Ko sem na morju prejela sporočilo, da sem postala teta prečudoviti deklici, sem vriskala od veselja. Ne pretiravam, mislim, da sem zbudila vse, ki so tisto jutro kampirali in še sladko spali. Pa sem dočakala težko pričakovano novo družinsko članico. Hrepenela sem po tem, da jo vzamem v naročje ...
Na fotografijah je bila videti tako krhko, a ljubko. Mala deklica, ki je moje srce osvojila v isti sekundi, ko sem izvedela, da raste v maminem trebuščku. Nisem vedela, da je lahko tako velika in globoka ljubezen tudi do nečakinje. Sem mama in vem, kako fantastično se je zjutraj zbuditi ob tem, da te nekdo vleče za lase in ti deli tisoč in en moker poljubček ter komaj čaka, da se začneš z njim igrati. Sin mi pomeni vse na svetu, a moje srce premore ogromno ljubezni in nečakinja je tista, ki jo tudi dobi zvrhan koš. In že nekaj let tudi nečak. Kako lepo je biti teta!
Nečakinjo in nečaka obožujem, več dni prej se kot majhen otrok veselim našega druženja ob ustvarjanju, risanju, gledanju risank, igranja s plišastimi igračkami in avtomobilčki, branju pravljic ... Naši sprehodi do konjušnic in konjev, ki se pasejo na travniku, naši preprosti pikniki ob čaju iz termosteklenice, krhljih jabolk in domačih piškotih ... so nezamenljivi. Nobena zabava, prireditev, nakupovanje, potovanje, darilo ... se ne more primerjati z uricami, ki jih začinimo z obilico smeha, norčavosti, razigranosti, radosti in veselja. Naši skupni vikendi so izpolnjeni s številnimi aktivnostmi, ki me napolnijo s srečo. Njuna navihanost je balzam za mojo dušo. In vedno, vedno komaj čakam, da ju spet vidim in izvem, kako se imata v šoli in vrtcu. Vedno znova odkrivamo nove kotičke v Minicityju, kjer navdušeno raziskujemo, kaj vse počnejo gasilci, detektivi, peki, prodajalci, računalničarji, gradbeniki, bankirji ...
Seveda sem hvaležna za vso novodobno tehnologijo, kajti videoklici nam omogočajo, da še večkrat klepetamo in klepetamo, čeprav nismo skupaj v naši dnevni sobi. In koliko novosti mi vedno zaupata! Njune zgodbice so najlepše, saj vsebujejo številne hudomušne in zabavne pripetljaje, ki se jih lahko domislijo le otroci. Ali pa jih doživijo. Presrečna sem, ker vse delita tudi z mano. Tudi vse svoje risbice in umetnine, ki mi jih prineseta ali pošljeta so del mojega družinskega okolja. Tako pri nas povsod visijo sinove, nečakinjine in nečakove risbice. Menim, da so neprecenljive vrednosti, zato nikoli ne romajo v koš za smeti. Na naših policah in omarah so svečano razstavljeni njihovi izdelki, zato je naše stanovanje videti kot velik muzej otroških mojstrovin. Pred kratkim sem ju naučila, kako se veze gobelin, in prepričana sem, da bomo na stene zraven mojih obesili še njune. No, mogoče bosta pa z njimi okrasila stene svoje otroške sobe. Našli smo skupni konjiček in ob zimskih popoldevih nam nikoli ne bo dolgčas. Strica pa bomo prosili, da nam pripravi odličen čaj in sladko-slan prigrizek.
Moja mala sončka mi tako pričarata najlepše trenutke in kdo bi si mislil, da bo tako prekrasno biti tudi teta. Sestrična mi vedno znova pravi, da bom še dodatno, popolno ljubezen začutila, ko bom postala babica. No, do takrat imam še nekaj let (na moja vrata še niso potrkala zrela leta), zato bom kar uživala v vlogi mame in tete. Se že veselim božično-novoletnih počitnic, ko več dni ostaneta pri nas in ustvarjamo božične okraske, pišemo voščilnice, gledamo božične animirane filme, pečemo medenjake, se potepamo po čarobno okrašenem centru mesta, si ogledamo kakšno lutkovno predstavo in prisluhnemu uličnim pevcem. Včasih srečamo tudi Božička in mu zaupamo naše želje.
Avtor: N. K.
Fotografija: Pexels
