Očitno sem jaz resnično 'čudna' mama, ki ji spanje veliko pomeni. Strinjam se, da otrok za zdrav razvoj in rast potrebuje dovolj spanca in pika. In ne popuščam, ko mi sin razlaga, da so njegovi sovrstniki lahko že v prvem razredu ponočevali do 22. ali 23. ure.
Današnji urniki so zelo natrpani in otroci v šoli preživijo tudi po osem ur ob vseh interesnih dejavnostih. Čez dan so miselno in fizično v pogonu, začnejo pa že pred osmo uro. In zato, da so kos vsem izzivom, sem prepričana, da morajo biti spočiti in si čez noč napolniti baterije. Sin je po prihodu iz šole v prvem razredu nekajkrat popoldne zaspal, ker ni bil navajen tega tempa, čeprav v vrtcu petletniki niso spali. Očitno je počitek potreboval in ga nismo želeli prikrajšati za to. Namesto, da je popoldne preživel na igrišču, je spal. Pa potem ni imel nikakršnih težav zvečer. Z branjem pravljice sva začela ob 20. uri in potem ga je zelo hitro 'zmanjkalo'. Postopoma je 'zmogel' nov ritem in je zdržal do večera. Ni popoldne zehal in poležaval, ampak je iskal čim več aktivnosti. Okoli 19., 20. ure pa je njegova dobra volja počasi začela izginjati ...
Kljub temu da je bil zvečer utrujen, je želel biti pokonci kot ostali njegovi sošolci. Izvedel je namreč, da oni tudi med tednom lahko zvečer gledajo animirane in družinske filme (to je pri nas na sporedu v petek ali soboto) ali igrajo igrice do 22. ali 23. ure, nekateri celo dlje. Bila sem šokirana, povem po resnici, kar težko sem mu verjela, dokler nismo na roditeljskem sestanku dobili od razredničarke opozorilo, da so nekateri otroci predolgo pokonci v noč in potem v šoli za mizo spijo ali pa celo poiščejo miren kotiček z blazinami in se tam uležejo. Učiteljica je apelirala na starše, da jih prej pospremijo v posteljo, kajti le tako je lahko pouk potekal nemoteno. Slišala sem izgovore, češ da pač otrok noče, da mu ne želijo 'težiti', da so tudi oni dolgo pokonci in se želijo z njim družiti, da imajo starejše brate in sestre ter se zgledujejo po njih ipd.
Če se je kaj spremenilo na bolje in so otroci začeli v prvi triadi prej hoditi v posteljo, ne vem, ampak z leti se je želja pri sinu stopnjevala. V osmem razredu je že sanjaril o tem, da bi bil po polnoči med tednom pokonci in tudi nisem dovolila. Sem stroga? Verjetno sem glede tega samo dosledna, saj naše telo rabi počitek. V prihodnosti ga čaka še veliko učenja in študiranja, mogoče tudi kakšna delovna izmena ponoči, zakaj se zdaj ne bi spočil, če se le lahko. Kmalu bo prišlo tudi obdobje za ponočevanje in zabave čez vikend, takrat bo pač dopoldne dlje spal. In ne bo vstajal pred osmo, kot ima sedaj v navadi, ker ne želi zamuditi jutra in praznega igrišča za košarko. Poletje je izkoristil tako, da se je izognil največji vročini in še preden so vsi vstali, je on že metal na koš. Samostojni trening se mu je obrestoval, kajti v skupini zdaj spretno in hitro preigrava nasprotnika z žogo. Popoldne je imel še dovolj energije za tek, kolesarjenje ali odbojko s prijatelji.
Počasi spoznava tudi sam, da ni vse v tem, da lahko prijateljem pove, da je bil pokonci do dveh zjutraj. Naše novoletno rajanje čez polnoč tako ni izgubilo posebnega čara. Ker se odvija enkrat letno, vsi komaj čakamo. In takrat ne težim, takrat je lahko z nama, kolikor pač sam želi. To je večer, o katerem govorimo še tedne in mesece in ga ne pozabimo, saj je izpolnjen s karaokami, igranjem družabnih igrah, gledanjem animiranih filmov, plesanjem, uživanjem ob dobri jedači in pijači ... Komaj čakam letošnje silvestrovanje. Že septembra se ga veselimo vsi. Hahaha ...
Avtor: N. K.
[gallery id='2']
