Katjo Rinc so v njenih 36 letih življenja najbolj zaznamovale vloge hčerke, sestre, prijateljice, žene in mame štirim dušam ter prezgodnji odhodi njenih najdražjih. Po formalni izobrazbi je profesorica razrednega pouka, ki svoje poslanstvo zadnji dve leti živi skozi Hiško srčnih dotikov. Namreč v teh dneh minevata dve leti, odkar je med zadnjo nosečnostjo postala certificirana inštruktorica masaže za dojenčke po mednarodnem IAIM programu in od takrat naprej očarana nad močjo ljubečega dotika raziskuje njegove mnoge prednosti in blagodejne učinke. Je tudi prva certificirana inštruktorica masažnih zgodbic v Sloveniji po TSMP in učiteljica joge za otroke. Tako skozi različne tečaje, delavnice in izdelke širi zavedanje o čarobni moči dotika in spodbuja celostni razvoj otrok. Čas najraje preživlja v družbi družine in prijateljev ter otrok vseh starosti. Obožuje morje in sprehode po gozdu; uživa v knjižnicah in knjigarnah, ker so ji knjige od nekdaj zelo ljube. Njeno najljubše ličilo je nasmeh in njena največja želja je skozi poslanstvo ljubezni risati nasmehe na obraze vseh, s katerimi se srečuje na poti življenja. S Katjo Rinc smo spregovorili o njeni prvi slikanici Nad mavrico, ki je nastala z namenom utehe otrokom in v podporo staršem (odraslim), ki ob njej morda z otrokom lažje spregovorijo o izgubi in žalovanju.
Napisali ste slikanico Nad mavrico. Kaj je botrovalo temu, da ste se lotili pisanja? Zakaj je sploh nastala?
Nad mavrico je moja prva slikanica. Čeprav moje navdušenje nad knjigami, sploh slikanicami, izvira že iz otroštva, si še 10 let nazaj nisem predstavljala, da bom tudi sama avtorica kakšne. A kot se pogosto zgodi, se je ideja rodila iz izjemno boleče osebne izkušnje izgube hčerke v 30. tednu nosečnosti in želje, da bi takrat, pred devetimi leti, obstajala takšna slikanica, s pomočjo katere bi o izgubi lažje spregovorila s svojo prvorojenko, ki je pričakovala sestrico, ki je nikoli ni zares spoznala. In ker takšne slikanice ni bilo, sem si obljubila, da jo bom ustvarila sama.
Kaj je bilo ključno za takšen naslov?
Naslov pravzaprav izhaja iz ene kitice pesmi, ki sem jo napisala hčerki v spomin kmalu po izgubi.
»Oklepam se misli, da ti je tam nekje nad mavrico lepo,
da se mi smeješ izza oblakov, ko se po tebi ozrem v nebo.«
Hkrati pa mavrico na simbolni ravni dojemam kot oprijemljiv pozdrav hčerke in mami od tam nekje. In tako je bil ta naslov ravno pravšnji.
Izhajali ste iz svoje osebne izkušnje. Ali se vam je vsakič ob pisanju paralo srce ali pa vam je bilo tako lažje?
V resnici oboje. Včasih sem ob pisanju in branju jokala kot dež. Včasih pa pisala in brala s toliko radosti, da sem bila še sama presenečena. Ker je trajalo skoraj devet let, da se je slikanica zares rodila, je bil to kar dolg proces. A že sama ideja me je vsa ta leta na nek način pomirjala, saj sem globoko v sebi čutila in vedela, da se bo naša neizmerna bolečina prelila v nekaj tako iskrenega, lepega, v energijo brezpogojne ljubezni in utehe. In ko se ozrem nazaj, vem, da je bil celoten proces ustvarjanja slikanice v resnici tudi velik del mojega procesa žalovanja.
Kako ste se na izgubo srčne osebe odzvali v vaši družini? Kako je izgubo doživela vaša hčerka Eva?
Dokler ne izgubiš svojega otroka, si te bolečine ne moreš predstavljati. Bil je seveda neverjeten šok. Toliko občutkov in čustev je šlo skozi moje telo in misli, da še danes ne vem, kako sem preživela. Je pa soočanje z izgubo zmeraj zelo individualen proces, tudi znotraj družine. Nama z možem je bila v veliko pomoč psihologinja, dr. Lucija Pavše, ki nama je prisluhnila in predala izjemno pomembne informacije o procesu žalovanja. Kar je meni najbolj ostalo v spominu in kar je takrat tudi rešilo najin odnos, je bilo dejstvo, da mame in očetje pogosto žalujemo zelo različno in da naj imava to v mislih, ko se nama bo zdelo, da se drugi ne vede tako, kot bi od njega pričakoval in da naj se o tem skušava čim več pogovarjati, namesto da v tišini sediva. Dobila pa sva tudi dragocene nasvete, kako povedati najini prvorojenki, na kaj biti pozorna pri njenem vedenju in podobno. Namreč, otroci se soočajo z izgubo zelo odvisno od njihove starosti in tudi precej individualno.
Eva je bila takrat stara dobri dve leti in pol. Vedela je, kaj pomeni »dobiti« sestrico, ker je pred tem sestrico dobila njena enako stara sestrična. Predvsem pa je Eva, tako kot otroci pogosto, doživela izgubo skozi najino doživljanje. Nekaj tednov ni kaj posebej spraševala, le veliko se je stiskala v najin objem in predvsem preverjalam, kako sva midva. Potem pa je nekega večera izlila svoja čustva in postavila težka vprašanja. Zakaj sestrice ni z nami, zakaj se je to moralo zgoditi, če bo kdaj spoznala sestrico, kdaj bo prišla, kje je, če ni pri nas … Mislim, da jo je izguba zaznamovala za vse življenje, četudi se teh trenutkov danes zavestno ne spomni.
Komu je namenjena oz. koga nagovarja slikanica? Otroke, starše?
Slikanica nagovarja pravzaprav tako otroke kot starše oziroma tudi druge odrasle, ki so v stiku z otroki. Ustvarjena je bila z namenom utehe otrokom in v podporo staršem (odraslim), ki ob njej morda z otrokom lažje spregovorijo o izgubi in žalovanju. Mislim, da odhod ljubljene osebe v vsakem izmed nas odklene tisti otroški del, ki hrepeni po ljubeči povezavi, in slikanica s svojo zgodbo in čudovitimi ilustracijami, ki so jo oživele, lahko objame otroka v vsakem izmed nas.
Kako dolgo je nastajala in na kakšne izzive ste naleteli, preden je ugledala luč?
Kot sem že omenila, se je ideja o slikanici rodila pred devetimi leti, v času najintenzivnejše žalosti in bolečine. Potem je nekaj let bila prisotna le v mojih mislih. Prav zares se je zgodba zlila na papir med mojo zadnjo nosečnostjo. In ko je bila enkrat v celoti zapisana, sem začutila nekakšno neustavljivo silo, ki ni dovolila, da se ne dokonča. Pravim, da je bila podprta od tam nekje, saj sem pri ustvarjanju sodelovala s samimi čudovitimi ženskami, ki so pravzaprav skoraj brez besed začutile, kakšna si slikanica želi biti. Celoten proces ustvarjanja in izdaje je tekel zelo lahkotno, brez posebnih izzivov. Kot pravim, skoraj nerealno. A tako je bilo, in za to sem neizmerno hvaležna.
Zakaj je slikanica tako drugačna, tako posebna? Zakaj je mnogo več kot pomislimo, ko pogledamo njeno naslovnico?
Je slikanica, ki je osebno izpovedna. Govori o izgubi sorojenca v času nosečnosti, a na bolj veder in hkrati tolažeč način. Psihologinja dr. Lucija Pavše pravi, da je slikanica dragocen pripomoček, s pomočjo katerega lahko starši otroku razložijo, kaj se je zgodilo ter mu pomagajo prepoznati in ustrezno izraziti čustva, povezana z žalovanjem po izgubi sorojenca. Na koncu slikanice so namreč zapisani še njeni nasveti za starše (oziroma odrasle), kar se mi zdi zares dragoceno.
Bi lahko rekli, da je to prva slikanica pri nas s takšno tematiko?
Obstaja veliko slikanic na temo izgube, slovenskih in tujih avtorjev. A takšne, s temo izgube sorojenca med nosečnostjo v slovenskem prostoru do danes nisem zasledila in to so potrdili tudi strokovnjaki, ki so v stiku z družinami s takšnimi zgodbami, kot je naša. Tako da si upam reči, da je Nad mavrico prva slikanica pri nas s takšno tematiko.
Po vašem mnenju, smo Slovenci zadržani glede tematike smrti, žalovanja, še posebej, če smo izgubili osebo, ki je še nismo dobro spoznali? Je to še vedno tabu tema?
Bi rekla, da je. Sicer je danes drugače, kot je bilo pred devetimi leti, a še zmeraj nismo tam, kjer bi bilo dobro, da kot družba smo. Če pogledam širše, se o smrti in žalovanju ne pogovarjamo zelo radi, saj se ob tem v nas budijo čustva in občutki, ki niso prijetni, zato te teme pogosto raje potisnemo na stran, potlačimo, skrijemo, o njih ne govorimo. Sploh pa nam je težko govoriti o smrti otroka in o minevanju, smrti, izgubi z otrokom. Potem pa je še toliko težje, če gre za izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, ko ga razen staršev ni videl nihče. Tako nepredstavljivo se nam zdi in ker se o tem premalo pogovarjamo, nismo opolnomočeni in ne vemo, kaj reči in kaj ne, kako pristopiti do družine, kako biti v oporo … Zato smo raje tiho, se izogibamo, se o tem ne pogovarjamo. In tako se kot družba vrtimo v krogu.
Kakšna zgodba se odvija v knjigi Nad mavrico?
Nad mavrico je zgodba o pričakovanju, izgubi, močnih čustvih in občutkih, žalovanju, a hkrati o brezpogojni ljubezni in povezanosti. Zgodba predstavlja našo zgodbo. Majhno deklico, ki pričakuje sestrico, a je nikoli zares ne spozna, ker umre v trebuščku. Iz navdušenega pričakovanja se razvije v opis žalovanja in oriše priložnost, kako ohraniti vez z umrlim sorojencem.
Veliko govorimo o žalovanju staršev, toda o izgubi sorojenca med nosečnostjo ali takoj po rojstvu pa ne. Tudi otrok žaluje, kajne? Ali je odvisno od starosti, kako doživlja izgubo?
Vsekakor, žalujejo tudi otroci, ki pa so žal v svojem žalovanju pogosto prezrti, saj lahko žalujejo na zelo netipične načine, in žalovanja ne prepoznamo ali pa celo mislimo, da otrok ne razume in ne ve, da se kaj dogaja. A je to popolna neresnica. Otrok čuti starše, ve, da se je nekaj zgodilo. In če ne drugega, žaluje, ker žalujejo starši. Žaluje za družino, kot jo je poznal pred izgubo, žaluje za sorojencem, žaluje za mamo in očetom, ki sta za zmeraj spremenjena.
Doživljanje izgube je zelo povezano s starostjo otroka, saj je samo dojemanje minevanja, smrti, starostno pogojeno. Ob tem pa je otrokovo žalovanje povezano tudi z njegovimi osebnostnimi lastnosti in načinom žalovanja staršev oziroma njegovih bližnjih.
Otrok se ponavadi veseli, da bo dobil bratca, sestrico ali kar oba. Ko pa pride do žalostnega trenutka, se mu sesuje svet. Razočaran je, jezen, žalosten ... Kako lahko starši pomagajo otroku soočiti se s čustvi in prebroditi to obdobje?
Ob izgubi se v vsakem izmed nas zbudijo različna čustva in običajno kar mnoga naenkrat. Ob tem pa so ta običajno zelo močna, velika, radi rečemo. In če vemo, da imamo že odrasli pogosto izzive pri soočanju z njimi, si lahko predstavljamo, kako težko se z njimi soočajo otroci. Zato nujno potrebujejo odraslo osebo, ob kateri se počutijo varno, da jih izrazijo in da jih ta oseba zdrži. Pogosto je lažje, če je to oseba, ki ni mama ali oče, saj se starši takrat običajno soočajo s svojimi močnimi čustvi in občutki ter težko vzdržijo še otrokova.
Kar pa otrok v tistem trenutku najbolj potrebuje slišati od staršev, je, da ga imajo radi in da ni nič kriv. In predvsem, da se z njim odkrito pogovarjajo, seveda primerno njegovi starosti, in ne skrivajo svojih čustev, saj ju otrok čuti in je lahko samo zmeden, če bi mu starši zatrjevali, da so v redu, on pa čuti, da niso. In če pogledamo širše, je za otroka najpomembneje, da starši poskrbijo zase in svoja čustva, saj bodo posledično poskrbeli tudi za otrokov občutek varnosti, ki pa je v procesu žalovanja zanj zelo pomemben.
Je bolje o tem molčati ali se na glas pogovarjati? Je bolje biti tiho, če je otrok še premajhen, da bi dojel, kaj se je zgodilo?
Vsekakor je otroku, ne glede na starost, na njemu primeren način, potrebno povedati, kaj se je zgodilo. Kot sem že rekla, otroci čutijo starše in zelo dobro vedo, da se nekaj je zgodilo. In če jim to skušamo prikriti, jih samo še bolj zmedemo. Hkrati pa jim na nezavedni ravni sporočamo, da se o nekaterih dogodkih v življenju ne govori, da nekatera čustva niso dobrodošla in da jih moramo skrivati.
Rekla bi, da je treba prisluhniti tudi otroku, a ne le skozi njegove besede, ampak predvsem opazovati nebesedno izražanje, vedenje, odzivanje. In mu omogočiti priložnost, da spregovori, vpraša, izrazi.
V slikanici Nad mavrico so vključene tudi modre besede dr. Lucije Pavše, univ. dipl. psihologinje, specializantke klinične psihologije. Kaj polaga bralcem na srce?
Dr. Lucija Pavše je brez oklevanja pristala na sodelovanje in prispevala dragocene napotke za odrasle, za kar sem ji zares hvaležna. Poudarja in nam staršem polaga na srce, da je izjemnega pomena, da z otrokom spregovorimo o izgubi in mu na primeren način, a hkrati zelo jasno povemo, kaj se je zgodilo. Ob tem pa še, da otroku res pogosto povemo, da ga imamo radi, mu nudimo dovolj bližine in ljubečega dotika ter smo na voljo za pogovor, če otrok to želi. In ker so razumevanje, sprejemanje in žalovanje zelo odvisni od starosti otroka, je zapisala usmeritve, kako postopati in kaj pričakovati po starostnih obdobjih. Ta del slikanice je zares dragocen.
V njej so tudi prečudovite ilustracije. Kako je zgodbo začutila ilustratorka Zorana Živić?
Zorana je predvsem krasna ženska, takoj sva se ujeli. In njena interpretacija zgodbe je zares prečudovita. Jaz sem ji povsem zaupala in vem, da je to začutila … Rezultat pa so, vsaj meni, popolne ilustracije. Sama pravi, da so kar »zletele« iz nje. Vesela sem, da je zgodbo oživela s toliko barvami in vedrine, ki ob »težji« zgodbi bralca zares objamejo. Energija, ki jo slikanica prinaša s seboj, je resnično lepa.
Slikanica Nad mavrico je tudi namenjena posebni osebi. Komu?
Slikanica je napisana v spomin najini drugorojenki, naši ljubi Alji, ki nas s svojo neprisotno prisotnostjo uči sprejemanja, hvaležnosti in povezanosti. Z njo še globlje izkušamo, kaj pomeni brezpogojno ljubiti.
Zaupajte nam prosim, kako velika družina ste danes. Ali se spominjate Alje?
Danes naša družina šteje šest članov. Z možem imava štiri otroke. Po prvorojenki Evi in Alji sva se razveselila še Tinkare in Nejca.
Seveda, Alja je, odkar sem jo nosila pod srcem, del naše družine. Doma imamo posebno mesto z njeno fotografijo, o njej se odkrito pogovarjamo in pogosto razmišljamo, kako bi bilo, če bi bila z nami, kakšna bi bila, komu bi bila podobna, kaj bi rada počela … Skupaj obiskujemo Polje belih vrtnic na Pobrežju, v Mariboru, kjer ima svoje spominsko obeležje in prav vsako leto, 21. oktobra, se spomnimo na njeno rojstvo in odhod, hvaležni, da je del naše družine. Zaradi izida slikanice prav na ta dan, je bil letošnji, njen deveti angelski rojstni dan, zares poseben.
