10:00 - 20:00 (0)

info@minicity.si

+386 41 377 366

Imam enega otroka in že od prvega dne vem, da ne želim, da je sebičen edinček, temveč takšna oseba, ki zna pokazati empatijo do drugih, ki se nenehno trudi, da s svojimi dejanji ne povzroča bolečine in skrbi meni, očetu, vzgojiteljici, učitelju, sovrstnikom, babici, dedku in vsem drugim ljudem, s katerimi prihaja v kontakt. Želim, da je sočuten, da zna čutiti, da si dovoli biti tako vesel kot tudi žalosten, ko za to napoči trenutek.

In že kot majhen, mislim, da je imel dve leti, sem zaznala, da sva z njegovim očkom na pravi poti pri tem, da mu predajava prave vrednote, načine in poglede na življenje. Ko sem bila žalostna, ko sem mislila, da se je vesolje zarotilo proti meni, je prepoznal mojo bolečino v srcu in se je sam od sebe stisnil k meni. Ko sem potrebovala neko obliko tolažbe, kakršnokoli, mi je z otroško nedolžnostjo podaril najdragocenejši objem ter me z vso močjo poljubil na obraz.

Nikoli mu nisem prepovedovala: ''Ne smeš jokati!'', tudi tega nisem nikoli povezovala z dejstvom, da je deček. Dovolila sem mu, da izrazi svoja čustva. Ko se mu je igračka pokvarila zaradi slabe kakovosti (res je bil skrben in jih ni lomil nalašč), je točil krokodilje solze in dala sem mu vedeti, da ga popolnoma razumem. Starejši je bil, več sva se lahko tudi pogovarjala o vsem, kar je tisti hip doživljal. V šoli je bil nesrečen, ko je dobil slabo oceno, kljub temu da se je zanjo potrudil, kolikor je le lahko. Poiskala sva načine, kako se je potolažil. Kot malček je tolažbo našel pri najbližjih v njihovem objemu, sedaj v najstniških letih pa opažam, da potrebuje več miru in tišine zase, da ponotranji svoja občutja in se sooči z njimi. Ve, da sva mu z očetom vedno na voljo, tako v dobrih kot slabih situacijah, v katerih se znajde.

Upam, da bo srčen človek, ki se bo znal vživeti v druge in ne bo izkoriščal njihove nesreče. Doma smo se veliko pogovarjali o tem. Zato mi je zlahkoto zaupal, da nekega prijatelja v vrtcu zbadajo zaradi tega, ker nosi očala. Zanimalo me je, ali je po njegovem mnenju to prav. Spodbudila sem ga, da si je predstavljal, kako se je takrat počutil ta deček. Iskala sva rešitve, kako mu lahko pomaga in mu stoji ob strani ter se ne pridružuje takšnim ''pohodom'' sovrstnikov. Čez nekaj časa je moral tudi sam skozi vse to, ko je dobil očala, ampak je že imel izkušnje in vedel je, kakšno reakcijo lahko pričakuje od okolice in kako se lahko z njo spopade.

Njegov očka in jaz mu želiva biti dober vzgled in izredno spoštujeva drug drugega. V naši družini vladajo razumevanje, ljubezen, sodelovanje, same pozitivne vrednote. Želiva, da vidi, da sva mu prava vzornika pri tem, da drug drugemu stojiva ob strani in sva si v oporo v dobrem in slabem. Želim, da vidi, da se znava kot zakonca pogovarjati o vsem, da nimava skrivnosti, da nesoglasja sproti rešujeva. A ne samo to, pomagava tudi drugim. Z majhnimi dejanji želiva, da otrok opazi, kaj je resnično pomembno. Njegovemu očku ni težko pomagati starejšemu sosedu pri selitvi, četudi je za njim naporen dan v službi. Meni ni težko oditi popaziti sosedovega otroka, ko zanj nimajo varstva, čeprav vem, da me potem čakajo še vsi ostali domači opravki. Ko se nekdo obrne po pomoč na naju, sva tu, ne iščeva izgovorov, da nimava časa in ne moreva. Pomagava.

Sin tako mimoidočim že zgodaj zjutraj z nasmehom zaželi dober dan, brez težav odnese v peto nadstropje starejši gospe vrečke iz trgovine, odprto komunicira z otroki iz drugih dežel, ki imajo drugačne interese, navade in govorijo drug jezik ... Ne posmehuje se nikomur in z njim se prijatelji resnično radi družijo, ker ima veliko srce. Njegovi pogovori s sovrstniki so polni iskrenih nasvetov in razumevanja. Učitelji pogosto pravijo, da je on vezni člen med sošolci, da vsi vedo, da se lahko zanesejo nanj, ker pokaže sočutje, ne glede, zakaj gre.

Avtor: N.K. 

Photo by Gustavo Fring from Pexels