Tokrat smo pred mikrofon povabili Špelo Končar, ki ima pomembno vlogo v kreativnem otroškem mestu, ki domuje v ljubljanskem BTC-ju. Po končanem študiju na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je postala profesorica poučevanja na razredni stopnji, so se ji odprla vrata v Minicity. Tukaj je zaposlena od samega začetka in preizkusila se je v kar nekaj vlogah. Po vrnitvi z drugega porodniškega dopusta je prevzela mesto skrbnice ključnih kupcev in velik kos svojega delovnika nameni iskanju novih partnerskih podjetij.
Špela ima veliko vzdevkov in najbolj se jo je prijel Karamela. Če bi sama lahko uporabila zgolj tri besede, bi se opisala kot komunikativna, organizirana in iznajdljiva oseba. Pri 31 letih je ponosna mamica štiriletni Evelin in dveletnemu Tristanu, ki jo vsak dan postavljata pred nove izzive vzgoje. V vlogi mame se dobro znajde in marsikatero izkušnjo črpa iz prakse, ki jo je imela na fakulteti, iz časov, ko je kot vzgojiteljica delala v poletnih in zimskih kolonijah, ter iz članstva v mladinski komisiji Gasilske zveze Ljubljana. Vabljeni k branju zanimivega intervjuja.
Ptičica nam je zaupala, da si si kot otrok želela postati učiteljica. Si se zelo oddaljila od svojih sanj ali si jih nekako uspešno vpletla v svoje delo?
Res je, že od malega sem se rada igrala šolo. Vse plišaste igrače v sobi so bili moji učenci, pripravila sem jim zvezke, si uredila redovalnice, jim pripravljala naloge, jih rešila v njihovem imenu in potem v vlogi učiteljice ocenjevala. Kasneje smo se šolo zelo radi igrali tudi s prijatelji na vasi, kjer so me vedno izglasovali za učiteljico. Po končani gimnaziji sem se vpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, smer razredni pouk, ker sem želela svojo igro iz mladosti prenesti tudi v realni svet. Po delni zaključitvi študija sem še kot študentka začela delati v Minicityju. Projekt mi je pomenil izjemno priložnost za povezovanje moje pedagoške žilice, idej, ki mi rojijo po glavi, in možnosti dodatnih izzivov iz znanj, ki mi jih je ponujal Minicity. Proti koncu študija sem se vedno manj videla v zelo ozko usmerjenem slovenskem javnem šolskem sistemu. Minicity mi je omogočil kreativnost, razvoj in prečkanje svojih okvirjev, a vseeno so še vedno otroci zelo pomemben del mozaika. Lahko rečem, da sem svoje sanje nadgradila v pravo smer.
Če bi povprašali tvoje sodelavce, kaj bi nam razkrili o tebi?
Sodelavci me poznajo kot organizirano osebo, ki zelo rada govori. Jezik mi teče kot namazan in večletne izkušnje z delom na recepciji in kasneje v prodaji, so mi omogočile, da lahko uspešno vodim pogovor z različnimi profili oseb. Name se lahko zanesejo in vedo, da bom svojo nalogo opravila v časovnem roku in dostavila kvaliteten rezultat.
Kdaj in kako se je začelo tvoje sodelovanje z Minicityjem? Kaj so bile tvoje prve zadolžitve?
Moje sodelovanje se je pričelo leta 2014, ko mi je sošolka s fakultete poslala razpis za prosto delovno mesto animatorja in receptorja v Minicityju, ki prihaja v ljubljanski BTC, s pripisom: ''Špela, preberi, to je tvoj življenjepis.'' Minicity je bil še gradbišče, ko so nas povabili na uvodno predstavitev projekta in kasneje na razgovore. Ne bom pozabila svojega razgovora, na katerem so se takratni lastniki Minicityja vpričo mene ''borili'', v katero področje recepcije ali animacije me bodo uvrstili. Takoj smo začutili, da smo pravi ''za skupaj'' in še pred odprtjem Minicityja sem dobila mesto supervizorke receptorke, da sem jim pomagala pri organizaciji in postavljanju tega področja.
Kako pomembno ti je dejstvo, da si bila vključena v sam začetek kreativnega otroškega mesta?
Ker nas je zelo malo, ki smo v ekipi še danes in poznamo Minicityjeve začetke, mi slednje veliko pomeni. Minicity poznam skozi različna obdobja, osebe v ekipi in projekte, ki smo se jih lotevali v vseh teh letih. Lahko rečem, da sem se od vseh vključenih ogromno naučila. Ne morem mimo dejstva, da smo z Miho in Jasno zgradili zelo tesen poslovno-prijateljski odnos in večkrat me pocukata za rokav in vprašata: ''Špela, kaj bi pa ti naredila?'' Cenim vse trenutke od leta 2014 naprej in zaupanje, ki ga imata vame še dandanes.
Kam te je ponesla karierna pot v mestu, kjer se razlega otroški smeh?
Moje delo se je začelo na mestu supervizorke receptorke, ko sem vodila recepcijo in hkrati delala kot receptorka. V nadaljevanju sem pomagala pri razvoju področja skupinskih obiskov šol in vrtcev, z nadgradnjo z dogodki za učitelje in vzgojitelje. Ker sem bila pripravljena sprejemati različne izzive in me ni bilo strah odgovornosti, sem kmalu postala operativna vodja in desna roka direktorja. Sledili sta dve daljši odsotnosti zaradi porodniškega dopusta. Ko sem se lani septembra vrnila, sem prevzela mesto skrbnice ključnih kupcev in se našla v področju prodaje, pri kateri sem že večkrat v preteklosti pomagala, ko je bilo to potrebno. Trenutno na vsakem koraku iščem priložnosti za nove oblike sodelovanja s podjetji in posamezniki, ki lahko doprinesejo k družbeno odgovorni zgodbi Minicityja. Pri delu so mi v veliko pomoč izkušnje, ki sem jih v vseh letih pridobila v Minicityju.
Radovedni smo, kako je videti tvoj delovni dan.
Moj delovni dan se prične ob dobri kavi in klepetu s sodelavkami. Sledijo: pregled elektronske pošte, klici, pisanje ponudb, sestanki in več vsakodnevnih nepredvidenih nalog. Nikoli mi ni dolgčas in noben dan ni enak prejšnjemu. S sodelavkami si vzamemo tudi čas za kosilo. Ker imam dva majhna otroka, nerada vlečem svoj delovnik v pozno popoldne. Raje preživim nekaj kvalitetnega časa z družino in se zvečer, ko zaspita, useden za računalnik in dokončam, kar mi je še preostalood zadolžitev. Dvakrat tedensko delam od doma, takrat mi manjkajo družba sodelavk in dnevne anekdote, ki se nam dogajajo v pisarni. Moram pa priznati, da sem doma zelo produktivna, fokusirana in hitra pri delu. Včasih kar pozabim na odmore in obroke.
S kakšnimi izzivi se srečuješ na svojem delovnem mestu in kako vplivajo na tvoje počutje?
Izzivi so sestavni del vsake službe in tudi pri meni so. V letošnji zimi me je najbolj zaznamoval izziv usklajevanja službe in bolnih otrok. Res smo imeli pravi maraton bolezni in slednje je težko usklajevati z delom, ko tvoja odsotnost traja več tednov. V Minicityju smo našli skupno rešitev, ki je bila pozitivna za obe strani. Včasih izziv predstavlja naša skupna pisarna, ki smo jo uspešno rešili z možnostjo dela od doma. Kdor dela v prodaji ve, da je lahko velik izziv prodajni rezultat, sploh kadar ni tak, kot bi si ga želel. Ne obupam in vem, da bo kmalu prišel ... in res se to zgodi takrat, ko najmanj pričakuješ.
Kaj so tiste najbolj sladke češnjice na torti pri opravljanju poklica, kot je skrbnica ključnih kupcev?
Ko se učiš od drugih in prek njihovih zgodb nadgradiš svojo. Ko je tvoj sogovornik navdušen nad projektom, ki smo ga izpeljali z ekipo. Ko ti kupec zaupa in se k tebi obrne po nasvet.
V vseh teh letih si si ustvarila čudovite spomine. Zagotovo nam lahko zaupaš tudi kakšno zabavno prigodo iz Minicityja.
Zabavnih prigod je več, vendar sem najprej pomislila na tole. V Minicityju smo ob 8. uri zjutraj dobili klic, da bi k nam čez pol ure prišla dva avtobusa otrok, ker so jim odpovedali dejavnost, za katero so bili dogovorjeni. V pisarni smo se spogledali in rekli, naj pridejo. Smo ekipa in bomo to izpeljali. Pred tem jih je več drugih ponudnikov zavrnilo. Animatorsko uniformo smo oblekli vsi, ne glede na delovno mesto, vključno z direktorjem. Nekaj animatorjev, ki so živeli v bližini, nam je priskočilo na pomoč, sicer pa smo odlično preživeli dopoldan s šolarji. Direktor je z njimi pekel piškote, vodja prodaje je pleskala z njimi stene, sama sem takrat prevzela plesno delavnico in učenje prek igre v televizijskem studiu. Vsakdo izmed nas je poskrbel za drugačne aktivnosti s šolarji, ki jih je bilo več kot 100. Zmogli smo in dokazali, da smo ekipa. Učitelji in učenci so bili navdušeni nad izkušnjo.
Uspešno usklajuješ kariero in družinsko življenje. Zaupaj nam prosim recept!
Ključno pri usklajevanju je prilagodljiv delavnik. V službi nimamo točno določene ure prihoda in odhoda, delo lahko opravimo tudi zvečer. Delam v družini prijaznem podjetju, kjer vodstvo zaupa zaposlenim in skupaj soustvarjamo plan dela. Rezultati kažejo, da je to pravi način in ekipa je za delo bolj motivirana, ker čas z družino zaradi službe ne trpi. V nujnih primerih lahko svoje otroke tudi pripeljemo s seboj v službo. V tem primeru so verjetno sanje vsakega otroka, da njihovi starši delajo v Minicityju.
Kam bo po tvojem mnenju ''poneslo'' malo mesto v prihodnjih dnevih, tednih, mesecih in letih?
Minicity je kvaliteten in v Sloveniji vedno bolj prepoznaven družbeno odgovoren projekt, ki ga vsak dan obišče več otrok in njihovih spremljevalcev. Vsak dan nam postreže z novimi prigodami in nasmejani otroki, ki zapuščajo Minicity. V prihodnjih tednih bomo ''pokali po šivih'' zaradi obiskov vrtcev in šol, poleti zabavali otroke v okviru počitniškega varstva in se pripravljali na zimski del sezone. Minicity bo z vsakim mesecem tudi vedno bolj viden v digitalnem svetu in glede na plane, ki smo si jih zastavili, bomo vidni, slišani in še naprej uspešno prispevali k gradnji bodočih generacij, ki jih v Minicityju kujemo v odgovorne, samozavestne in samostojne posameznike. Verjamem, da bo izjemno priložnost za sodelovanje z nami prepoznalo tudi vedno več podjetij, ki tega do sedaj še niso storili. Zgradili smo dobre temelje, ki jih lahko v prihodnjih letih razširimo tudi v tujino.
Imaš mogoče moder nasvet za vse otroke, ki se še odločajo, kateri poklic bi izbrali?
Izberite poklic, ki vam ga narekuje notranji čut. Naj vpliv okolja ne poseže preveč v vaše sanje. Verjamem - če delaš to, kar te veseli, lahko delaš izjemno uspešno. Vedno se najde možnost za malenkost prilagojeno pot kasneje, ko dozoriš in izoblikuješ svoje interese.
