10:00 - 18:00 (0)

info@minicity.si

+386 41 377 366

Že 14 dni po rojstvu otroka sem nadaljevala z delom, ki sem ga na srečo lahko opravljala kar od doma. Pisala sem članke za štiri različne revije in lektorirala finančni časopis, izkoristila sem ure, ko je dojenček spal, vendar se je situacija iz dneva v dan spreminjala ... Dojenček je rasel in postajal vse živahnejši, nič več ni spal več ur čez dan, tako da je usklajevanje obveznosti z nego in skrbjo zanj postajal vsak dan večji izziv.

O, fino je bilo, ko je po dojenju zjutraj še zaspal za kakšno urco, jaz pa sem hitro smuknila za računalnik. Super je bilo, ko si je privoščil še dva večurna spanca do večera, ampak kmalu je bilo teh prostih, 'luksuznih' uric konec. Poskušala sem ga zamotiti, da bi se vsaj malce sam zaigral. Optimistično sem mu nabavila igrače, ki so bile na forumih 'oh in sploh' opevane, kako didaktične so in kako se z njimi lahko otrok zabava dlje časa. Nič ni pomagalo, igrača mu je bila zanimiva za nekaj minutk, kar je bilo seveda premalo, da 'spesnim' članek, ki mi ga je naročila urednica. Vedno se je mudilo in naloge sem dobila tik pred zdajci, tako da se pisanja in lektoriranja nisem mogla lotiti v poznih večernih urah. Včasih sem tipkala z njim v naročju in bilo mu je zanimivo, tako da je še on kakšno črko dodal. Misija, da bi mi tako uspelo sestaviti avtorsko vsebino, je bila neuspešna.

Ampak nekega dne mi je v glavi posvetila lučka. Moj otrok obožuje knjige, moj otrok, čeprav je mini, je kopija mene in uživa ob gledanju knjig, slikanic, pritiskanju gumbov, ki spuščajo zvoke različnih živali in vozil. ''Moj fantič potrebuje svojo knjižnico!'' S stare nizke omarice z dvema policama sem odstranila vse 'praholovce', ki so se nabrali s potovanj, ki sva si jih s partnerjem privoščila, ko sva bila še brez otroka. Omaro je očka močno pritrdil na steno, preveril, da so police resnično varno postavljene, in tako sem svojemu otročku še pred prvim rojstnim dnem uredila sanjski knjižni kotiček doma. Zbrala sem vse knjigice, ki jih je dobil v dar ob rojstvu, babica je poiskala vse tiste, ki sem jih jaz imela kot deklica. In nabralo se jih je ogromno!!! V tistih dneh so še v lokalni knjižnici izbrali nekaj slikanic za odpis in knjižničarka mi jih je podarila za mojega knjižnega molja.

Kakšno veselje! Mislim, da sem pri sinu tisti dan, ko je bilo vse pripravljeno, videla največji nasmešek. Ja, s polic si je zmetal vse knjigice, se usedel na sredino kupa in jih eno po eno začel jemati v roke. Obračal jih je, po svoje listal in zraven spuščal najbolj navdušene zvoke, kar sem jih slišala. Grulil, čebljal, blebetal je ... Ustvarila sem mu svet, v katerem je neizmerno užival. Nikoli, pa je danes star že 15 let, nikoli ni strgal ali počečkal kakšne knjige. Do njih je imel spoštljiv odnos in že kot malček se je delal, da je veliki bralec. Njegova igra je potekala tako: izbral si je nekaj knjigic in jih v svojem, sprva nerazumljivem besednem zakladu 'prebiral' občinstvu, včasih so bile to plišaste igrače, včasih plastične figurice, včasih jaz in očka.

Tako sem pridobila nekaj dragocenega časa, da sem lahko opravila vse zahtevano brez motenj in pritiskov. V bistvu sem bila še hitrejša, ker sem se lahko popolnoma osredotočila na tisto, kar sem počela, in tako mi je več časa ostalo za sina. Vsak dan sem se mu pridružila pri bralnih uricah in skupaj sva počela nekaj, kar naju je še bolj povezalo. Vedno znova sem mu morala prebirati kratke knjige, kartonke, v katerih je glavna junakinja miška Minka spoznavala barve, številke, uro, iskala medvedka, se odpravila spat, imela zabavo v maskah ... Predstavila sem mu svoje najljubše knjigice iz otroštva o Sneguljčici, volku in sedmih kozličkih … in nikoli mu ni bilo dovolj. Kot strastna ljubiteljica knjig sem bila ponosna, da sem ljubezen do knjig prenesla nanj. Tako mi je uspelo uspešno uskladiti materinstvo s poklicem, ki sem ga opravljala kar iz 'domače' pisarne.

Avtro: N.K. 

Photo by Andrea Piacquadio from Pexels