Na zadnji šolski dan gojimo prav posebno tradicijo. Že ob zaključku prvega razreda sva si oba z možem vzela prost dan in sva sina svečano pričakala pred šolo že ob 12. uri. Nato smo se skupaj odpravili v restavracijo po njegovem izboru. Z leti smo tradicijo razširili in jo obogatili z dvodnevnim izletom na morje, vedno v isti kraj, in tega se veselimo vsi skupaj.
Zadnji šolski dan pri nas zabeležimo povsem glamurozno, vsaj za nas, saj se čez leto premalokrat razvajamo. To je poseben dan, ko je sin v popolnem središču pozornosti, ko ima očka in mene takoj, ko izstopi iz šole samo zase, brez da bi preverjala elektronsko pošto na telefonu, opravljala službene klice. Vedno, brez izjeme si vzameva čas zanj, odpoveva vse obveznosti in se posvetiva samo njemu, saj si zaluži, ker je samostojno in pozorno opravil vse zadane naloge v šolskem letu in tako zaključil še en razred več kot uspešno. Ponosen nase, ker je poln novega znanja, postane za en dan pravi kraljevič naše družine (no, saj je vse dni, odkar je prijokal na svet, ampak to je dan, ko mu ne rečeva: ''Ne!'' in ustreževa vsem njegovim željam). Kot starši ne verjamemo v materialna darila in ekstra bogato nagrajevanje ob koncu šolskega leta, dovolj so že ocene in razne pohvale od učiteljev. Verjamem pa v izkustveno obdarovanje, v družinsko pustolovščino, ki je mamljiva kot najbolj sladka češnja na torti.
Tako se najprej odpravimo v restavracijo, ki seveda ni najbolj prestižna, ampak takšna, ki ima v svoji ponudbi najboljše jedi mojemu sinu. Lahko si izbere vse po svojem okusu in midva pregledava spričevalo, diplome in obudimo spomine na vse pripetljaje, ki so se odvili čez leto. In ni jih malo. Tudi takšnih, ki bi jih najraje pozabil. Recimo, kako je zjutraj na poti v šolo pozabil šolsko torbo in se je že začela šolska ura, ko je ups, ugotovil, da nima niti zvezka niti pisala. Živimo zelo blizu šole, tako da mu je prijazna učiteljica omogočila, da se je vrnil domov in v desetih minutah že sedel nazaj v svoji klopi. Naš sinko je malce vihrav, pogosto kaj pozabi, ampak na koncu iznadljivo vse odlično spelje tako, kot je treba. Slabo situacijo obrne sebi v prid in iz nje potegne vse najboljše zase. Tudi v takšnih, ki mu predstavljajo največjo oviro, ne klone. Ampak z besedico prosim poišče pomoč – učitelja, sošolca ali naju.
Vreme nam je vsako leto naklonjeno, tako da se z do vrha polnim (ne, nimamo toliko osebne prtljage s sabo, da bi nas kar slabilo, ampak vsa kamping oprema zasede toliko, kot bi šli na 14-dnevni dopust) avtomobilom odpravimo v kamp ob morju, pot do Lignana Sabbiadora ni dolga in smo en dva tri na cilju. Postavljanje šotora prepustim spretnima fantoma, jaz pa se sprehodim s psom in si ogledam, kakšen animacijski program je pripravljen za otroke. Naš mini oddih čez vikend se tako po navadi začne v otroškem discu ob gruči otrok. In kot bi želeli nadoknaditi ves čas, ko nismo skupaj, ga nadaljujemo na raznih igralnih avtomatih (da ne boste skočili v zrak – otroških, povsem nedolžnih, postavljenih v središču mesta, namenjenih družinam!). V šotoru si pred spanjem pripovedujemo šale in se smejimo še dolgo v noč. Naslednji dan je rezerviran za plavanje, supanje, igranje ping ponga (na noben dopust ne gremo brez zložljive mize, loparjev in žogic, to je naša obvezna oprema), nogometa, odbojke in skakanje s skirojem od jutra do mraka. Vmes svoje brbončice razvajamo z dobrotami z žara in z gorami sladoleda, na morju pa se mu res nikakor ne moremo upreti. V največji vročini se umaknemo v senco in igramo družabno igro VEM!, ki vam jo toplo priporočam, če ste takšni ljubitelji kviza kot mi. Drugi večer je rezerviran za obisk otroškega parka, v katerem ne manjka igral, takšnih in drugačnih, za ''pleničarje'' in za malo večje otroke, najin sin je najbolj navdušen nad visoko postavljeno mrežo, ki visi nad prepadom in takrat se prelevi v Indiana Jonesa. Mislim, da vriskanje zadovoljnih otrok odmeva v sosednji kraj, Bibione.
Zadni dan nikakor nismo žalostni in ga izkoristimo maksimalno, dokler ne začne sonce počasi zahajati, ko počasi le dvignemo sidro in se odpravimo domov. Uživamo na plaži (mimogrede, ki je namenjena tudi kužkom, tako da na svoj račun pride tudi naš štirinožni član in si poišče nove prijatelje), vmes si privoščimo najbolj okusno italijansko pico na svetu in se zraven še učimo novih besed v italijanskem jeziku. V vseh teh letih je sin tako vzljubil ta jezik, da se ga je prav zaradi teh naših kratkih in vsakoletnih počitnic začel učiti. Ni profesionalec govorec, ampak očitno se več kot uspešno zna sporazumeti z ostalimi sovrstniki, s katerimi balina na peščeni plaži, si podaja žogo v vodi ali igra tenis, vsakič pa se za domov oboroži z novimi italijanskimi stripi o Miki Miški. Oh, skoraj bi pozabila, da se vsi trije udeležimo tudi brezplačne vodene telovadbe ali plesnega tečaja ob noro glasni glasbi (medtem ko je naš kuža v varnih rokah nekega starejšega gospoda, ki na plažo pride s tremi kužki iste pasme, kot je naš), tukaj res ne manjka zabave, primerne tako za mlajše kot tudi starejše generacije.
Mislim, da je to top nagrada za sina ob koncu šolskega leta in da mu bo ta naš običaj za vedno ostal v spominu. Igrače, oblačila, računalnik, materialna darila ... vse to bi bilo pozabljeno, naša doživetja pa bo lahko zaklenil v srce in jih čuval za vedno.
Avtor: N.K.
Photo by Tatiana Syrikova from Pexels
