Na potovanja z vlaki imam prekrasne spomine iz otroštva. Vsako poletje sem se skupaj z babico in dedkom tako odpravila na morje. In ker ima takšen način potovanja svoj čaroben čar, sem želela to prikazati tudi svojemu sinu. Tudi midva se vsako leto tradicionalno po zaključku šole odpraviva na počitnice k njegovi babici in dedku v 80 km oddaljen kraj.
Z babico in dedkom sem se na železniško postajo vedno odpravila v zgodnjih jutranjih urah. Vsak je imel svoj majhen kovček, v mojem nikoli ni manjkal kakšen pustolovski roman. Veliko prej smo bili na pravem peronu in čakali, kdaj bo prišel naš vlak. Babica me je trdno držala za roko, da se ne bi izgubila v množici. Takrat sem imela priložnost opazovati potnike ... Razmišljala sem, kakšna pustolovščina jih čaka in kam se odpravljajo. Vlaki, ki so se ustavljali za nekaj minut na sosednjih tirih, so bili tako veličastni. Vedno znova sem imela občutek, da so mogočni, da peljejo v neznane kraje, kjer je fantastično in se lahko zabavaš in zabavaš. Bile so počitnice, zato sem si vse popotniške destinacije zamišljala kot dežele brez učilnic, učiteljev, učenja ... Na vlaku mi je dedek pripovedoval zanimive pravljice - imel je zelo bogato domišljijo – in nekega dne jih bom zapisala za vse male bralce. Nikoli ne bom pozabila okusnih malic, ki nam jih je pripravljala babica. Z največjo slastjo sem pojedla njen najboljši jabolčni zavitek na svetu. In čeprav je vožnja z vlakom trajala nekaj ur, mi je čas zelo hitro minil. Na vmesnih železniških postajah sem opazovala skozi okno in želela izvedeti čim več o kraju, v katerem smo se ustavili. Do cilja je bilo kar nekaj postojank, tako da sem na končni postaji imela že pravo zakladnico informacij.
Ker ni besed, ki bi strnila moja občutja, kako nepopisno srečna sem bila na teh potovanjih z vlakom z babico in dedkom, tradicijo nadaljujem. Tudi moj sin je vzljubil najina mini potovanja z ene železniške postaje do druge. Vsako leto se na začetku šolskih počitnic odpraviva z vlakom k njegovi babici in dedku. Živimo zelo blizu železniške postaje, zato sva jih večkrat opazovala tudi, ko je bil malček. Ko je zaslišal zvok lokomotive, je velikokrat na ves glas vzklikal: ''Čihapuha! Čihapuha!'' in mahal potnikom.
Sinu pa ne pomeni le veliko vožnja z vlakom, temveč ''obred'' pred tem. Ko določiva dan, kdaj bova odpotovala, kupiva vozovnico kar prek spleta pri Slovenskih železnicah. Skupaj strmiva v računalnik in naučil se je že celoten postopek. Klikneva povratno vstopnico, izbereva datum potovanja in določiva, koliko vozovnic potrebujeva. Dobro ve, da mora tudi poiskati možnost izbire vozovnice za otroke. Najveličastnejši trenutek pa je tako ali tako, ko izbere vstopno in izstopno postajo. Potem imava možnost izbire ure, kdaj bova odpotovala. Super je, ker nama prikaže tudi, koliko časa bova preživela na vlaku. In že sva na blagajni, kjer vneseva podatke in poravnava z bančno kartico. Izpiševa vozovnico in potem komaj čakava, da odrineva na pot. Pripraviva si prtljago, nikoli preveč, ker veva, da bi jo težko nosila. Ponavadi si sin umisli manjši nahrbtnik, poln igrač. Hihihi ...
Ko napoči dan odhoda, se sin zelo hitro umije, obleče in pozajtrkuje. Ponavadi sva nekaj minut prej na železniški postaji, pripravljena za vstop na vlak. Ponavadi ne zamuja in sin si vedno izbere sedež zraven okna, saj uživa v opazovanju pokrajine, mimo katere drvimo. Včasih se igrava enko, včasih pa se samo pogovarjava in delava načrte za prihodnje dni počitnic. Letos sva se dogovorila, da se bova tudi midva prvič z vlakom odpravila kopat. Še izbirava, katero kopališče, ki je dosegljivo z vlakom, bo najin cilj. Vem, da nama z nakupom vozovnice pripadajo tudi določene ugodnosti, zato si bova privoščila popolno razvajanje in zabavo. Mogoče se celo odpraviva na slovensko obalo ... Slovenske železnice vedno znova poskrbijo, da so najine počitnice top.
Avtor: N. K.
Photo by Daniel Frese from Pexels
