Naš mali popotnik je bil pogosto v Italiji in tako je ob poslušanju domačinov vzljubil njihov energični jezik. Medtem ko se je na peščeni plaži igral z avtomobilčki ali raziskoval lepote malih in velikih mest, se je naučil nekaj njihovih osnovnih fraz. Tako daleč je prišel v usvajanju besed v italijanskem jeziku, da je že z največjim zanimanjem bral stripe o Miki Miški in Jaki Racmanu, pri tem pa si je pomagal s slovarjem.
Medtem ko se marsikateri otrok težko odloči, kateri izbirni predmet bo izbral v višjih razredih osnovne šole, je moj sin že mnogo let prej natanko vedel, da bo pristal v učilnici, kjer bo poslušal učiteljico italijanskega jezika. Četudi so se mnogi njegovi sovrstniki odločili za učenje nemškega jezika, je on vztrajal pri svojem učnem predmetu. V razredu jih je bila peščica, tako se je lahko učiteljica posvetila vsakemu posamezniku. Domače naloge je vestno opravljal, jezika pa se je dodatno učil s pomočjo poslušanja italijanske glasbe in gledanja italijanskih risank (moram omeniti slavne Gormite). Ko sem mu pomagala pri učenju (beri: samo spraševala sem ga, kaj pomeni določena beseda v slovenskem in kaj v italijanskem jeziku ter tako utrjeval snov), sem spoznala, da se je v nekaj letih počitnikovanja na italijanski obali zelo veliko naučil. Mimogrede, brez prisile, na zabaven način, ko so se njegovi sovrstniki med sabo pogovarjali in sprejeli v svojo družbo. Skupaj z njimi je igral nogomet, si podajal žogo v morju, plesal v otroškem discu in na ves glas prepeval italijanske otroške pesmi.
Nikoli mu nisem v roke silila slovarja, sam si ga je zaželel za darilo za rojstni dan. Povrh vsega pa je od babice in dedka dobil še otroški italijanski leksikon, z njim pa se mu je odprla skrinjica z novim besednim zakladom. Hvaležna sem sodobni tehnologiji, vsem posnetkom na spletu in aplikacijam, da se besed tudi sam zelo hitro pravilno nauči izgovarjati.
Če bi mu takrat omenila vpis na kakšen tečaj tujega jezika, ne bi vzbudila tako izjemne vedoželjnosti. Čeprav te dni prav resno namigujem, da se v popoldanskih urah po pouku udeleži še kakšnega in nadgradi svoje znanje. Ker on se namreč v daljni prihodnosti vidi kot pristni prebivalec Italije, ki bo tam snemal dokumentarne filme in tekoče govoril italijanski jezik, kot bi bil njegov materni. Saj me razumete, kaj ne?! Zato sem trdno odločena, da mu približam pestrost programov izven šole in se začne izpopolnjevati v italijanskem jeziku tudi na kakšnih seminarjih in delavnicah, prilagojenih najstnikom. Očitno je dovzeten za učenje jezikov in mu to ne predstavlja kakršnihkoli težav. Saj poleg italijanskega popolnoma obvlada tudi hrvaški in angleški. V slednjem je zagotovo boljši kot njegov očka (ups, upam, da tega ne prebere).
Držim pesti, da bodo naši družinski načrti uspešni in med jesenskimi počitnicami odrinemo v Italijo, kjer bo on naš prevajalec, ko bomo naročali slastno pico in okusen sladoled, ki ga ne dobiš nikjer na svetu. Seveda se bom poslužila njegovega znanja tudi pri nakupu vstopnic za razne muzeje in galerije. Hvala že vnaprej, dragi sin!
Avtor: N. K.
Fotografija: Pexels
