Priznam! Nisem navdušena nad računalniškimi igrami, nikoli jih nisem igrala niti, ko sem bila otrok, zato nikakor ne razumem, da lahko nekdo več ur strmi v zaslon in pritiska v nedogled po tipkovnici, da bi dosegel čim več točk, nivojev ali česarkoli drugega. Tako si tudi nikoli nisem predstavljala sina, da bi lahko prosti čas preživljal z igralno konzolo v rokah, namesto da bi se prosto s prijatelji podil po igrišču. Vse do nekega dne ...
Za njim je bila težka preizkušnja, kot pravi borec je prestal operacijo in sledilo je večtedensko okrevanje v postelji. Zamišljala sem si, kako bova ure in ure brala pravljice, kako bo risal (zato sem si umislila pladenj z nogami, mu kupila nove barvice, ki se ne zlomijo kar tako hitro), kako se bo, medtem ko jaz pripravljam kosilo, zamotil z avtomobilčki in figuricami. Aha, mogoče bi bilo tako, če ga stric, ki je zaprisežen računalničar, ne bi noro razveselil z igralno konzolo in kompletom iger (kar je bilo vrhunsko darilo, ki mu ga jaz v tistih časih nikakor ne bi mogla omogočiti). Dolgo sem se izogibala temu svetu, niti sin sam ni izrazil potrebe po tem. Ampak, ko ga je izkusil, ni bilo več poti nazaj. Igral je in igral, pa spet igral, nakar sem jaz ugotovila, da moj sinko ne počne več ničesar drugega za zabavo. Domnevala sem, da se bo slejkoprej naveličal, a sem se pošteno zmotila.
Spoznala sem, da mu moram postaviti neke omejitve, koliko časa lahko igra in seveda kdaj, ker njegova prva misel ob šesti uri, še pred umivanjem in zajtrkom, je bila igralna konzola. O, ja, ni minilo brez zapletov. Seveda se je upiral, najin dogovor je veljal en dan, potem pa je po nekem čudežu naslednji dan bil pozabljen. Kar je preveč, je preveč! Razumela sem, da trenutno ne more s prijatelji igrati nogometa na igrišču, a da bi ves dan spretno virtualno dirkal z avtomobili, mi tudi ni dišalo preveč. Vztrajala sem pri svojem, nisem mu vzela nove priljubljene aktivnosti, a nisem popuščala. Ko je bilo dovolj, je bilo dovolj. Na koncu sva s štoparico določila, koliko časa prežvi tako, da igra igrice. In postopoma je uvidel, da je to povsem v redu, saj mu je tako ostalo dovolj časa še za druge dejavnosti, ki jih prav tako obožuje. Med okrevanjem je prišel še do enega spoznanja – da rad piše zgodbice (mama je bila nadvse srečna, ker je pri tem še vadil pisanje velikih tiskanih črk in slovnico, ne da bi se zavedal, da se pri tem tudi uči, saj je vedno želel, da mu zgodbico pregledam, preden jo je pokazal očetu in stricu). Bravo, uspelo nama je in jaz nisem končala kot največji zmaj na tem svetu.
A v istem obdobju sem bila kot mama postavljena še pred en izziv. Večer je bil rezerviran za risanke, konec tedna pa za animirani film. To pa seveda ni pomenilo, da bi lahko od 19. ure do 21. ure non stop 'buljil' v televizijo. Jaz sem si zamislila, da bo lepo pogledal kratko, 15 minutno recimo, risanko in bo potem lepo odšel spat. Tako bi bilo v mojem idealnem življenju. Risanko, ki mu je bila všeč, je želel gledati še enkrat in še enkrat ali nadaljevati z novo epizodo. No, pa sem kdaj pa kdaj popustila, saj ni nič narobe, če si jih pogleda kdaj pa kdaj več. A ker nisem bila dosledna, sva zelo kmalu naletela na težavo. Naenkrat je imel občutek, da jih lahko gleda neomejeno pozno v noč. Hm, pa sva bila spet pri nekih pogovorih in dogovorih, postavljanju omejitev. Za trenutek sem razmišljala, zakaj pa ne, saj risanke so tako nedolžne, saj jih vsi otroci gledajo, ampak ne. Še pravočasno sem se ustavila. Otrok rabi počitek, dovolj počitka. Predšolski otrok ne sme biti dolgo pokonci in če sva že pred leti vzpostavila neko večerno rutino, ki funkcionira, zakaj bi jo postavila na glavo samo zaradi risanke. In sem vztrajala pri svojem, njemu seveda ni bilo prav, a se je sprijaznil in se veselil naslednjega večera. Čez dan je kdaj pa kdaj omenil, da komaj čaka večerno risanko.
Tako sva prebrodila obdobje okrevanja in se oba zopet naučila nečesa novega. Ko se je vrnil na stare tire, sem si brezskrbno oddahnila, da je v prvem planu spet igranje zunaj in je igralna konzola več kot dobrodošla na dolgih potovanjih in na kampiranju zvečer. Priljubljenost risank je ostala, ampak vse v mejah normale, ker je bil zvečer preutrujen od celodnevnega norenja.
Avtor: N.K.
Photo by Ketut Subiyanto from Pexels