Na dogodku v Minicityju je Mojca Košič za vzgojitelje pripravila zelo zanimivo predavanje Glavni principi pedagogike Pikler, poudarek je bil na samostojni igri otroka. Sprehodili smo se skozi osnovna načela te pedagogike, razlike s pedagogiko montessori, kaj je pri otrocih opazila Emma Pikler, ali moramo vsega otroka naučiti ali ga lahko pustimo, da raziskuje, kakšne napake počnemo pri vzgoji starši ... Izvedeli smo tudi, kako blizu nam je pedagogika Pikler, o kateri se sama izobražuje že več let. Dobili smo tudi ključen odgovor na vprašanje: ''Ali je prav, da se starši igramo skupaj z otrokom ali ga pustimo, da se svobodno in samostojno igra?
Mojca Košič je pedagoginja montessori, po formalni izobrazbi je magistrica znanosti, s področja politologije. Pedagogiko montessori je spoznala, ko je drugič postala mama. ''Vozičkala'' je z mamico, ki je že imela dva otroka. Starejši je obiskoval montessori vrtec in ko ji je mamica opisovala, kako poteka dan otrok v njem, ji je bilo to zelo blizu. Tudi sama je nekako intuitivno to počela doma. Vključevala je svoje otroke v opravila, predvsem kuhanje. To je tisti aspekt, ki jo je navduševal pri pedagogiki montessori. Zaupala ji je, da so vzgojiteljice zelo spoštljive do otrok, podpirajo oz. spodbujajo njihovo samostojnost. Zato je takrat začela vse skupaj raziskovati. Vzela je v roke knjigo Srkajoči um.
Pred 12 leti ni bilo veliko informacij na voljo za starše o tej pedagogiki, zato se je vpisala na študij pedagogike montessori v Ljubljani. Sprva se je na študij vpisala kot mama, tekom njega pa je ugotovila, da bi to tudi rada počela. Nisi želela postati vzgojiteljica v vrtcu, ampak je želela staršem približati ideje Marije Montessori, da bi lahko le-te vključili v svojo vzgojo. Med spoznavanjem filozofije montessori je vse zelo dobro povezovala tudi s politologijo. Filozofija Marije Montessori temelji tudi na tem, da je zelo pomembno zgodnje otroštvo in da lahko vplivamo na to, kako se bodo razvijali otroci, zelo malo pa lahko vplivamo oz. spreminjamo ljudi, ki so že odrasli, ki so že na vodilnih položajih in upravljajo našo družbo. Rekla si je: ''Če želimo imeti boljšo prihodnost, boljši svet, se pravi, da bodo kot odrasli celi, neranjeni, ker le-taki lahko ustvarijo zdravo družbo, moramo vplivati na njihov razvoj.'' In prav v tem je Mojca Košič videla povezavo s politologijo. Maria Montessori je bila tudi zelo družbeno angažirana, bila je v tistem času ena vplivnih žensk, ki se je borila za njihove pravice. Je tudi ena izmed prvih žensk v Italiji, katera je bila sploh sprejeta in zaključila študij medicine. Takrat je bila to pogumna odločitev in za zaključek je bilo treba vztrajati.
Ko je Mojca Košič razmišljala o svojem otroštvu, je prišla do dognanj, da je vedno rada pomagala majhnim otrokom. Vedno jo je vleklo k njim, predvsem tistim, ki so bili malce odrinjeni iz družbe in so potrebovali pomoč. Tako se je že kot osnovnošolka vključila v program, pri katerem je pomagala otrokom iz šibkejšega okolja pri osvajanju znanja.
Želela se je vpisati na visoko šolo za socialno delo, ampak je bil vpliv staršev prevelik, zato se je odločila za študij politologije. Verjame, da se je to tudi zgodilo z namenom, saj je s tem študijem dobila širino vpogleda v delovanje družbe in politike. Zato vidi svoje delo kot poslanstvo, ker ko starše izobražuje o spoštljivih in ljubečih odnosih, utira pot k boljši in bolj zdravi družbi. Po študiju pedagogike montessori je opravila še veliko usposabljanj in izobraževanj s tega področja, razumevanja in razvoja otroških možganov, zadnji dve leti pa se zelo posveča pedagogiki Emme Pikler.
Na inštitutu Pikler v Budimpešti se izobražuje o njej, opravila je že več večdnevnih seminarjev, z namenom, da bo nekoč postala tudi pedagoginja piklerjeve pedagogike. Gre za večletni študij, zato bo morala še kar nekaj poti prehoditi do tega cilja. Vodi delavnice za otroke in starše v živo, in sicer v svojem studiu Montessori doma v Ljubljani, kjer ima najete prostore v montessori vrtcu. Delavnice potekajo za dve različni starosti, in sicer za otroke do 18. meseca starosti, in otroke, starejše od 18 mesecev. S starši se povezuje tudi prek spleta, že nekaj časa pripravlja tudi spletno šolo, katero namerava odpreti septembra. Dve leti nazaj je izšla tudi njena knjiga Montessori za starše, priročnik, ki je naletel na super odziv. V nekaj mesecih jo je popolnoma razprodala, zato je šla že v drugi ponatis.
V zadnjih letih ste ugotovili, da pristop montessori dopolnjuje tudi pedagogika Pikler. Nam pojasnite, katera so tista osnovna načela te pedagogike?
Obstajajo tri osnovna načela pedagogike Pikler, in sicer: spoštljiva in kooperativna nega, naravni gibalni razvoj in samostojna otrokova igra. Spoštljiva in kooperativna nega pomeni, da smo med nego (med previjanjem, slačenjem, oblačenjem ...) do otroka prijazni, spoštljivi in nežni, a gre pri taki negi še za mnogo več. Pri njej otroka vključujemo v nego že, ko je dojenček, kar pomeni, da moramo biti pozorni na njegove odzive na to, kar mu počnemo. Gre pravzaprav za dvosmerno komunikacijo. Pri naravnem gibalnem razvoju je ključno to, da otroka ne učimo, kako naj sedi, kako naj se usede, kako naj hodi. Zaupamo v naravni razvoj, da bo otrok te glavne razvojne mejnike dosegel sam, za to pa mora imeti prave pogoje. Pri igri na pobudo otroka odrasli nima vodilne vloge, ampak je otrok tisti, ki daje pobudo za igro. Otrok je tisti, ki se odloča, s čim in na kakšen način se bo igral z igračo ali predmetom.
V kaj je verjela Emma Pikler? Kakšne sposobnosti imajo otroci in kako jim lahko mi pomagamo, da jih razvijajo?
Ne gre zgolj za to, v kaj je verjela Emma Pikler, ampak za to, kar je opazila pri otrocih - česa so sposobni in kje potrebujejo našo podporo ter pomoč ter kje le-te ne potrebujejo, ampak le podporo. Otroci zagotovo ne potrebujejo učenja, kako naj se igrajo, ker to vedo od rojstva naprej. Mi smo tisti, ki se lahko učimo od otrok, kako naj se igramo. Prej sem omenila naravni gibalni razvoj - otrok ni potrebno učiti, kako naj se gibajo, ker je to v bistvu v njih že prisotno. Oni imajo željo, potrebo, po takšnem razvoju. Če imajo prave oz. primerne pogoje v okolju, se ta gibalni razvoj odvije sam od sebe, ob predpostavki, da otrok nima posebnosti v razvoju. Emm Pikler je videla dojenčke in majhne otroke kot povsem kompetentne osebe, ki ne potrebujejo stalno naše pomoči, v skladu z njihovimi razvojnimi sposobnostmi. Majhen otrok ne potrebuje stalnega umešavanja tako pri gibanju kot tudi pri igri. Treba jim je dati čas in priložnost za igro na lastno pobudo in gibanje. Igra pa pri tem seveda pomembno vlogo okolje. Mora biti takšno, da daje otroku priložnosti za to. Gre pa tako za fizično okolje kot tudi tisto, ki ga gradijo odnosi, katere ima z osebami, ki so mu pomembne.
Ga moramo recimo učiti vsega ali se sam, medtem ko raziskuje, ekperimentira, poskuša ...?
Pri gibanju in igranju otroka resnično ni treba učiti. Pri tem imam v mislih majhnega otroka. Kasneje pri večjih otrocih pa je učenje potrebno, saj jim tako razlagamo delovanje tega sveta, matematiko, jezik ... Vedeti moramo, da se v zgodnjem otroštvu marsikaj nauči skozi raziskovanje, eksperimentiranje in preizkušanje. Največ se nauči iz reševanja izzivov, na katere naleti med igro. Če se mi ne umešavamo in ne posegamo prehitro, se prek reševanja izzivov ogromno nauči.
Kako blizu nam je piklerjeva pedagogika?
Osebno mi je pedagogika Pikler zelo blizu. Zadnji dve leti govorim o njej tudi staršem in so nad njo precej navdušeni, čeprav nam morda odpira pogled na vzgojo (ali otroka), ki je malce drugačna, kot smo je bili do sedaj navajeni. V času, v katerem živimo, je družba ciljno usmerjena. Usmerjena je v dosežke. Starši težijo k temu, da bi se otroci čim prej usedli, začeli kobacati, vstali ... Ta naš odnos prenašamo tudi na otroke in nam je pomembno, da zgodaj nekaj dosežejo. Pedagogika Pikler pa nam kaže ravno nasprotno, in sicer da moramo spoštovati otrokov tempo razvoja. Spoštovati moramo razvojno stopnjo, na kateri otrok trenutno je. Biti moramo zadovoljni s tem, kar je otrok trenutno osvojil. Ni nam treba hiteti naprej. To nam ni tako blizu, ampak nam daje dodatne uvide, razmisleke o otrokovem razvoju in tudi pristopu, ki ga zavzemamo v vzgoji.
Zanima nas, ali se v čem metodi montessori in pikler razlikujeta?
Pedagogiki imata kar nekaj skupnih točk, obstajajo pa tudi področja, v katerih se razlikujeta. Eno je vsekakor razumevanje otrokove igre. Pri pedagogiki Pikler otrokovo svobodno in samostojno igro razumemo, da si otrok sam izbere, s čim, na kakšen način in koliko časa se bo igral. Pri pedagogiki montessori pa si otrok izbere, s čim bo delal, ampak način, kako bo delal s to igračo ali predmetom, pa mu predstavimo. Se pravi, da je predvideno neko pričakovanje, kako naj bi otrok neko dejavnost, material, igračo uporabil. Pri pedagogiki montessori je tudi več igrač, ki so bolj strukturirane in imajo konkreten namen. To pomeni, da ima vsak material konkreten namen. Medtem ko so pri pedagogiki Pikler igrače in predmeti odprtega tipa - se pravi, da jih lahko otrok uporabi na več različnih načinov.
Mnogi se sprašujemo, ali moramo novo igračo (dejavnost) otroku predstaviti. Ali mu moramo točno pokazati, kako funkcionira, ali pustimo, da se sam spozna z njo, da se sam nauči, čemu služi?
Na tem mestu bi se navezala na pedagogiki montessori in Pikler. Pri prvi velja, da vsako novo dejavnost, material ali igračo po navdihu montessori otroku predstavimo, kako se uporablja. To še posebej velja za materiale, ki ji uporabljajo otroci, stari od tri do šest let. Gre za strukturirane materiale, ki imajo namen, določen cilj, kaj naj bi otrok z njimi dosegel. Pri tem so potrebne predstavitve - se pravi, da otroku predstavimo, kako se določen material uporablja. Pri igračah odprtega tipa predstavitve niso potrebne. Takšne igrače so značilne za pedagogiko Pikler in ne toliko za pedagogiko montessori.
Delavnice, ki jih vodim za otroke in starše, potekajo po principih obeh pedagogik, ta dva pristopa kombiniram. Kljub temu, da imam v igralnici kar nekaj strukturiranih igrač in dejavnosti, otrokom ne predstavim vseh, ampak jim dopuščam lastno raziskovanje. Skozi leta dela z otroki sem opazila, da otroci mnogih predstavitev dejavnosti sploh ne potrebujejo, na način kot to npr. velja v pedagogiki montessori. Nasprotno, odprta sem za ideje otrok in z zanimanjem spremljam njihovo uporabo tudi visoko strukturiranih materialov. Prav otroci so mi preko igre in uporabe materialov pokazali, kako jih lahko še izboljšam in jih pripravim tako, da bodo še bolje ustrezali njihovim razvojnim potrebam.
Otrokova primarna naloga je igranje, kaj ne? In če smo direktni - je prav, da se starši igramo skupaj z otrokom ali ga pustimo, da se svobodno in samostojno igra?
Menim, da otrok potrebuje oboje - tako igro z odraslim kot tudi takšno na lastno pobudo. Vendar v naši zahodni družbi zaznavamo, da otroke preveč vodimo v igri, za njih pripravimo razne dejavnosti, jih zabavamo, animiramo, se umešavamo oz. vključujemo in posegamo v njihovo igro. In če vodilno vlogo pri otrokovi igri vedno prevzemamo mi, še posebej, če to počnemo v prvih treh letih (dovolj je že v prvem letu) otrokovega življenja, se bo na to našo vlogo animatorja navadil. Ko bo prišel čas, ko bi si od otroka želeli, da se malce bolj samostojno zaigra, tega v bistvu ne bo zmožen. Ker edino, kar pozna, je to, da smo mi vedno stalno ob njem - ga zabavamo, predlagamo, kako naj se igra, vodimo njegovo igro. To ne pomeni, da se ne smemo nikoli skupaj z otrokom igrati. To tudi ne pomeni, da se mora vedno samostojno igrati oz. to početi na lastno pobudo. Treba je vzpostaviti nekakšno ravnovesje in sledenje otrokovim razvojnim potrebam. Opažam, da je otrokom v zgodnjem otroštvu (do enega leta in pol, drugega leta) veliko bolj blizu samostojno raziskovanje in je zelo pomembno, da jim v tem času tudi to dopustimo. So pa potem, po letu in pol, veliko bolj odprti za naše vodenje in malce bolj strukturirano obliko igre. Na delavnicah za otroke in starše tako slednji spoznavajo to pravo ravnovesje, kdaj se v igro umešati in kdaj otroku dopustiti lastno raziskovanje.
Osvetlimo tudi, katere so najpogostejše starševske napake pri vzgoji? Kako se jim lahko izognemo?
Velikokrat želimo vse narediti namesto otroka. Ko so majhni, ko se učijo spretnosti slačenja, oblačenja, naredimo vse namesto njih. Super bi bilo, da jih vključimo v vse to, se pravi, da naredijo vse tisto, kar zmorejo. Prehitro posežemo, ko imajo kakšen izziv. Mi pridemo s čarobno paličico in vse rešimo. Po drugi strani pa vemo, da se življenjski izzivi ne rešujejo na takšen način. Vemo, da moramo vložiti vsaj nekaj truda, napora, časa, energije, da nekaj rešimo. Otrokom ne želimo sporočiti, da bo vedno nekdo drug za nas poskrbel in nas rešil. Želimo jih opolnomočiti za življenje in s tem tega ne naredimo. Želimo si, da si otroci zaupajo, v sebe in svoje sposobnosti, da so zmožni se spoprijeti z izzivi, da so zmožni tudi rešiti jih. Prav to jim daje zaupanje v sebe in tako gradijo samozavest, ki jo bodo v življenju še potrebovali. Ko delamo vse namesto njih, jim vzamemo priložnosti za razvoj različnih spretnosti, med drugimi tudi samostojnosti. To je sicer absolutno normalna težnja, zato ker želimo biti hitri in učinkoviti, ker običajno nimamo dovolj časa, da čakamo, da otrok to naredi sam. Morda se tudi malce bojimo, da otroku ne bi uspelo. Ampak vedeti moramo - ko je otrok v tem procesu učenja, te spodrsljaje ne jemlje kot svoj neuspeh. Če mu nekaj ne uspe, poskusi drugače, ubere drugačno strategijo. To je pravzaprav proces učenja, skozi katerega mora otrok iti, da osvoji neko spretnost. Mi pa gledamo na otrokove poskuse kot na neuspehe pri doseganju cilja, rezultata, njemu kot majhnemu pa je pomembna pot.
Z vsem tem je povezano tudi to, da premalo zaupamo v otroka in njegove sposobnosti. Res moramo že majhnim otrokom dati priložnost. Presenečeni bomo, česa vse so zmožni. Velikokrat jih tudi ne jemljemo resno in prepogosto pomanjšujemo njihova čustva. Na primer: ko se otrok udari ali pade in začne jokati, mu mi hitimo razlagati, da to ni nič, da je vse v redu, rečemo mu, naj ne joka. Ne dovolimo mu, da se izraža, da da čustva ven iz sebe. Je pa pomembno, da otrok ne tlači čustev, ampak da jih sprosti, mi pa smo tam zanj, da mu jih pomagamo regulirati oz. da mu pomagamo upravljati z njimi. Tako se bo kot odrasel zmogel sam soočati z njimi.
Več o pedagogiki montessori si preberite v intervjuju Mojca Košič: ''Pedagogika montessori me je pritegnila predvsem zaradi spoštljivega odnosa do otroka.''.
Avtor: N. K.
Fotografinja: Maja Dodič
