Vsakogar izmed nas je bilo, je in bo nečesa strah, razlika je le v tem, kako se nanj odzovemo. Starši se trudijo vzgajati otroke tako, da jih v življenju ni strah neuspeha, tveganja, teme, grmenja, vode, junakov iz risank in pravljic, osamljenosti ... V določenih obdobjih je lahko v ospredju strah pred ločitvijo od staršev, v določenih strah pred naravnimi nesrečami. In vsakokrat morajo starši otroku prisluhniti − ni prav, da strah pometejo pod preprogo. Četudi otrok ne ubesedi svoje bojazni, morate prepoznati znake, ki nakazujejo, da se pri otroku nekaj dogaja. Pomembno je tudi to, da svojih strahov ne prenašate nanj, saj to lahko potegne za sabo veliko negativnih posledic. O tem, kako vzgajati neustrašnega otroka in kako mu stati ob strani, ko se v njem prebudi strah, smo se pogovarjali z Romano Čolić, mag. zdš, zakonsko in družinsko psihoterapevtko.
Prepoznajte znake, da otroka prežema strah
Po definiciji je strah neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin. Poznamo številne pregovore, misli in verze o strahu.
Jean Edmond Cyrus Rostand: ''Česar človek ne razume, tega se boji.''
''Strah ima velike oči.''
''Kdor strah v glavi nosi, temu je vsaka senca pošast.''
Erich Maria Remarque: ''Strah pomeni že pol nesreče.''
Tomas Carlyle: ''Prva dolžnost človeka je, da si pokori strah.''
Niko Grafenauer: ''Strah ima strašno velike oči, a strahovidne. Vidijo samo take reči, ki so drugače nevidne. Najbolje vidijo v črni temi. Takrat je strah najbolj strah. Zato na vse kriplje na varno beži s svincem v nogah. Kadar se strah samo malo boji, je preplašen, a kadar vse v strahu drži, je strašen. Včasih je strah od strahu čisto brez vsake moči. Takrat se ves rdeč od sramu sam sebi strašno smeji.''
Romana Čolić, mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka, pojasnjuje, da je strah eden od temeljnih občutkov in je v naših življenjih pomemben, saj nas opozarja na nevarnosti, ki so lahko resnične ali pa tudi namišljene. ''Strah ima funkcijo zaščite, pomaga nam, da se zaščitimo pred grožnjami, nevarnostjo, in ima preživetveno funkcijo. Strah je povezan z našimi možgani, konkretneje z amigdalo, talamusom in različnimi deli možganske skorje. Amigdala je tista, ki prva zazna nevarne dražljaje iz okolja in sproži alarm po telesu. Vse to se zgodi nezavedno prek avtonomnega živčnega sistema, ki telo pripravi na boj, beg ali zamrznitev. Šele po tem strah zaznamo na zavestni ravni in takrat šele se aktivnost amigdale zmanjša, poveča pa se aktivnost v frontalnem možganskem režnju, ki omogoča, da posameznikov odziv na ogrožajočo situacijo postane bolj premišljen.''
Strahovi so. Ne slepite se, da nekoga ni ničesar strah. Lahko pa poskrbite, da se znate soočiti s strahom, najprej pa morate znati prepoznati znake zanj. Vsakdo drugače reagira na strah. Strokovnjakinja razlaga, da se tako kot ostala čutenja najprej pokaže telesno. Če je nekoga strah, boste opazili, da je njegov obraz napet, da ima obrvi in zgornje veke privzdignjene, obenem so tudi spodnje veke napete. Pri pozornem opazovanju boste zaznali zožene zenice, osredotočene v smer, iz katere prihaja nevarnost. Iz izkušenj pa zagotovo veste, da obstajajo tudi tisti znaki, ki jih nekdo drug ne opazi. Če vas je strah, bo vaše telo napeto, pravzaprav bo takšna vsaka mišica, čutili boste, da se je povečala raven stresnega hormona in dotoka krvi v roke ter noge, zmanjšal pa dotok krvi v notranje organe. Pospešil se vam bo srčni utrip in globlje boste dihali. Čolićeva dodaja: ''Telo je pripravljeno na akcijo. Izločata se adrenalin in noradrenalin, ki seveda služita temu, da se telo posameznika pripravi na reakcijo in obrambo. Ob procesu se spodbuja tudi nastajanje kortizola, ki pa zmanjšuje delovanje imunskega sistema, kar pojasnjuje, zakaj so posamezniki, ki so dalj časa v stanju stresnega odziva, bolj nagnjeni k zbolevanju.''
In če smo ugotovili, kakšni so znaki pri odrasli osebi, ko pade v objem strahu, nas sedaj zanima, kako se to kaže pri otroku. Dojenček in malček namreč še ne znata ubesediti in nam povedati, da ju je strah, obstaja pa zelo konkreten pokazatelj, in sicer jok. Pri starejšem otroku prepoznate, da ga je nečesa strah, po njegovi mimiki obraza, morda odzivu v konkretni situaciji ali njegovem vedenju, ki odstopa od običajnega, vendar je ključno, da ste tudi sami v stiku s svojimi čutenji in pozorno opazujete svojega otroka. ''Če odrasla oseba ni v stiku s svojim strahom, potem bo zelo težko prepoznala strah pri svojem otroku, saj je to zanj nezavedno preveč nevarno.'' Da vse to prepoznate, morate dobro poznati svojega otroka. Morate biti v nenehnem stiku z njim. Bežni pogovori, bežna srečanja niso dovolj, da veste, kaj se dogaja z vašim otrokom. Vsak dan mu morate posvetiti dovolj pozornosti, odložiti mobilni telefon, ugasniti računalnik in ga vprašati, kako se počuti, kaj se je dogajalo čez dan, ko nista bila skupaj, kako je doživljal določeno situacijo, kaj mu je všeč, česa ne mara ... Preživljajte skupen prosti čas kakovostno, kajti le tako boste vedeli, kaj se odvija v otrokovi glavi in kakšen scenarij izkuša. Ustavite se in se zazrite v otrokove oči, sklonite se in mu prisluhnite. Skupaj se smejta, igrajta, skupaj ustvarita nepozabne trenutke. Vedite, da imajo takšni, skupaj preživeti dnevi neprecenljivo vrednost.
V posameznih starostnih obdobjih prevladujejo določeni strahovi
Poraja se vprašanje, ali imajo današnji otroci vse več strahov, ali se njihovi strahovi iz leta v leto, iz generacije v generacijo stopnjujejo. Strokovnjakinja nas tolaži, da so strahovi ves čas prisotni. Nekoč, danes in v prihodnosti. Vendar se primarni strahovi spreminjajo. In česa je najbolj strah otroke dandanes? ''Morda se zaradi vse večjega pritiska na otroke povečuje število strahov v šolskem obdobju. Ti strahovi pa so lahko vezani na to, ali bom sprejet, ali bom pripadal, ali me bodo imeli radi. In tako je bilo tudi nekoč. Morda je danes večji pritisk povezan z materialnimi dobrinami. Če je v manjšini, da neke stvari nima, se lahko boji, da bo zaradi tega izločen, da ne bo drugim všeč. Dandanes je več sprožilcev, torej vrednostnih lestvic, zbiranja ''všečkov'' na družbenih omrežjih in drugih situacij, kjer se prebudi občutek strahu, ali bom sprejet, ali bom pripadal, ali bom ljubljen, ali bom dovolj.''
Prvi strahovi so pri dojenčku povezani z dražljaji, ki prihajajo iz okolice. To so lahko tema, premočna svetloba, ropotanje kuhinjske posode, glasna glasba, vrtanje v steno ... Kasneje, ko se začne obračati in plaziti, je njegov strah izzvan zaradi morebitnega padca, poškodbe, česa nepoznanega ali osebe, s katero še ni bil v stiku. Romana Čolić pojasni, da je zagotovo primarni strah pri njem predvsem povezan z izgubo mame, občutkom zapuščenosti, neslišanosti v svojih potrebah. Zavedati se moramo, da komunicira z jokom in tako skuša priklicati starše. Če mu uspe, se pomiri in zadovolji svojo potrebo. Terapevtka opozarja − če mu to ne uspe, govorimo o nevarni navezanosti: ''Takrat ostanejo ti občutki v otroku. Žal pa se tudi hitro nauči, da kot posameznik ni pomemben, da njegove potrebe niso pomembne in da na druge ne more računati. To se seveda kasneje v odnosih kaže tudi tako, da ga je strah zaupati nekomu ali vzpostaviti stik. Še več, ta strah se lahko skrije tudi za perfekcionizmom.''
Nadalje pojasnjuje, da je obdobje do treh let pri otrocih prežeto z novimi stvarmi in le-te lahko prebujajo strah, kljub temu da je določena mera razumevanja že vzpostavljena. Vsega si ne znajo razložiti, hkrati se že močno razvija tudi domišljija, ki lahko določen strah tudi spodbudi. Med drugim in tretjim letom lahko otrokovi strahovi izvirajo iz nerazumevanja naravnih pojavov, kot so grmenje, bliskanje, močni nalivi, ogenj, močan veter in voda, ter nepoznavanja druge osebe. Slednje se s procesom socializacije, z vstopom v vrtec, lahko zmanjša.
V obdobju med tretjim in šestim letom so otroci dovzetni na dogajanje in like, ki se pojavijo v risankah in pravljicah. Postopoma, od četrtega leta dalje, pa po mnenju strokovnjakinje strahovi postanejo bolj realni in so lahko vezani na njihove izkušnje. Pojavi se lahko strah pred žuželkami, sploh če ga je v preteklosti pičila čebela, strah pred zdravnikom, strah, povezan s smrtjo, temo, vojno itd.
V šolskem obdobju se lahko pojavi strah pred poškodbami, boleznijo, prometno ali naravno nesrečo ...
''Velik vpliv ima okolje, v katerem otrok odrašča. Če to okolje ni varno, je lahko že zelo majhne otroke strah tudi ločitve staršev, nasilja, zlorabe, osamljenosti ... Ti strahovi porušijo otrokov občutek varnosti in samozavesti. Nujno je, da takšne strahove prestrežemo, pomirimo, se sočutno odzovemo nanje in skušamo otroke pred njimi zaščititi,'' nas razsvetli naša sogovornica.
Ne ignorirajte otrokovih strahov
Včasih so otrokovi strahovi za starše tako majhni, menijo, da niso vredni omembe, za otroka pa so, nasprotno, ogromni. Marsikdo si misli, da se bo otrok sam od sebe prenehal bati nečesa, zato temu ne daje veliko pozornosti. Prepričan je, da so otrokovi strahovi nesmiselni, vendar terapevtka opozarja, da to nikakor niso.
Ja, nekateri strahovi bodo res izginili sami od sebe, mogoče jih bo otrok prerasel, a to ne pomeni, da vam jih ni treba opaziti ali celo da jih morate ignorirati. ''Dobri starši se bodo zagotovo odzvali na stisko, strah svojega otroka, pa naj bo ta velik ali majhen. Prav je, da ga opazite, da mu daste pozornost in da ga tudi spustite, ko je čas za to. Vsak strah ima smisel, tako za nas, odrasle, kot tudi za otroka.'' Vzemite njegov strah resno, ga prepoznajte, dajte mu možnost, čas in prostor, da o njem spregovori, besedno ali skozi igro ali med risanjem. ''Velikokrat lahko pomaga, da otroku dovolite, da zgodbo pove večkrat, pri tem mu seveda pomagajte z vprašanji. Ponovite, kar vam je povedal prejšnjič, ko je pripovedoval to zgodbo. S pripovedovanjem otrok skozi proces osmisli, kaj se je zgodilo, ovrednoti svoja čutenja in jih s pomočjo odraslih tudi predela.''
Nikakor pa to ne pomeni, da morate otroka izpostavljati situacijam, kjer bo ta strah izzvan, saj tak prijem ne bo zmanjšal strahu, ampak se lahko nasprotno sprevrže v pravo travmo. Zato ga ne izzivajte z besedami, češ: ''Tega si ne upaš. Tega te je strah. Če tega ne storiš, te bodo vsi imeli za strahopetca ...'' Ne silite ga v nekaj, česar ga je strah.
Imejte nenehno v mislih − če je otroka nečesa strah, zato obstaja vzrok. Ko to spoznate, boste ob dejstvu, da ste z otrokom čustveno povezani, že našli prave prave, razumevajoče, sočutne, tolažeče in pomirjujoče besede. Sposobni se boste vživeti v otrokova čutenja, mu jih s tem tudi pomagali razumeti in se spopadati z njimi. To je ključno, kot pravi psihoterapevtka. ''Vsak odnos, pri katerem se posameznik počuti varno in ljubeče ter pri katerem ima občutek razumevanja, je zdravilo za zmanjševanje stiske in občutka strahu.''
Če se vrnemo na prvotno razlago strahu ... Strokovnjakinja opredeljuje, da je funkcija strahu, da nas zaščiti, torej se lahko na situacijo bolje pripravimo ali se ji izognemo, ker je tako bolje. Razumeti pa moramo, da je strah lahko tudi ovira pri vsakodnevnem funkcioniranju, če se odraža v obliki fobij ali paničnih napadov. Takrat je proces predelave globlji in je treba poiskati strokovno pomoč. Skratka, prepoznajte strah kot enega temeljnih čutenj in ga uvrstite na enako pomembnostno lestvico kot ostala čutenja, kot so jeza, žalost, veselje, sram in gnus. Z otrokom na glas spregovorite o njem, naj ne bo to družinska tabu tema. Strah je nekaj normalnega. Nikar ne govorite, da se vi ne bojite ničesar, da njegovi prijatelji niso prestrašeni. Ne prepovedujte mu, da ga je strah, saj bo mislil, da počne nekaj narobe. Ne norčujte se iz njega in mu nikar ne govorite, da je strahopetec, ''boječka''. Bodite tu in sedaj zanj, ko se strah pojavi. Mogoče sprva ne boste mogli pomiriti otroka, iz njega izbezljati strah, mogoče ga kljub vašim pomirjujočim in tolažilnim besedam ne bo premagal, a nikar ne obupajte na prvo žogo. ''Vztrajajte in bodite podpora otroku, pogovarjajte se z njim o njegovem strahu. Povabite ga, da vam razloži, kaj ga straši. Medtem ko vam pripoveduje, pokažite zanimanje zanj, bodite tam le zanj. Skušajte biti empatični do njegovega doživljanja.'' Še enkrat poudarjamo, da se izogibajte zmotnim sporočilom: ''Ne boj se, saj to ni nič takšnega.'' Odločilno je to, da mu daste vedeti, da je strah nekaj normalnega in da je pogumen, da ga deli z vami. Če vaša podpora ne bo dovolj za zmanjševanje njegovega strahu, se lahko obrnete tudi na psihoterapevta za otroke in mladostnike.
Ne prenašajte svojih strahov na otroka
Pogosto starši svoje strahove prenašajo na otroke: ''Se bo poškodoval pri igranju nogometa? Se bo opekel pri peki palačink? Bo padel, če bo plezal po drevesu? Bo izbruhnila vojna? Bomo zaradi tega pregnani? Bomo zaradi tega lačni? Bo zbolel, če se bo dotikal tega?'' In še in še bi lahko naštevali ... Ampak ujetost v takšna razmišljanja, v takšne strahove, ki jih potem prenašate na otroke, nikakor ni v redu. Strokovnjakinja na tem mestu opozarja − če strahu ne predelate, se bo dokazano prenašal z generacije na generacijo. ''Če vas je kot starše nečesa strah, bo ta strah nosil tudi otrok. Vedeti morate namreč, da je otrok prava spužva, ki vsrka vse, kar se dogaja v njegovi okolici, vase s celotnim telesom. Takšen strah odraslega omejuje pri njegovem funkcioniranju, lahko pa si samo predstavljate, kako ''podedovani'' strah otroka blokira in celo razvojno zavira. Vpliva lahko na oblikovanje njegove samopodobe, samoiniciativnost, razvijejo pa se lahko tudi določene fobije, anksiozne motnje in panični napadi.''
Zmotno je prepričanje, da morate te strahove zadržati zase. Prav nasprotno. Priti morate v stik z njimi, se z njimi soočiti in o njih spregovoriti s partnerjem, sodelavcem, sodelavko, prijatelji ali kom drugim, mogoče celo premagati s pomočjo strokovnjaka.
Na srce vam polagamo zaključno misel Romane Čolić: ''Ni dobro, da otroka preveč zaščitite, saj je prav, da raziskuje svet okoli sebe in se srečuje s strahovi ter jih tudi premaguje. Seveda pri tem potrebuje sočutje, razumevanje, zanimanje in pomoč odraslih.''
|
Spreminjajmo svet na bolje in skozi nove generacije spodbujajmo pozitivno naravnanost in svet, v katerem bomo vsi živeli lepo. Majhni koraki, ki jih lahko naredi vsak posameznik, so tisti, ki štejejo. Raček Junior je izbral otroštvo brez predsodkov, brez zadržkov, brez skrbi in brez strahu. Kaj pa ste izbrali vi? Izbrati #brez je zmeraj fino, sploh ko gre za pomembne stvari. Zato izberite brez glutena, brez umetnih barvil, brez umetnih ojačevalcev arome in brez konzervansov. Izberite Argeto #brez. |
Avtor: N. K.
