Igra je eden glavnih načinov, s pomočjo katerega se otroci učijo ter razvijajo jezikovne, čustvene, ustvarjalne in socialne veščine. Prav igra je tista, ki jim pomaga negovati domišljijo in jih vodi v številne pustolovščine, jih spozna z reševanjem problemov, sodelovanjem in deljenjem z drugimi ter še marsičem. Pri njihovem razvoju pa imajo zelo pomembno vlogo starši. Zanimalo nas je, koliko njihove spodbude potrebujejo otroci v določenem obdobju, kdaj je vsega preveč, ali je v osnovni šoli še vedno čas za igro, čemu morajo dati prednost, da bo malček odrasel v samostojno in odgovorno osebo. Strokoven pogled na tovrstno problematiko nam je ponudila dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije.
Vsako otrokovo razvojno obdobje je edinstveno. V čem se obdobja (dojenčka, malčka, otroka in nato mladostnika) razlikujejo? Kakšna je prvenstvena naloga staršev, ne glede na to, za koliko starega otroka gre?
»Res je. Posamezna razvojna obdobja se razlikujejo ne le glede na količinske, temveč predvsem kakovostne spremembe. Najprej je treba poudariti, da se posameznik od obdobja dojenčka dalje razvija na vseh področjih, torej čustvenem, socialnem, zaznavnem, miselnem, govornem, gibalnem, in to v medsebojni povezanosti. Razvoj gre sicer, gledano na splošno, v smeri vedno večje neodvisnosti, samostojnosti in modrosti. Na področju socialnega razvoja dojenčki in malčki vzpostavljajo socialne odnose z njemu pomembnimi in drugimi poznanimi odraslimi osebami.
Kasneje, v obdobju otroštva, pa socialne interakcije in komunikacija potekajo predvsem med vrstniki in prijatelji, vedno več je prosocialnega vedenja ter čustvene in socialne empatije. Prav zato otroci in mladostniki še toliko bolj pogrešajo dnevne socialne stike v vrstniških socialnih skupinah. Za mladostnike je na področju socialnega razvoja značilen tudi t. i. mladostniški egocentrizem, ki se kaže v pretiranem ukvarjanju mladostnika s samim seboj, misleč, da se tudi drugi tako veliko ukvarjajo z njim, ter v večji potrebi po lastnem izkazovanju oz. vedenju, s katerim hodijo 'po robu'. Vzporedno s socialnim razvojem poteka tudi miselni razvoj, ki prav zaradi odmika od zaznavnega ter egocentričnega mišljenja (»prav je tako, kot vidim, razumem jaz«) vedno bolj omogoča fleksibilno mišljenje, in sicer o stvareh, ki jih ni tukaj in sedaj, razlikovanje med resničnim in domišljijskim.
Otroci po četrtem letu starosti razvijejo zmožnost razumevanja lastnih miselnih stanj in miselnih stanj drugih ljudi, ki so lahko različna od njegovih, kar se kaže v drugačnem medsebojnem razumevanju, pogajanju, argumentiranju svojega stališča ali mnenja, sklepanju prijateljstev. Vse to jim v veliki meri omogoča razvoj govora, ki je hkrati simbolna podpora mišljenju in vzpostavljanju socialnih interakcij in odnosov. Že v obdobju dojenčka gre tudi za razvoj osnovnih čustev, kot so veselje, strah, ljubezen, ki se v obdobju malčka razvijajo kot sestavljena čustva oz. čustva samozavedanja, npr. sram, ljubosumje, krivda, ponos. Postopoma se razvija samouravnavanje čustev, to je sposobnost prilagajanja čustvenega stanja na primerno raven intenzivnosti, ki omogoča uspešno vključevanje posameznika v družbo.
Vsi, dojenčki, malčki, otroci in mladostniki, potrebujejo starše, se pa seveda vloga staršev z razvojem posameznika spreminja. Če dojenčki in malčki večinoma potrebujejo starše kot 'čustveni pristan', kot tiste, na katere se čustveno navezujejo in posledično od njih, zlasti v manj ugodnih ter bolj stresnih situacijah, pričakujejo varnost, odziv in pomoč, potem so za otroke v zgodnjem in deloma tudi srednjem otroštvu starši 'vir znanja', hkrati so tisti, ki jih postopoma 'peljejo' v širše socialno okolje in jim pokažejo, kaj v tem okolju šteje - ostajajo pa še vedno pomembna čustvena opora v času stiske. Starši pa igrajo pomembno vlogo tudi v obdobju mladostništva: ne gre za upornike, ki v ničemer ne želijo slediti staršem, ampak za proces osamosvajanja, ki ga pogosteje tudi zares prakticirajo. Na tej poti pa rabijo tudi pogovore s starši, njihovo zaupanje in razumevanje njihove drugačnosti.«
Koliko naj se starši vpletajo v dojenčkovo in malčkovo igro? Ga lahko pri tem usmerjajo ali mu pustijo svobodo izražanja skozi različne aktivnosti?
»Igra je svobodna dejavnost, je dejavnost, ki jo vodijo otroci s svojo domišljijo in domiselnostjo. Ne glede na to pa vedno ne morejo biti ali tudi ne želijo biti v igri čisto sami. Tako dojenčki kot malčki in otroci potrebujejo občasno vključevanje odraslih oseb v igro. Pomembno je, da je to vključevanje podpora dojenčkovi/malčkovi/otrokovi igri in ne vodenje igre oz. prevzemanje igre v svoje roke, ko je otrok le še opazovalec igre. V igri se zgodi, da otrok ne ve, kako bi se začel igrati, kako bi igro nadaljeval ali jo vzdrževal, in v takih primerih je vključitev odrasle osebe pomembna. Starši lahko malčku v igri določena dejanja, stvari pokažejo, na primer vidijo, da malček ne ve, kako bi dal medvedka spat, zato vzamejo kos papirja ter z njim pokrijejo medvedka kot z rjuho. V igri starejšega otroka so s strani staršev primerne tudi verbalne spodbude, na primer: 'Kako bi lahko nahranil tega dojenčka? Ali imaš kakšno idejo, kaj bi še lahko naredil iz tega gradbenega materiala? Kaj je potem rekla žabica?'«
Starši želijo, da njihov otrok čim prej osvoji vsa znanja. Marsikdo svojega otroka že v zgodnjem otroštvu vpiše na različne interesne dejavnosti, da bo v vsem čim boljši. Je treba pri tem upoštevati tudi otrokove sposobnosti, želje, sanje, starost ...?
»Pri izbiri dejavnosti je treba predvsem in na prvem mestu upoštevati otrokove želje in interese ter pravilno oceniti tudi težavnost dejavnosti, na katero bi ga starši radi vpisali. Dejavnost, ki je morda primerna za osemletnega otroka, je lahko popolnoma neprimerna za petletnika. Starši pa bi se morali večkrat tudi vprašati, zakaj vpisujejo otroka v to ali ono dejavnost. Videti je, da pri tem spregledajo, kako pomembno vlogo v razvoju in učenju otroka ima prosta igra, dejavnost, ki ni v celoti strukturirana in ponujena s strani odrasle osebe. Otroci so v »igri višji od samega sebe«, je že desetletja nazaj napisal znani psiholog Vigotski, ko je želel podčrtati, da praviloma otroci v igri zmorejo več kot v različnih načrtovanih ter strukturiranih dejavnostih.«
Večkrat so tudi postavljeni pred dilemo, kdaj je pravi čas, da začnejo otroka učiti opuščanja pleničke, zavezovanja čevljev, pravilnega držanja svinčnika, pisanja črk, branja, seštevanja ...? Kaj so tukaj ključni dejavniki, ki jih morajo upoštevati, ko se z otrokom lotijo novih podvigov?
»Otroci morajo pokazati, da si te dejavnosti želijo, da so motivirani, da bi na primer pisali črke. Bolj ali manj spontano pokažejo, ne postavljamo ciljev starši, otrok pa jih mora dosegati … Individualne razlike v razvoju in učenju otrok so lahko zelo velike, zato je postavljanje kakršnihkoli starostnih meja, ko bi malček ali otrok že moral znati to ali ono, napačno. Zanimivo je, kako radi starši gledajo naprej, češ pri šestih letih bi že moral znati pisati, torej začnimo ga te spretnosti učiti že pri petih letih. Za vsak slučaj. V razvojni psihologiji pa posebej poudarjamo, da je pomembno, da se otrok uči tistega, kar je značilno za njegovo starost in na način, ki je tej starosti primeren. Seveda so pomembni tudi starši ter drugi bolj kompetentni vrstniki oz. odrasle osebe, ki lahko malčka/otroka 'povlečejo nekoliko naprej'. Če naj starši spodbujajo malčkovo/otrokovo učenje, je prvi pogoj, da v različnih kontekstih in pri različnih dejavnostih spremljajo razvoj svojega otroka in mu pomagajo takrat, ko opazijo, da je blizu temu, da bi neko dejavnost, znanje lahko osvojil sam. Takrat je praviloma tudi zelo zainteresiran za učenje. Temu rečemo, da odrasla oseba ustvari podporni oder, po katerem otrok sam pripleza do cilja. Na primer petletnik bi rad znal zavezati vezalko na čevlju. Starši mu lahko pokažejo, kako oni to naredijo, potem opazujejo otroka, ki ponavlja, komentirajo in ga pohvalijo, predvsem pa je pomembno, da mu poiščejo čim več različnih situacij, v katerih bo vadil spretnost zavezovanja, na primer s pentljo lahko zaveže majčko medvedku, naredi pentljo na mamičinih laseh, zvije debelo vrv in ustvari pentljo.«
Otroci so kot gobe – vsrkavajo znanje. Kako vemo, da je takšnih poučnih dražljajev pa resnično preveč ali nasprotno – premalo?
»Otroci so po naravi radovedna bitja, ki jih zanimajo zelo različne stvari. Znajo spraševati, poizvedovati, iskati nove stvari, sporočati svoje želje, cilje. Če jim starši prisluhnejo, lahko dokaj dobro ocenijo, kdaj morda potrebujejo še več spodbud, ali pa drugačne spodbude. Velikokrat se zgodi, da starši bolj kot otrokovim sledijo svojim ciljem in zato posledično nudijo otroku vsega preveč ali pa stvari, ki otroka v resnici ne zanimajo. Otrok postaja hiter in površen, določene stvari dela, ker starši tako želijo, je nizko ali pa sploh ni motiviran. Predvsem se starši ne bi smeli ustrašiti tega, da otrok, vsaj oni tako menijo, ne dela nič. Rabi čas za domišljijo, osebno razmišljanje in ne nazadnje tudi za lenarjenje in lastno strukturiranje časa.«
Nekateri so prepričani, da se s prvim razredom osnovne šole konča tudi igranje. Kakšno stališče imate do tega? Se lahko otroci učijo tudi skozi igro?
»Seveda se z vstopom otroka v šolo ne konča obdobje igre. Igrajo se, in prav je tako, tudi osnovnošolski otroci, mladostniki in nenazadnje tudi odrasle osebe. Otroci se v igri oz. v različnih igrah tudi učijo oz. razvijajo svoje spretnosti in sposobnosti. V prosti igri je učenje v veliki meri povezano z vsebino, ki so si jo otroci izbrali za igranje, na primer učenje sporazumevanja v igri vlog na temo vrtec, družina, šola; v t. i. didaktični igri pa je cilj praviloma ožji in določen s pravili igre, dogovorjenimi ali napisanimi navodili. Na primer pri igri Človek ne jezi se otroci učijo šteti, razumeti igro soigralca in upoštevati pravila igre.«
Na spletni strani kreativnega otroškega mesta Minicity smo pripravili širok nabor poučnih, zabavnih in didaktičnih vsebin za kakovostno preživljanje prostega časa z malčki doma. Nahajajo se tukaj: https://www.minicity.si/si/igrajmo-se-doma/ Odziv je fenomenalen, starši delijo vsebine naprej, pošiljajo nam filmčke in fotografije svojih otrok, ko izvajajo te igre in rešujejo naloge z naše spletne strani. Menite, da je naš pristop koristen, bo staršem olajšal čas doma med epidemijo koronavirusa in otroke česa naučil?
»Zanesljivo. V tem času so dobrodošle številne ideje, kaj vse bi lahko otroci počeli sami ali skupaj s starši. Zanimivo je, da otroci zelo radi delajo določene naloge, ki vključujejo ročne, miselne, govorne probleme in potem 'izdelke' tudi posredujejo drugim. Ja, pričakujejo pohvalo, hkrati se v tovrstnih dejavnostih praviloma naučijo česa novega ali se ponovno spomnijo to, kar so že slišali, znali, dobijo novo idejo za samostojno igro in nenazadnje se tudi sprostijo ter zabavajo.«
Kako pomembno je, da se otroci tudi v prostem času s pomočjo simbolne igre spoznavajo z različnimi materiali, pripomočki, poklici, značilnostmi živali in rastlin, veljavnimi prometnimi predpisi, našimi običaji ...?
»Simbolna oz. domišljijska igra je ena najpogostejših iger otrok v zgodnjem in srednjem otroštvu. Razvoj simbolne igre gre od enostavne simbolne igre malčka, za katero je značilno predvsem posnemanje dejavnosti, ki jih vidijo v okolju, na primer s kuhalnico meša, z žličko hrani svojo punčko, do vsebinsko zelo zahtevne simbolne igre, predvsem igre vlog. V simbolni igri otroci odigravajo številne dogodke iz narave ter družbe, učijo se, kako se ljudje med seboj sporazumevajo, kako rešujejo probleme, seznanjajo se z bližnjim (na primer vsebine, povezane z živalmi, rastlinami, s prometom) in bolj oddaljenim resničnim okoljem (na primer igra se astronavta na Luni). Hkrati pa otroci simbolno igro praviloma tudi močno oplemenitijo z domišljijo: povezujejo resnično in domišljijsko, z mislijo in jezikom si ustvarijo nove podobe in situacije, ki jih razumejo in jih znajo razložiti soigralcem. Prav zato v simbolni igri uživajo in posamezne vsebine odigravajo znova in znova, lahko tudi na zelo različne načine.«
Avtor: N.K.
