10:00 - 20:00 (6)

info@minicity.si

+386 41 377 366

Obožujem poletje, ker prinaša neko pozitivnost, sproščenost, kar kliče po avanturah in čarobnih presenečenjih. In zakaj bi v njem uživala le v tistih nekaj dneh med dopustom, ko ga lahko izkoristim maksimalno?! Že dolgo nazaj sem se odločila, da poleti ob petkih sin ne bo obiskoval vrtca (pač imam to možnost, da prejšnje dni v tednu vse službene obveznosti opravim in sem ta dan prosta), ampak ga bova preživela od jutra do mraka skupaj ter počela nekaj posebnega, za naju vsaj.

Petka se oba veseliva ves teden, jaz pa tuhtam, kam bi se lahko odpravila, kaj bi si lahko ogledala, kaj bi naju tako navdušilo, da bi o tem želela še mnogo dni po tem govoriti o tem in obujati spomine. V iskanju ideje za nepozabno avanturo vedno izhajam iz dejstva, da nismo premožna družina (a nam zaradi tega nič ne manjka) in poiščem možnosti za animacijo otroka v bližnji okolici. Sin ne potrebuje veliko, da mu pričaram nasmeh na obraz.

Ker je velik ljubitelj kampiranja, se en petek odpraviva v majhen kamp v mestu in se pretvarjava, da ''šotoriva''. Malicava pod krošnjami, bereva knjige ob reki in sin se pridruži igri drugih otrok na igralih in v peskovniku. Igrava namizni tenis, badminton, si podajava žogo, se loviva in smejiva brez zadržkov na ves glas.

Kakšen drugi petek se z avtobusom odpeljeva v center in se sprehodiva po starem delu ter opazujeva vse znamenitosti našega mesta. Preleviva se v turista in se potikava po ulicah več ur. Vedno najdeva nekaj, kar še do sedaj nisva opazila. Pred tem se jaz še oborožim s kupom informacij in mu zaupam še kakšno zanimivost o videnem. In ja, midva sva tista, ki nosiva zemljevid domačega kraja v rokah in ga raziskujeva.

Včasih v napovedniku zagledam lutkovno predstavo za otroke in to je tako, kot bi moj sin zadel na loteriji. Zjutraj komaj čaka uro, da se odpraviva v gledališče, ki je po navadi poleti kar na prostem. Njegov svet so pravljice, res je vedno znova neučakan, da spozna nove pravljične junake, da se skupaj z njimi potopi v domišljijski svet. Priznam, tudi v meni je še otrok in se lutkovni predstavi ne morem upreti. Zato tudi doma nenehno uprizarjam takšne in drugačne s sinovimi plišastimi igračami.

Tudi dež nama ne pokvari vzdušja, takrat si umisliva drugačno dogodivščino. Zakopljeva se med knjige v domači čitalnici, ali si prirediva ''kino'' kar doma in skupaj pogledava najljubši sinov film, ali sredi poletja pečeva medenjake in na čajanko povabiva vse igračke. Čeprav ostaneva doma, ničesar ne pogrešava, seveda bi nama bilo ljubše, če bi ''čofotala'' v bazenu na mestnem kopališču (o, ja, tudi tja jo mahneva in se vrneva domov šele, ko se zapre), a se potrudiva, da nama ni niti eno uro dolgčas.

Najinih petkov ne zamenjam za nič na svetu, so prekrasni, čeprav so preprosti, a polni čustev in spominov, ki naju spremljajo skozi vsa leta. Uživava v družbi drug drugega in prepričana sem, da takšna skupna zabava krepi najino povezanost. Takrat sem jaz popolnoma sproščena, ne razmišljam o službenih zadevah in se mu popolnoma posvetim. Ne počnem tisoč in eno stvar, ko mi nekaj razlaga, ampak ga gledam v oči in pozorno poslušam. Dejansko imava na voljo premalo takšnih dni, ko nimam številnih nalog, ko mi ni treba usklajevati družinskega s poklicnim življenjem. Ti najini trenutki so ukradeni, kar med tednom, čeprav potem sledi tudi fantastičen vikend, ko smo vsi trije skupaj in prav tako počnemo nekaj, kar nam napolni dušo in srce s toplino, varnostjo in ljubeznijo.

Avtor: N.K. 

Photo by Yan from Pexels