Saj poznate to, kaj ne? Ob koncu dneva razmetano stanovanje, vsepovsod igračke, da prideš iz ene sobe v drugo moraš previdno stopati, da ne polomiš kock, figuric, avtomobilčkov. Ko iščeš otrokovo najljubšo igračo, s katero spi, je v kaosu nikakor ne najdeš ...
Točno to se je meni dogajalo kar nekaj časa, dokler se zavestno nisem odločila, da ne bom več sama pospravljala vsega. V to sem vključila tudi sina, najprej mu seveda ni dišalo, a z natančnimi navodili in skozi igro je dojel, da ne bom odstopala od zahtevanega.
Večeri so bili zame prava muka ... Ko sem uspavala malčka, sem se nato lotila pospravljanja igračk, ki so ležale vsepovsod, tudi na mestih, kjer jih res ne bi pričakoval. Uživala sem, ko sem ga opazovala, kako si izmišljuje igre, včasih si je doma ustvaril gradbišče, drugič prazgodovinsko deželo z dinozavri, tretjič je letal z zmaji po stanovanju. Kolone avtomobilčkov so se vile iz sobe v sobo ... Ko je napočil konec igri, se je vedno izmuznil in ni pomagal pospravljati. Jaz pa sem popustila in sem si mislila: ''Ah, saj bom sama pospravila kasneje ...''
Vendar mi je nekega dne vseeno kapnilo, še pravočasno, da mu privzgojim dobre navade. Tudi on se mora naučiti pospravljati, hoče noče, vse življenje že ne bom namesto njega to počela jaz. Seveda ni šlo gladko. Ko sem jaz rekla, da bova pospravljala igrače, me je on ignoriral in odšel v drugo sobo. Pa sem vztrajala in vztrajala, lahko bi popustila, ampak nisem hotela, nikakor. V mislih sem si dopovedovala, da je tako prav, da ga s tem ne mučim, ampak ga učim za življenje.
Domislila sem se, da pospravljanje spremenim v tekmo. Komu bo uspelo najhitreje zložiti igrače v ustrezno škatlo? Že od nekdaj je imel sortirane igrače - v eni škatli so bili vsi majhni avtomobili, v drugi kocke, v tretji plišaste igrače, v četrti žoge, v peti ustvarjalni material ... na knjižni polici so domovale knjige. Škatle smo imeli zložene ene zraven druge na tleh v kotu otroške sobe, na njih so bile nalepke, da je vedel, kaj se skriva v njih. No, ko sem omenila tekmovanje, je postalo tudi pospravljanje zanimivo. Vmes sem mu razlagala, kako fajn mu bo, ko bo lahko takoj našel igračko, s katero se želi igrati. Točno bo vedel, kam jo je pospravil in zvečer bo nekaj minut dlje lahko poslušal pravljico, ker mamica ne bo brezglavo letala gor in dol po vsem stanovanju ter iskala medvedka, brez katerega ne zaspi. Moj pomočnik si je zaslužil aplavz..
Projekt pospravljanje sem postopoma razširila še na druge obveznosti in moram reči, da mu je sčasoma postalo zabavno. Opravil, kot so zlaganje posode iz pomivalnega stroja, pobiranje perila s stojala, pometanje, brisanje prahu, pospravljanje postelje ... se je kot malček celo razveselil. Dokler so bile zanj vse to aktivnosti, ki sva jih začinila z igrivostjo, je navdušeno sodeloval. Starejši je postajal, na več upora sem naletela. Številni izgovori, od tega da je preutrujen, da ne zna, da ne zmore (na primer odnesti umazanega perila v kopalnico), da bo kasneje (kar se nikoli ne zgodi) so bili dnevno na programu. Naučila sem se, da z ukazovanjem ne dosežem veliko, pravzaprav nasprotni učinek – sprožim še večji plaz izgovorov, jeze, nesodelovanja. Biti starš ni lahko in če je pri dveh letih bila za pospravljanje dovolj tekmovalnost, sem pri osmih morala ubrati druge taktike. Ko je želel, da k njemu na obisk pride prijatelj, sem mu dovolila pod pogojem, da pospravi svojo sobo. In je obrodilo sadove ... V najstniških letih pa sem spet postavljena pred nove izzive, a tudi temu bova skupaj kos ... slej ko prej ...
Avtor: N.K.
Photo by Pexels
