lanskem letu prejele tudi naše Opismenjevalne mape, ki učitelju pomagajo in ga podpirajo pri pridobivanju informacij o pismenosti otrok in spremljanju njihovega individualnega napredka skozi 1. triletje. Stalno zanimanje pa ostaja tudi za naše plakate abecede, števil do 100, poštevanke in bralne čebelnjake, ki že krasijo številne učilnice ter pomanjšani plakati – piši-briši tablice, ki pomagajo otrokom usvajati znanje na igriv način. Še več na www.pedagoskidnevnik.com.
