Marko Juhant: »Otrokom mora biti kdaj dolgčas, ker jih ta spravi do neverjetne ustvarjalnosti.«

Od ponedeljka naprej bodo šole in vrtci zaprti, tako bo veliko staršev preživljalo veliko več časa z otrokom doma. Pogovarjali smo se s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Dotaknili smo se vprašanja, ali naj starši z najmlajšimi doma nadaljujejo vrtčevsko rutino, na katero so navajeni, pa tudi, kako naj uskladijo službene obveznosti z igro in kako naj zapolnijo dneve brez vseh nesoglasij.


Zaradi koronavirusa bodo šole in vrtci zaprti. Starši bodo z otroki veliko več časa preživeli doma. Kako naj kakovostno preživijo ta čas brez nesoglasij? Priporočate, da se veliko igrajo doma ali odidejo na sprehod v naravo?

»Brez nesoglasij ne bo šlo, saj ima vsak starš in vsak otrok svoje videnje in svoje potrebe. Več težav bo tam, kjer so starši v vzgoji veliko popuščali. Je pa res, da so okoliščine izjemne in neka dodatna strogost − iz principa, zdaj ko imajo starši čas, je nesmiselna. Rezultat bo samo večanje tlaka znotraj družine. Na trenutke bo treba delovati tako, kot so tega vajene družine, ki gredo recimo z ladjo na dopust – nimaš se kam umakniti, nimaš komu za dve uri dati otroke, da se ti zbistri glava. Prilagajanje je nujno. A ne tudi vsakovrstno popuščanje. Igre doma so pomemben del vzgoje, saj se bodo otroci učili od staršev, kako se zmaguje in kako se tudi izgublja – oboje s častjo. Drugi bistveni del je dolgčas. Otrokom mora biti kdaj dolgčas, ker jih ta spravi do neverjetne ustvarjalnosti. Starši se morajo takrat malce umakniti. Otrok ne more biti ustvarjalen, če se mu mentor na drugi strani obnaša kot Michelangelo! S starostjo otroka je to vse slabše. Pokaži in se umakni, ne sili ves čas v otroka. Bodi tam, igraj se, ustvarjaj. Ko te vpraša, svetuj, pokaži. A nikoli na njegovem izdelku, ker potem otrok ne more reči 'Tole sem naredil/-a sam/-a'.


Kadarkoli bo prilika, naj se člani družine odpravijo ven. Seveda koristi bivanje v naravi, a spet v družinskem krogu oseb, ne v razširjenem.
Mogoče je zdaj čas, da oče ali pa mama nauči otroka narediti fračo ali mlinček? Če ne zmore, bosta delala skupaj, naj najdeta, izbereta nasvet na spletu – tudi skupaj.


Se še spomnite navadnih letalc iz ene strani malega zvezka, ki smo jih pregibali? Koliko vrst jih obvladate in kako daleč letijo? Zunaj je nepredvidljiv faktor tudi veter in če določite mesto pristanka, otroci z veseljem merijo in na pamet seštevajo odstopanja, kako daleč od cilja je letalo pristalo. Morda v decimetrih za prve tri razrede, potem pa kar veselo v centimetrih. Na pamet. Za zdrave družine je 'skupaj' ključna beseda, da bo vsaj nekaj dobrega iz vsega, kar se dogaja.«

Nekateri starši bodo morali svoje delo opravljati od doma, kljub temu da otrok ne bo obiskoval izobraževalne ustanove. Kako naj uskladijo delovni čas s tistim, ki ga bodo posvetili otroku? Kako mu lahko razložijo, da nekaj časa potrebujejo mir, da izpolnijo svoje obveze?

»Postavijo železni urnik družine. To so termini, od katerih se ne odstopa. V tem času imajo otroci narejen urnik tako, da recimo podaljšajo spanje za eno uro, potem je družinski zajtrk. Pospravijo otroci, starši se lotijo službenega dela. Nekaj malega počitka, za nadaljevanje starši določijo tip aktivnosti. Osebno jih samo usmerijo, potem se vrnejo k službenemu delu. Ali je za otroka na vrsti morda branje, je stvar otrokove starosti, sposobnosti, tudi interesa. Predšolski otroci se ne zmorejo dolgo sami igrati, zato je normalno, da se z njimi igrajo starejši otroci. Opravljajo varstvo. Pogosto se lahko igrajo tudi ob njih, ne ravno z mlajšimi, saj jih mlajši posnemajo in se v vlogi velikega brata ali sestre počutijo dobro. Veliki si pa tudi dajo duška v igri. Ključ je varnost, primernost in velikost predmetov in iger, da jih ne pojedo ali vtaknejo v nos ali uho. Če predmet ne gre skozi rolico toaletnega papirja, je dovolj velik, da ga ne more niti po nesreči pogoltniti. Cilj igranja je ta, da se tudi mlajši otrok dobro počuti in 'ne cmiha' za mamo in očetom, ki morata delati.

Morda bo potrebna drugačna struktura prostora, kakšna miza bo prestavljena in za otroke lahko starši na tla nalepijo lepilni trak – to je meja, ki je v času, ko delajo za službo, otroci ne smejo prekoračiti. Če imajo edinca, pa je manjši, naj dobro očistijo tla, ker bo veliko tam. Pripravijo lahko pripomočke, ki jih posebej navdušijo – velika kartonska škatla, ki je sicer v napoto v kleti, bo prišla zdaj prav. Malčka lahko posadijo vanjo, dobi igrače, avte, punčke, kar pač uporablja. Manjše škatle v večji so hiše, vmes lahko večji narišejo pot kar z voščenkami. Da je prostorska stiska, otroka zelo navdušuje, ker se tam počuti varno in suvereno. Lahko je škatla na dosegu starša, ki pa otroka ves čas ne spodbuja in navdušuje. Ko se bo zaigral, se bo navduševal sam. Sicer bo morda preveč trpelo delo za službo. Bodo dnevi, ko bo otrok zelo klical k sebi, in dnevi, ko se bo kaka mama počutila celo malo odveč, razočarana, da je otrok ne potrebuje večkrat ali dlje časa, da je kar sam sebi dovolj. Seveda še nisem omenil izmenjave med očetom in mamo, delom za službo ter varstvom otroka. Je nujna, tudi zato, da ne bo kdo doma pregorel.


Starši naj delajo odmore vsakih 45 minut, za par minut, da se posvetijo otrokom, uredijo, kar je treba, potem pa spet k delu. Priprava hrane mirne duše delno temelji na večjih otrocih, ki lahko prinesejo, očistijo, olupijo krompir, znajo že skuhati ali speči kako sladico (mafine). Pač po prehrambnih navadah družine. Starši ne smejo pozabiti, koliko dotikov kože na kožo potrebujejo malčki, zato naj bo higiena res dosledna.«

Lahko v teh dneh starši zamižijo in jim dovolijo, da dlje časa gledajo televizijo in igrajo igrice na računalniku, si privoščijo kakšno sladkarijo več? 

»Za sladkarijo več sem proti, razen če jo pripravijo, spečejo sami. Kdaj ste nazadnje (ali sploh) pekli jabolka v pečici? Nadev je enostaven in sploh ni nujen, med zadošča, pa tudi brez sladkorja katerekoli vrste so pečena jabolka slastna. Ja, desetletniki jih lahko izdolbejo (peške ven) s pripravo za polnjene paprike, tisto nazobčano cevko in manjšo kovinsko žlico. Malo večji z nožem in žlico. Jabolka izberejo, operejo, odmaknejo prazne pladnje iz pečice in jo nastavijo na 170 ali 180 stopinj Celzija. V ogreti pečici bodo jabolka zanesljivo spečena po 40 minutah, tudi tista zelo velika.


Ravnanje z vročo posodo je nekaj, česar se morajo vsi otroci slej ali prej navaditi. Ni dovolj, da gledajo. Kdaj je lahko boljši čas, kot takrat, ko ste zanesljivo zraven?
Kar se televizije in računalnikov tiče – v več državah so pouk preselili za manjše na televizijo, za večje pa na splet. Tako bodo zaposleni in ne bo treba nadomeščati toliko pouka. Računalnik in televizijo bodo torej že uporabljali. A ga bodo uporabljali kot orodje za učenje. To ni zabava. Nasprotujem uporabi tehnologije za zabavo, ker prav to vodi k odvisnostim. Nihče, ki za kruh dela osem ur za računalnikom, ni odvisen od računalnika. Ste opazili?


Zato nikakor več igric na računalniku, televizorju, konzolah ali telefonu, kot v času pred ukrepi zaradi virusa. Več dela je treba organizirati in več igre med družinskimi člani – Človek ne jezi se, Enka, Spomin, Volkec, TiBi karte za socialne igre, v katerih otroci bolj spoznajo sebe in starše, prav tako oni svoje otroke. Pa igre z zapisovanjem, recimo da se izbere črka in potem sestavljate vsak zase seznam, na katerem so na isto črko ime, priimek, stvar, kraj, država, rastlina, žival …« 

Morajo starši ostati dosledni pri uveljavljanju pravil in omejitev ali so lahko bolj popustljivi?

»Verjamem, da bodo starši ob utrujenosti, morda nemoči in slabi volji zaradi vseh dogodkov včasih malo popustili. Od tega ne bo večje škode, razen če bodo popustili tolikokrat ali toliko, da otrok nazadnje misli, da mu zdaj popuščanje pripada. Zato ga tudi terja na vse znane in tudi nove načine, ki starše spravljajo v stisko. V težjih časih so pravila strožja in posegajo na področja, ki prej niso bila regulirana. Otrokom ne pripadajo popusti. Razen nevarnosti, ki jih prinese bolezen, so skorajda na boljšem, starše imajo doma in v veliki meri zase. Starši se morajo seveda tudi sami disciplinirati, da ne delajo cele dneve, ampak je čas odmerjen delu, počitku in otrokom. Dobrodošli v območju 'copati biznisa'! Lahko bodo videli, da zna na videz veliko časa in svobode narediti veliko težavo, saj je v istih prostorih ločiti dom od službe nuja, ne le želja.«

Nekateri otroci so navajeni na vrtčevsko rutino: zajtrk, igranje, kosilo, opoldanski spanec in malico. Naj se držijo te rutine ali običajnega urnika, kot ga imajo doma čez vikend?

»Vsaka rutina, ki lahko ostane, je dobrodošla. Le zakaj med tednom spreminjati stvari, ki so dobro utečene? Otroku bodo starši povedali, da so vrtec preselili domov. Vsaka vzgojiteljica bo z veseljem povedala, kakšno rutino ubirajo, poslala po elektronski pošti urnik, da se starši po njem orientirajo. Sploh pa obstaja tip otrok, ki se jim reče 'obredni otroci'. To so otroci s čisto običajnim razvojem, nobenih posebnih potreb nimajo. A zunaj znanih obredov se hitro počutijo negotovi, saj ne vedo, kaj pričakovati. Zdaj so tako ali tako vznemirjeni tudi starši, zaradi službe, dela, zdravja, sorodnikov in tudi zaradi samih informacij o virusu. Zakaj bi torej otroke dodatno vznemirjali, če otrok rutino obvlada, se v njej dobro počuti in si jo želi? Vprašanje, kako določeno stvar, zahtevo naroči vzgojiteljica, je hkrati zabavno, saj otrok pove z enakim naglasom in poudarkom, kot vzgojiteljica. Je tudi učinkovito. Ko mama, ki je zdaj v vlogi vzgojiteljice, takšen način uporabi, otrok navodilu zanesljivo sledi.


Čez vikend pa po domače, že z napovedjo, da bo v ponedeljek vrtec spet doma. Ko bo težav z virusom konec, bodo otroci mami rekli, da komaj čakajo, da gredo spet v 'pravi' vrtec. Ker je tam 'vse bolj tapravo', tam pa so tudi vrstniki in vzgojiteljici.«

Šoloobvezni otroci zdaj ne bodo imeli pouka. Ali svetujete, da vseeno sedejo za šolske knjige, rešijo kakšno nalogo, se naučijo kakšno dodatno gradivo? Ali naj dosledno sledijo navodilom učiteljev?

»Kot rečeno, hujši časi, manj popustov pri vzgoji. Zdaj bodo navodila znana tudi staršem, lažje bo spremljati delo otrok. Po drugi strani je zdaj – ko ni vsakodnevnega pritiska na ocene – lažje delati na otrokovi samostojnosti. Če je danes delal, a ne dovolj kvalitetno ali dovolj časa, lahko jutri to popravi, ne da bi vmes dobil slabo oceno. Nauči se lahko iz lastne izkušnje, ne da bi bil za to kaznovan. Dodatno jim lahko starši po svoji presoji še kaj naložijo, saj so tako ali tako nekje v bližini in je nadzor možen in izvedljiv. Tole niso počitnice, da bi delali navidezno ali malo. Med tednom je treba šolarje kar priganjati, zato da bo sobota dobrodošla za lenarjenje od šolskega dela. Pride pa domača generalka v čiščenju, če so zaloge barve in orodje – najstnik zmore ob nasvetih sam pobeliti in očistiti svojo sobo. Vsaka kaj prida gospodinja pa svojo kuhinjo in gospodar ostale prostore. Zračenje je tako ali tako priporočeno.«

Na spletni strani Minicity bodo po novem na voljo izobraževalne vsebine za družine o tem, kaj početi z otrokom doma. Podpirate takšno idejo?  

»Podpiram, ker starši in otroci potrebujejo zamisli, ki že v izhodišču slonijo na tem, da je vse potrebno že doma, nobene eksotike. Že ena sama ideja, ki je v družini padla na plodna tla in se je 'prijela', lahko za en teden ali več naredi dneve lepše. Ker gre pogosto za kakšne izdelke, bodo nekateri ostali kot trajen spomin – starši jih bodo varno spravili in bodo čez leta spet priklicali prijetne trenutke. Takrat boste rekli 'Kljub virusu in stiskam, so bili lepi časi!' In vaši, takrat že odrasli otroci, bodo to potrdili.


Za določene postopke potrebujemo podrobna navodila, včasih pa zadošča le osnovna zamisel. Glede na poslanstvo, ki ga Minicity opravlja, vem, da bodo tudi spletne vsebine tako kvalitetne in za življenje in zdajšnji trenutek uporabne kot fizična doživetja v malem mestu. Vsekakor spletni naslov, ki ga starši potrebujejo, otroci pa želijo.«

#igrajmosedoma