Mama me je na starševsko pot pospremila z obilico modrih nasvetov, ki bi mi lahko pri vzgoji prišli v pomoč. Sama se je trikrat preizkušala v vlogi vzgojiteljice, skrbnice, učiteljice, prijateljice, zdravnice in še v mnogih drugih skozi različna obdobja našega odraščanja.
Opozorila me je na obdobje, ko mi bo otrok tisočkrat rekel: ''Ne! Ne bom.'' Obdobje, ko bom čakala, da naredi nekaj po mojih navodilih. In ključna so le-ta. Če bom nekaj želala od sina, je prav, da me on tudi razume. Nikar naj ne uporabljam visokoletečih besed, ampak mu pojasnim, kaj določena situacija oz. dejanje pričakuje od njega. Pri tem moram biti jasna in kratka. Debate, ki se vlečejo v nedogled, otroku niso privlačne. Pri postavljanju pravil moram biti dosledna, kajti v nasprotnem primeru bo zelo zmeden in ne bo poznal, kje so meje.
Izogibati se moram nagrajevanju. Mogoče bo to trenutno delovalo, toda na dolgi rok se bo obrnilo meni v slabo. Sin bo potemtakem lahko za vse pričakoval nagrado in ne bo motiviran za osvajanje novih ciljev. Prav tako naj ne obljubljam zvezd sinu. Ne bom slaba mama, če mu vseh želja ne bom uresničila. Za nekatere se lahko potrudi sam in si jih tudi samostojno izpolni.
Otroku naj bom vedno v oporo in tolažbo. Naj ve, da se name lahko zanese tui takrat, ko naredi nekaj nepričakovanega, ko prekrši pravilo, ko mu je težko ... Vedno in kjerkoli mu moram biti dosegljiva za pogovor, objem in poljub. Pri meni mora najti brezmejno srčnost, ljubezen in toplino.
Četudi me bo spravil iz tira, naj poskušam ostati mirna. Velikokrat bodo moji živci na preizkušnji, a naj bom močna in trdna kot skala. Rešitev ob takšnih pripetljajih ni kričanje. Takrat je čas, da se notranje pomirim, uporabim zmeren ton glasu in pokažem veliko mero potrpežljivosti. Nikoli ne smem pričakovati, da se bodo spremembe zgodile čez noč. Vzgajanje je dolgotrajen proces, v katerega je treba vložiti veliko premišljenega truda. Kljub temu da bodo neprijetne situacije tudi vpričo drugih, ga nikoli, ampak res nikoli ne smem poniževati in se norčevati iz njega.
Iz sina moram na dan privleči tisto dobro, ga spodbujati pri razvijanju talentov in sposobnosti. Iz njega moram izvabiti domišljijo, ustvarjalnost, sočutnost ... Naučiti ga moram, kaj so vrline, ki v življenju štetjejo. Naučiti ga moram, da mora spoštovati mlajše, starejše, sovrstnike, uradne osebe, pripadnike drugih veroizpovedi in kultur ... Pri tem pa mu moram biti vedno vzornica v vseh pogledih. Ni važen videz, temveč tisto, kar človek nosi v srci, kar zna, pokaže in deli z drugimi.
Skupaj se morava veliko smejati. Na glas in iz srca. Vedno si moram vzeti čas za družino, kljub številnim obveznostim, ki mi bodo pisale vsakdanjik. Nepospravljeno stanovanje me bo vedno počakalo, nikakor pa ne smem zamuditi preprostega zlaganja kock. V otrokovem razvoju bodo številni mejniki in mama me je opozorila, naj bom del njih. Prve otrokove korake, besede, vstop v šolo, zaljubljenost, zaskrbljenost ... moram doživeti jaz z njim in ne nekdo drug. Fotografije in posnetki mi lahko povedo veliko, a občutkov mi ne morejo prikazati. Znati moram uživati skupaj z njim v majhnih stvareh. Ko bo odrasel, se ne bo spominjal igralne kozole, ki jo je dobil za rojstni dan, temveč prečudovitega popoldneva, preživetega z roko v roki v parku.
In ko mi bo težko, ko bom utrujena, je prav, da se obrnem nanjo. Kot babica mi bo vedno pripravljena priskočiti na pomoč, da si oddahnem in si naberem moči za nove podvige s sinom.
Avtor: N. K.
