Že od prvega dneva sin največ zanimanja kaže za knjige. Nenehno se sprašujem, kaj bo, ko bo velik, katero smer študija bo izbral, kaj ga bo v odrasli dobi zanimalo, kakšen poklic ga bo veselilo opravljati ... V majhnih dejanjih in nenehnem interesu sem večino časa prepričana, da bo zagotovo vse skupaj povezano s pisanjem, izdajanjem, tiskanjem knjig ... Vendar je nastopilo tudi obdobje, ko se je poslužil novodobne tehnologije in svoje zamisli začel snemati s kamero.
Kot malček je ves čas naokrog hodil s slikanico v rokah, nikoli ni mogel zaspati brez pravljice, če je bilo le mogoče, sva večkrat tedensko obiskala knjižnico in hišico Založba v kreativnem otroškem mestu Minicity Ljubljana, kjer je preživel kar nekaj super popoldnevov po vrtcu. V prvih razredih osnovne šole, ko je dobro osvojil pisanje in branje, je njegova domišljija dobila prosto pot v neznano. Začel si je sam izmišljevati pravljice, lutkovne predstave, njegova igra je bila tako pestra in zabavna, da sem včasih samo osuplo strmela vanj. V številne beležke in zvezke je z velikimi tiskanimi črkami več ur zapisoval, kaj se je pripetilo različnim junakom in vedno zaključil z nekim naukom, ni pa pozabil vključiti še kakšnih pravljičnih prvin. Njegove mini knjige, kot sva jih poimenovala, so bile redno branje malih obiskovalcev, njegovih prijateljev, ki so bili nad njegovim pisanjem navdušeni. In to mu je dalo še večji zagon, da je še in še pisal na tleh v svoji sobi, za mizo, na klopci zunaj, na počitnicah pri babici in dedku, na plaži, med vožnjo v avtomobilu ... Pogosto je na glas vzklikal: ''Ko bom velik, bom pisatelj! Pisal bom pravljice.''
Nekega dne sva ga z očkom presenetila s tiskano izdajo njegove knjigice. Njegova besedila sem pretipkala, vključila sva njegove risbice (ker svoje pravljice vedno opremi še z ilustracijami), očka je prosil prijatelja, da je vse skupaj lično v tiskarni, kjer je bil zaposlen, natisnil kot pravo knjigico. En izvod. Izvod neprecenljive vrednosti. Mislim, da je bilo to darilo zanj najlepše v otroštvu, da si ga bo zapomnil za vedno in da ga nikoli ne bo izgubil.
Ko je dobil prvi mobilni telefon, pa je zanimanje za zgodbe spremenil, posodobil. S pomočjo posebnih programov in aplikacij je začel snemati filme in risanke, v katerih so nastopale igračke, ki jih je imel doma. Prelevil se je v scenarista, režiserja, snemalca in hkrati montažerja. Še nedolgo je bil v plenicah, zdaj pa je obvladal več področij, ki še meni predstavljajo pravi izziv. Kot da bi njegova domišljija dobila dodatno tisoč kril, odšla je v pravljične svetove onkraj devetih gora. Neverjetno! Njegovi izdelki, kratki filmčki, so bili pohvale vredni. Vključil je različne glasove, animacije, besedilo in še in še bi lahko naštevala, če bi sploh poznala izraz za to. V šoli se je zelo hitro razvedelo, da 'obvlada' tudi to, tako da je postal zelo iskan med sošolci in učitelji, ki so iskali takšne veščine oz. storitve. Kaj bo, ko bo velik? Danes se vidi kot režiser celovečernih filmov ali dokumentacev. Ko bo velik, bo pisal velike zgodbe za uspešne filme. Zato se tudi sam izobražuje prek spleta, na You Tubu išče posnetke, ki mu pojasnjujejo določene naloge. Povezal se je tudi s stricem, ki je 'glavca' za takšne zadeve in že nekaj let zapored nekaj dni med poletnimi počitnicami preživi pri njem na izpopolnjevanju. Vsrkava novo znanje, se spoznava z novimi programi in nadgrajuje že naučeno. Še vedno pa poleg računalnika, kamere, mobilnega telefona prednost daje tudi knjigam. Trenutno so na njegovi knjižni polici biografije slavnih športnikov (ja, fantazijski romani so že preteklost).
Fante je poln idej in počasi se mu odpirajo možnosti za različna sodelovanja in še vedno je najstnik. Najstnik, ki sledi svojim sanjam in željam, mama in oče pa ga pri tem popolnoma podpirata.
Avtor: N.K.
Photo by Anna Shvets from Pexels
