Društvo za zaščito konj in ostalih živali je neprofitna organizacija, ki nudi pomoč živalim. Pravzaprav imajo za njih veliko zavetišče. Natalija Nedeljko, predsednica društva, nam je zaupala, kakšna je bila njihova kruta usoda in kakšen vsakdan jih čaka, ko jih vzmejo pod svoje okrilje. ''Veliko živali je šlo skozi moje roke, vsaka je prinesla svoj križ, svoje trpljenje, svojo žalost. Nekatere so tako boleče, da včasih skoraj ne moreš več dihat, da ti solze kar same polzijo po licu. Veliko sem hodila po klavnicah, pa po raznih posestvih, obiskovala mesarje in tam zbrane živali, ki so čakale na svojo zadnjo pot. Tisoče parov oči me je že gledalo in še danes se spomnim vsake od njih. Njihovi lastniki se jih niti ne spomnijo, meni so se vžgale v um in srce,'' je dejala. Organizirajo tudi licitacije, z zbranimi sredstvi pa plačajo pomagajo rešenčkom. Kot donator se je pridružil pridružilo tudi kreativno otroško mesto Minicity.
Kdaj je bilo ustavljeno Društvo za zaščito konj in ostalih živali?
Društvo je bilo ustanovljeno 27. 2. 2012 in je registrirano v Velenju. V lanskem letu smo doregistrirali dve samostojni poslovni enoti, in sicer Rehabilitacijski enter Petra v Orovi vasi pri Polzeli ter Center za konje s posebnimi potrebami Alisa v Cerkljah na Gorenjskem. Oktobra 2020 smo odprli tudi tretjo enoto društva, Center za rejne živali Pončo v Laškem, ki pa je še v urejanju in se bo po dokončni ureditvi prav tako registrirala kot samostojna poslovna enota društva. Vsa tri posestva ima društvo v celotnem ali delnem dolgoročnem najemu.
Kdo je pod svoje okrilje vzel živali in jih rešil pred kruto usodo?
Vse živali so pod okriljem društva, ki deluje na območju cele Slovenije in sodeluje z inšpekcijskimi organi UVHVVR, kar pomeni, da inšpekcijsko odvzete živali, nastanimo v določeni enoti društva, jim omogočimo okrevanje in rehabilitacijo ter jim po uspešno zaključeni rehabilitaciji iščemo dom, kjer bodo obravnavani kot družinski člani ter hišni ljubljenčki in ne bodo nikoli končali v klavnicah. Občasno, ob kakšni družinski tragediji, pomagamo tudi tem živalim. Lastniških živali pa društvo ne odkupuje, saj pa je po zakonu, vsak lastnik sam dolžan poskrbeti za svojo žival, društvo pa tudi ni bilo ustanovljeno s tem namenom.
Bi lahko rekli, da je to veliko zavetišče za živali?
Vse enote društva skupaj predstavljajo izredno veliko zavetišče, dejansko je edino in tudi največje v Sloveniji. Zaradi specifičnosti dela, je potrebno za delovanje takega društva imeti tudi dovolj prostora, da se lahko nastani in oskrbuje tako velike živali. V primeru odvzema kopitarjev, lahko v enem odvzemu nastanimo od 30 do 50 kopitarjev – konj, oslov, ponijev, mul in mezgov, do 20 glav govedi, približno 30 do 50 glav drobnice, 400 do 500 kom perjadi in okoli 40 do 50 kuncev. Vsekakor pa je delovanje društva pogojeno tudi s financami, saj je lahko že oskrba ene rešene živali nenormalno velik strošek. Ker društvo ni financirano s strani države ali občin in se financira izključno s prostovoljnimi prispevki, finančnimi in materialnimi donacijami ter sponzorstvi, nekaj malega tudi z licitacijami, je vsak odvzem ogromen finančni zalogaj. Se pa vedno potrudimo in za vse živali poskrbimo po najboljših močeh. Žal, imajo nekatere živali trajne poškodbe, za takšne živali novih domov ne iščemo, te za vedno ostanejo na posestih društva. Dobimo pa tudi tako težko poškodovane živali, da jih moramo uspavati. Nekatere na licu odvzema, druge kasneje, ko se jim stanje zaradi vsega prestanega trpljenja, še poslabšuje. Slednjih sicer ni veliko, se pa tudi zgodi.
Katere vse živali so trenutno pri vas našle zavetje?
V društvu so našle stalni ali začasni dom res različne živali. V največji meri so to konji, poniji in osli, v zadnjem času tudi nekaj govedi, koz in ovac. Ogromno je kokoši iz kokošjih farm, nekaj rac, pa občasno kakšna goska, pegatka, dobili smo tudi želve, seveda tudi kunci, rejni in hišni, imamo dve rešeni psički iz Bosne, pa veliko število muc iz cele Slovenije. Včasih pot k nam najde kakšen golobček, seveda pa tudi kašna ujeda. V primerih , ko sami za določene živali ne moremo dovolj strokovno poskrbeti, se povežemo z drugimi zavetišči, ki imajo za takšne živali tudi dovolj znanja in strokovnosti.
Zakaj so prišle k vam?
Ja, to je pa zanimivo. Goske ponavadi padejo iz transportnih tovornjakov pri prevozu v klavnico, pa jih dobri ljudje poberejo in pripeljejo k nam. Želve smo dobili, ker jih je njihov lastnik zabrisal skozi avtomobilsko okno, ko je stal pri rdeči luči na semaforju. Voznik za njim jih je pobral in nam jih pripeljal. Hišne kunčke sem ulovila na parkingu v Šoštanju, ker jih je lastnik odložil kar tam. Muce so ponavadi najdeni zavrženi mladički v gozdovih in ob poteh. Včasih kakšno prinese noč, zapakirano v škatli, čez našo ograjo. Včasih kakšna, iz mimovozečega avtomobila, kar pade skozi avtomobilsko okno na naše dvorišče. Vse ostale živali pa ponavadi pridejo z inšpekcijsko odločbo.
Kaj vse jim nudite?
Vsaki živali se takoj nudi veterinarska oskrba, testiranje na različne nalezljive bolezni. Rejnim živalim tudi kovaške storitve. Nudimo jim čas za privajanje na novo okolico, kvalitetno hrano, dodatke, vodo, oskrbo, nego, kasneje pa tudi psihično rehabilitacijo in možnost priprave na posvojitev.
Kako je videti dan oskrbnika rešenčkov?
Dan oskrbnika se začne že ob prvem svitanju. Najprej se začne s hranjenjem v osnovnem hlevu, nato se nadaljuje s čiščenjem hlevov, kokošnjakov in račnikov. Vsak dan se obišče vse pašne hleve, vsi pašni hlevi se prav tako očistijo, dnevno se očistijo posode z vodo in se nalije nova. Pašne živali se redno dnevno pregleda, oskrbi morebitne rane, praske ali poškodbe, dodajo se jim razni dodatki, zdravila, pregleda se pašna ograja in se jo popravi. Oskrbnik mora sodelovati z veterinarji in kovačem, mora biti sam sposoben presoditi, kdaj katera žival potrebuje veterinarsko pomoč. Sodeluje s strokovnjakom za socializacijo živali. Pašni hlevi morajo biti enkrat dnevno brezhibno urejeni, osnovni hlev dvakrat dnevno, živali morajo imeti na razpolago vedno dovolj krme, vode in nastilja. Živali, ki so uhlevljene, morajo imeti dnevni izhod in druženje z drugimi vrstniki. Dnevno preverja padoke v boksih in jih popravlja, da ne pride do poškodb. Urejeno mora imeti okolico hleva in gnojišče. Kadar je potrebno, pomaga pri razkladanju in skladiščenju sena in nastilja. Veliko dela je, zato smo najbolj veseli, ko lahko že socializirane živali peljemo na pašnike, saj se tam najbolje počutijo in so tudi najbolj zdrave, oskrbniškega dela pa je veliko manj, zato opravlja tudi druga vzdrževalna in obnovitvena dela.
Kako je videti dan rešene živali?
Ko žival prvič pride, ji takoj nudimo veterinarsko in kovaško oskrbo. Damo ji nekaj časa, da se privadi na novo okolje, hkrati pa počasi začenjamo z njeno socializacijo, ki jo za nas opravlja Boris Sušec. Nudimo jim redno nego in navajanje na novo življenje brez strahu, druženje z že socializiranimi živalmi, da se učijo od njih. Ko presodimo, da je dovolj socializirana, zanjo iščemo nov dom, posvojitev. Vedno iščemo dom, kjer bo lahko žival živela do svoje naravne smrti, in med dobrimi, skrbnimi in ljubečimi posvojitelji. Če pa je žival preveč poškodovana, psihično ali fizično, zanjo doma ne iščemo, takšna žival ostaja v društvu do svoje smrti. Te živali potem preselimo na pašnik, v njej primerno čredo, kjer lahko živi in se giblje svobodno po svoji volji.
Kako se vas dotaknejo žalostne zgodbe živali?
Veliko živali je šlo skozi moje roke, vsaka je prinesla svoj križ, svoje trpljenje, svojo žalost. Nekatere so tako boleče, da včasih skoraj ne moreš več dihat, da ti solze kar same polzijo po licu. Veliko sem hodila po klavnicah, pa po raznih posestvih, obiskovala mesarje in tam zbrane živali, ki so čakale na svojo zadnjo pot. Tisoče parov oči me je že gledalo in še danes se spomnim vsake od njih. Njihovi lastniki se jih niti ne spomnijo, meni so se vžgale v um in srce.
Kako jim pomagate izbrisati boleče spomine?
Psihične rane so veliko težje kot fizične. Slednje pozdraviš, psihične rane pa so lahko tudi tako globoke, da se jih ne da izbrisati. Taki živali nudimo še posebno skrb in ljubezen, pomagamo pa si tudi z raznimi naravnimi pripravki, ki blagodejno vplivajo na psiho. Te nam vedno, ko vidi, da dobimo kakšno takšno žival, pošlje naša donatorka Simona Šanc. Bachove kapljice blagodejno in brez stranskih učinkov vplivajo na izboljšanje psihe, svoje delo s socializacijo naredi tudi Boris Sušec, ki se v takih primerih vsakodnevno, po več ur ukvarja z živaljo. Ostalo je tudi na nas, ki smo dnevno z njimi. Zgodi se, da ure in ure, v tišini sediš na jaslih in čakaš, da bo žival sama prišla k tebi. Da bo spoznala, da ji ne boš storil nič hudega, da si njen prijatelj in zaveznik. Da je prišla na kraj, kjer ni trpljenja, ponižanja, kjer jim ne bomo odvzeli dostojanstva. Veliko potrpljenja je potrebnega, ogromno dela je vloženega v vsako žival, da znova zaupa in verjame v dobro človeka. Vsakokrat pa me preseneti, kako jim to uspe. Kako pustijo za sabo svojo preteklost in se predajo sedanjosti. Dobesedno ti položijo svoje srce v tvoje dlani, ponovno zaupajo, verjamejo in so ti vdane.
Bi nam lahko zaupali eno zgodbo živali, ki so lastniki z njo neprimerno ravnali.
Veliko zgodb vam lahko povem. Mogoče o ponici, ki so si jo otroci želeli, starši kupili, nato pa postopoma pozabljali nanjo. Pri svojih devetih mesecih je stala privezana v hlevu, v lastnih iztrebkih tako zapacana z njimi, da se njene barve sploh ni videlo. Več tednov vsakodnevne nege je bilo potrebne, da smo skupine prostovoljcev z nje odstranjevale, ne na dlako, ampak na kožo zalepljene iztrebke. Na koncu je zasijala v vsem svojem sijaju, dobila ime Mrhica in še danes je z nami v RC Petra. Mogoče o žrebičku Zevsu, ki je imel srečo, da je bil pravočasno rešen smrti zaradi hude lakote. Za njegovo mamo se ni tako srečno končalo. Umrla je na dan inšpekciskega odvzema, tako hudo lačna, da je svojemu žrebetu pojedla vso dlako z repa. Lahko pa tudi o ponici Nuški in oslu Miškotu, ki sta bila v hlevu dobesedno zakopana do vrha vrat. Več ur je trajalo, da smo ju odkopali in rešili. Lahko bi vam govorila o groznih ranah, lahko o tem, kako so konje zabadali in rezali z noži, da smo jim komaj zašili vse rane, kako so bili pretepeni, sestradani, kako so jokali, ko smo jih reševali.
Kako se sedaj ta žival počuti pri vas?
Sama osebno mislim in sem prepričana, da živali že pri odvzemu vedo in čutijo, kdaj stopimo na dvorišče ali v hlev. Da občutijo neko posebno energijo, varnost in toplino. Vedo, da bodo rešene vsega hudega. Ponižne so in čakajo, da jih odpeljemo ven iz agonije, ki je bila njihovo življenje. Čeprav se vedno pripravimo na najhujše, doslej še nisem imela primera, ko bi se žival upirala in ne bi želela z nami. Občutek varnosti je prvo, kar si želimo, da rešena žival občuti, ko stopi iz prikolice na naše dvorišče. Da občuti ljubezen, srečo, toplino, zadovoljstvo in da že pri prvem koraku na dvorišču padejo okovi strahu z njene duše. Potem ostane samo še, da nam zaupa, da ve, da bo lahko samo še srečna. Takšne živali so pri nas. Srečne, vdane, zadovoljne.
Obstaja tudi Center za rejne živali Pončo v Laškem? Katere živali so nastanjene tu in kdo skrbi za njih?
Res je. Lani oktobra smo predstavili našo tretjo enoto Pončo v Laškem. Tu želimo urediti center za rejne živali kot so govedo, drobnica, perjad in kunci. Postavitev takšnega centra je velik finančni in materialni zalogaj za društvo. V centru sicer že imamo nastanjenih 6 govedi, kozo in kokoši, zanje smo s prostovoljci že uredili nekaj prostorov, predvidevam pa, da bomo v drugi polovici leta, s pridobljenimi dovoljenji, lahko začeli postavljati pašne hleve in ograje. Trenutno center deluje v smeri osveščanja in ozaveščanja ljudi o rejnih živalih, njihovih klavrnih življenjih po farmah, uničenem dostojanstvu in odvzeti pravici do življenja. Se je pa že organiziralo nekaj prostovoljskih akcij za ureditev najnujneših prostorov za nastanitev, postavitev pašnih ograj, beljenja in barvanja. Žal, v Sloveniji na te živali še vedno gledamo kot na objekt, ki mora prinašati dobiček, zato je prostovoljcev manj, verjamem pa, da se bo tudi to spremenilo. CRŽ Pončo si želimo ljudem predstaviti kot poseben park, kjer se bodo lahko družili tudi s temi zapostavljenimi živalmi, ki živijo na robu našega uma in jih še vedno preveč ljudi jemlje samoumevno kot hrano. Tudi te živali imajo svojo dušo, srce, svoj um, so živa bitja, ki smo jim odvzeli vse pravice, dostojanstvo in jih ožigosali kot objekt za hrano, kot stroj za mleko. Na CRŽ Pončo imamo trenutno nastanjenih 6 govedi, eno kozo, 100 kokoši in 3 peteline. Vodja centra je Nika Zupanc, pri delu pa ji pomagata stric Lado in oče Gorazd. Enota je trenutno še pod okriljem društva, zelo pa si želimo, da bi letos lahko uredili vsaj polovico centra in da bi tudi ta enota zaživela kot samostojna enota.
Kako vam lahko vsi pomagamo, da bodo imele živali lepšo sedanjost in prihodnost? Jih lahko tudi posvojimo, mogoče na daljavo? Vas lahko obiščemo in vam ponudimo pomoč pri skrbi,hranjenju, čiščenju hleva ...?
Najprej si želim, da vsak začne s svojo glavo razmišljati, od kod pride njegova hrana. Ne samo meso in mleko, tudi kruh in zelenjava. Nič ne raste in ne živi v trgovini. Ko boste to spoznali, boste lahko začeli razmišljati o lepši sedanjosti in prihodnosti za živali. Želim, da se brez sramu pogovarjate o tem. Da na sprehodih, izletih, dopustih gledate okoli sebe in če vidite trpeti žival, da nam to javite. Poslikajte, pofilmajte, ker če lahko naredite selfi, potem lahko tudi kakšno fotko trpeče živali. Zapišite naslov, da jo bomo našli. Prijavljajte mučenja, to je dolžnost vsakega človeka. Ne zatiskajte si oči. V društvu pa lahko postanete boter -posvojitelj na daljavo- katerikoli rešeni živali, lahko ste njen skrbnik, lahko pa jo redno posvojite in odpeljete domov. Vsaka fizična pomoč pri našem delu, nam je dobrodošla. Postanite prostovoljec. Čeprav smo izredno veliko društvo, je kljub temu zelo malo rednih prostovoljcev, ki bi dnevno ali tedensko prihajali pomagat pri raznih dnevnih opravilih. Pravzaprav jih niti ni. Dejansko se na vsaki enoti trudi le en ali dva člana, ki prostovoljno, poleg svojih obveznosti in službe, skrbita za rešene varovance. Vendar pa vsako posestvo potrebuje tudi redno vzdrževanje, obnovo, novogradnje, zato si tu pomagamo s prostovoljci. Organiziramo prostovoljske dogodke, in sicer tako, da se po enotah ne prekrivajo, da se lahko prostovoljci udeležujejo akcij na vseh enotah in spoznajo vse naše rešene varovance ter naše enote. Ker imamo veliko živali, smo tako mi kot živali veseli, če nam jih pridete pomagat pokrtačit, negovat, se z njimi družit ali jim šepetat kaj lepega na uho. Tako tudi živali čutijo, da nekomu pripadajo, da so ljubljene in zaželjene. Letos še posebej promoviramo naš nov projekt v RC Petra »Skrbniki konj«, h kateremu želimo pritegniti razne skupine ljudi, ki bi se združile in skrbele za posamezne konje. K temu projektu vabimo tudi podjetja in obrtnike, da za svoje podjetje izberejo konja, ki bo njihova maskota in s tem svojim zaposlenim omogočijo druženje z živalmi, spoznavanje novih prijateljev, kvalitetnejše preživljanje prostega časa, saj tako dobijo bolj zdrave, zadovoljne in uspešne delavce. Seveda pa lahko finančne donacije nakažete tudi na TRR društva SI56 1010 0005 0589 375, kot namen vpišete donacijo in ime enote (Petra, Alisa, Pončo), kateri namenjate svoja sredstva, na paypal admin@dzk.si ali preko sms donacij na 1919, ključna beseda konji5. Letos bomo organizirali tudi sejem rabljene konjeniške opreme, tudi več ostalih dogodkov čez poletje, pa tudi vikend odprtih vrat in žegnanje konj. Vedno ste vljudno vabljeni, da nam pri takih prireditvah priskočite na pomoč.
Organizirate tudi licitacije, z zbranimi sredstvi pa plačate veterinarske stroške in stroške hrane vaših rešenčkov. Licitaciji se je kot donator pridružil tudi Minicity. Za koga poteka sedaj licitacija?
Del finančnih sredstev društvo pridobi z licitacijami, s katerimi pokrivamo del stroškov nabave krme in nastilja, če kaj ostane, tudi veterinarske stroške. Zelo hvaležna sem donatorjem, ki podarjajo razne izdelke in usluge, ki jih potem licitiramo v dobro živali. Zahvalit se moram našim pridnim dekletom, ki so licitacije spravile na vrhunski nivo in se vsak mesec trudijo, da jih pripravijo, spakirajo izlicitirane izdelke ter pošljejo licitantom. Trenutno se začenja licitacija za RC Petra, to je največjo, matično enoto društva, kjer domuje tudi največ rešenih varovancev.
Zaupajte nam prosim link, na katerem lahko ljudje licitirajo.
Za Center za konje s posebnimi potrebami Alisa so licitacacije objavljene na njihovi strani https://www.facebook.com/ckppalisa od 1. do 10. v mesecu. Za Rehabilitacijski center Petra so licitacacije objavljene na https://www.facebook.com/pomockonjem od 10. do 20. v mesecu. Za Center za rejne živali Pončo so licitacacije objavljene na njihovi strani https://www.facebook.com/crzponco od 20. do 30. v mesecu.
Zahvaljujem se vsem donatorjem in sponzorjem, vsem botrom rešenih varovancev društva, prostovoljcem, ki redno obiskujejo naše akcije in nam pomagajo s svojimi rokami. Zahvaljujem se vsem, ki nas spremljate in finančno ter moralno podpirate pri našem delu, vsem, ki vam ni vseeno za živali, ki mislite s svojo glavo in si ne pustite prati možganov ob lepih reklamah. Vsem, ki veste, da imajo tudi živali pravico do bivanja na tem planetu, ki se zavedate, da so živa in čuteča bitja in da ni prav, da smo jih pahnili na rob človeškega smetišča, odpada, jim odvzeli dostojanstvo, se vpletli v njihova življenja in iz njih naredili objekte za svoje trenutne užitke.
