Vam je znano? Oh, ko še nisem bila mama, sem vedno na ves glas govorila, da ne bom 'paničarila', da ne bom hodila za otrokom in vpila: ''Pazi, nevarno je!'' No, zarečenega kruha se največ poje, kaj ne? V določenem obdobju se mi je pripetilo prav to, vendar nisem želela, da moj sin odrašča zavit v vato, želela sem, da preizkusi tudi tisto, česar mogoče zaradi strahu jaz nikoli ne bi. Želela sem, da odkriva svet po svoje, s svojimi očmi, po svojih zmogljivostih.
Lepo in prav sem govorila, da ne bom nadzirala in lebdela nad otrokom in pazila na vsak njegov korak, ko še nisem postala mama. In ko je osvajal prve korake, je še nekako šlo. Bila sem 'kul', malček je bil sam dovolj previden, včasih tudi malce radoveden, da je šel čez mejo, a se je vedno ujel na roke ali noge. Manjša praska tu in tam, nič pretresljivega za mamo.
Od četrtega leta dalje je njegovo zanimanje za skiro naraščalo iz dneva v dan, ne iz leta v leto. In navaden skiro za vse vragolije kmalu ni bil več dober. V osnovni šoli si je že umislil freestyle skakanje in takrat se je vsakič znova, ko sem ga opazovala, moje srce ustavilo. Nisem se mogla upreti, da ne bi zraven opozarjala na nevarnost, previdnost, tisočkrat izpostavila, da bi bil malce bolj previden pri vratolomnih podvigih. Seveda sem mu s tem zagrenila uživanje in sva se večkrat prepirala. Na koncu sva se z rampe za skiroje in rolke ali z igrišča vrnila oba slabe volje. Sama o sebi nisem imela dobrega mnenja, ker sem postala točno takšna, kakršna nisem želela biti. Pa naj izpostavim, da je sin skrbno in dosledno nosil ščitnike in čelado.
Tudi Google mi ni dosti pomagal, ko sem prebirala o tisoč in eni poškodbi, ki se lahko pripeti pri 'divji' vožnji s skirojem. Ker sem vedela, da se res moram umiriti in pustiti otroku veselje in biti hvaležna, da se ukvarja s športno aktivnostjo, namesto da poležava na sedežni in gleda televizijo. Skupaj z njegovim očkom sva tuhtala in tuhtala, da tako mu pa res ne morem greniti življenja in naposled le našla rešitev. Vedela sem, da bom pomirjena, če se bo pravilno naučil izvajati trike s skirojem, če se bo naučil, kako se pravilno ujame pri padcu. Ni mi ostalo drugega, kot da poiščem nekoga, ki se spozna na to. Malčka sem s profi učenjem razveselila, kajti tako si je pridobil še več ur za svojo 'interesno dejavnost'. Top učitelj, top skiro proga, poslušen učenec in rezultat - zadovoljna mama. Šalo na stran, učne lekcije so se izkazale le za pozitivno.
Danes je pravi 'profič', no, vsaj v maminih očeh (da ne omenjam, koliko skirojev je zamenjal, da je prišel do svojega popolnega, sanjskega, najbolj trpežnega, kakovostnega za skakanje). Ponosno mu ploskava, ne da bi pri tem zadrževala dih. Odlično mu gre, pa tu pa tam naju tudi 'razveseli' z zgodbo o kakšnem padcu v skate parku, vendar vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Dobro, da ga nisem zaradi lastnih strahov zablokirala pri njegovi strasti, ki še cveti, in mislim, da bo še kot odrasel prisegal na skiro, upam le, da si bo umislil kakšnega cestnega (ne električnega) in med vožnjo od doma do službe ne bo delal 'tail whipa'. Navdušenost za skakanje s skirojem je prenesel še na bratranca in sestrično in zdaj je on njun učitelj.
Avtor: N.K.
Fotografija: Pexels