Erik je bil priden deček. Ves čas se je trudil biti najbolj priden deček na svetu. Zjutraj je sam pospravil svojo posteljo, nato pa stekel v kuhinjo, da bi pomagal mamici pri pripravi zajtrka. Po zajtrku je poskrbel za svojo najljubšo igračo, dinozavra Labrija, ki mu je bil že dolgo zvest spremljevalec.
Erik in Labri sta imela poseben dogovor – vedela sta, da ju Božiček skozi vse leto opazuje. Zato sta se trudila biti izjemno pridna. Erik je vsak dan redno pospravljal svojo sobo, pomagal pri hišnih opravilih in se vedno odzval, ko so starši potrebovali pomoč. Labri pa je s svojim repom pomagal pri metenju prahu in čiščenju.
Vsak večer sta si Erik in Labri vzela čas za pisanje dnevnika Božičku. Povedala sta mu o vseh svojih prizadevanjih, kako sta skrbela za red v hiši in kaj vse sta v tistem dnevu doživela. In letos sta se odločila, da si za darilo želita nekaj, kar ju bo še bolj povezalo, kar bo pričaralo nepozabne spomine.
"Dragi Božiček," je začel Erik svoje pismo. "Hvala, ker skozi celo leto pazljivo opazuješ, ali sva pridna. Z Labrijem sva se zelo trudila biti najbolj pridna na svetu. In letos si želiva nekaj prav posebnega – želiva si nekaj, s čimer se bova lahko ure in ure igrala, se zabavala, ustvarjala in se zraven tudi kaj novega naučila. Prepričana sva, da bova tako še bolj povezana in vesela."
Labri je s svojim repom pismo podpisal, in skupaj sta ga poslala na Severni tečaj.
Dnevi so minevali, Božič pa se je bližal. Erik in Labri sta vsak dan z nestrpnostjo odštevala, ali jima bo Božiček izpolnil željo. In potem je napočil božični večer. Erik in Labri sta komaj zadrževala vznemirjenje, ko sta z očmi in usti odpirala darila pod božičnim drevesom.
In glej, Božiček jima je prinesel prečudovito leseno tablo - cesto, ki je bilo narejeno prav po njunih željah. Erik in Labri pa sta bila neskončno srečna.
