Tudi jaz nisem nobena izjema, tudi mene je doletelo. Tudi moj malček mi je pokazal, kako besen zna biti, in to prav v javnosti, ko je bila trgovina najbolj oblegana. Kako sem bila kos temu? Nikakor ... priznam.
Vse lepo in prav, poskušam biti mama, ki je razgledana, seznanjena z vsemi prelomnicami v otrokovem razvoju, tudi s takšnimi, ki prinesejo nepredvidljive in neprijetne izzive. O, ja, prebrala sem kupe knjig o tem, da se v določenem obdobju pojavi trma, da otrok začne izražati svojo voljo in se postavi po robu staršem, a da se bo to prvič zgodilo sredi trgovine, tega pa si nisem znala predstavljati. Vsrkala sem mnenja številnih psihologov, terapevtov in drugih strokovnjakov o tem, kako reagirati, če malček burno začne jokati, cepetati, se metati po tleh in na pamet bi lahko recitirala, kako se je treba odzvati v takšnih primerih. A teorija je eno, praksa pa drugo.
Mož je imel poseben delovni urnik, ki se je nekako vedno razvlekel čez ves dan, tako da je bilo na meni, da redno nakupujem živila. Varstva za malčka v popoldanskih urah nisem imela, zato je pač šel z mano. Vozička nisem uporabljala, že odkar je shodil. Ni maral biti v njem in meni je bilo po eni strani ljubše, da je raje hodil, čeprav sva pogosto naredila en korak naprej, tri nazaj, vmes pa sva še stala. Najin odhod do trgovine je bil nekakšen mini izlet, a sem si vzela čas in ga nisem priganjala, saj ga je bilo zanimivo opazovati, kako mu navaden kamenček predstavlja nekaj neverjetnega. Tako je bilo tudi tistega dne, tistega čudovitega dne pred izbruhom trme. Vse je bilo v redu, smejala sva se in počasi sva se bližala vratom v trgovini.
Najprej sva po navadi zavila na oddelek s sadjem in z zelenjavo, vedno sem ga držala za roko, ampak tokrat ga je vleklo najprej na oddelek z igračami. V redu, saj ni nujno, da je vedno po moje, da greva po vrsti, lahko preskakujeva in zložim v košaro hrano tudi na koncu. Od daleč si je ogledoval igrače, nikoli jih ni jemal sam s polic, a tokrat se je v njem prebudila drugačna želja. Ko je na najvišji polici zagledal velik avtomobil na daljinsko upravljanje, me je prosil, naj mu ga bližje pokažem. Tudi v tem nisem videla ničesar napačnega in sem upoštevala njegovo željo. Ko pa je želel z njim nadaljevati po trgovini, sem mu počasi, z umirjenim glasom, začela razlagati, da ga ne bova kupila, da si ga lahko zaželi za rojstni dan, da je predrag, da ima podobnega doma. Prepričevanje mi ni šlo dobro od rok, on pa je postajal vse bolj razdražljiv in neučakan. Želel je iti takoj na blagajno in nikakor ga nisem mogla ustaviti. Skratka, vse skupaj se je stopnjevalo, tako da je že jokal in nezadovoljstvo izražal na ves glas. Vzela sem mu avto iz rok, komaj, kdo bi si mislil, da je lahko malček tako močan, kar je bil povod za to, da se je že drl in se pri tem odločno vrgel na tla. Poskušala sem ga pobrati, nakar sem opazila, da vame strmi kar nekaj ljudi in komentira. Kaj so govorili, ne vem, iz njihovih pogledov pa sem čutila, da so me obravnavali kot popolnoma nesposobno mamo. Začela sem se potiti, na jok mi je šlo, res nisem bila kos situaciji. Ja, odpovedala sem na celi črti, a sem se uspela toliko zbrati, da sem sina prijela in ga, medtem ko me je brcal in se otepal, odnesla ven. V meni se je prebudil Herkules in verjamem, da sva priredila pravo gledališko predstavo za marsikoga. Odnesla sem ga na travnik v bližini trgovine in se z njim kar usedla na tla. Držala sem ga v objemu, on pa je samo še hlipal in hlipal. Obrisala sem mu nos, on pa je potem po svoje povedal, da greva lahko zdaj domov.
Še vedno sem se vsa tresla, bila sem razočarana nad sabo, da nisem uspela tega preprečiti, a vedno vsega ne morem imeti pod kontrolo, to sem se naučila skozi leta sinovega odraščanja. To ni bil njegov zadnji izpad, bilo jih je še nekaj, a ne veliko, in pri vsakem sem se naučila nečesa novega, hkrati pa sem spoznala, da se res ne smem obremenjevati s tem, kaj si mislijo drugi, ki so takrat zraven. Nikoli sina nisem pustila samega in se jezno obrnila proč, ostala sem ob njem in se vedno znova poskušala vživeti v njegovo čustvovanje. Iskala sem rešitve, ki so ga pomirile v dani situaciji, ki so mu ustrezale. In nikoli mu nisem odrekla objema, ker sem čutila, da ga tudi v takšnih situacijah potrebuje. Da pa so potem doma vedno sledili maratonski pogovori o tem, kaj je doživljal, kaj je prav in kaj ne, pa raje prihranim za kdaj drugič ...
Avtor: N.K.
Photo by Flora Westbrook from Pexels
