Ko opazujemo otroka, si želimo, da bi bil ves čas nasmejan in tako brez skrbi, kot je v tistem trenutku. Toda med odraščanjem se sooča z različnimi izzivi in prihaja v različne položaje, v katerih se mu pojavijo mešani občutki. Sooča se z nečim novim, dela korake v neznano in lahko ga začne skrbeti. V njegovi glavi se vrtijo različna vprašanja, kot so: ''Kaj se bo zgodilo sedaj? Bom znal? Me bodo sprejeli? Zakaj se je odzval tako? Bodo starši hudi? Kako lahko pomagam?'' Ob podpori staršev pa se lahko s skrbmi pogumno sooči. Hkrati po drugi strani obstaja velik problem, saj starši pogostokrat nevede ali vede prenašamo svoje skrbi na svoje potomce in zanje zna biti to breme pretežko. O vzgoji brez skrbi smo razpravljali z Romano Čolić, mag. zdš, zakonsko in družinsko psihoterapevtko.
So naše skrbi večje, kot so jih imeli naši predniki?
Tudi naši stari starši in starši so imeli skrbi. Skrb za nekaj ali zaradi nečesa ni nekaj novega. Dobro so poznali občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega ali težkega položaja, tudi njihove skrbi in z njimi povezan strah, so bili hudi, težki, grenki in moreči. Toda ali imamo današnje generacije veliko večje skrbi? Marsikdo bi takoj izstrelil pritrdilen odgovor, saj smo se v zadnjih letih morali soočati z epidemijo, lakoto, popolnim zaprtjem države, šolanjem na daljavo, delom od doma, brezposelnostjo in še in še bi lahko naštevali. Vsak posameznik pa je lahko bil ujet v svoj vrtinec skrbi, mogoče zaradi ločitve, bolezni, izgube bližnjega, selitve ali česa drugega, kar mu ni dalo spati. Romana Čolić, mag. zdš, zakonska in družinska terapevtka pojasnjuje, da mogoče imamo dandanes res več skrbi, a so jih imeli tudi nekoč, vendar so bile drugačne od današnjih. ''Danes poleg skrbi za preživetje, finančno varnost in stabilnost veliko skrbi prihaja od zunanjega sveta in norm. Vrši se nekakšen pritisk, ki ga nekateri posamezniki dobro prenesejo, spet drugi ne. Ustvarjajo si dodatne skrbi, na primer: 'Nisem dovolj lep, nisem dovolj fit, nisem dovolj uspešen, nisem tako priljubljen' ipd.'' Vendar opozarja, da gre pri tem le za delček skrbi. Druge starševske skrbi in z njimi povezan stres izvirajo iz odnosov in vzgoje. Sprašujemo se, ali dobro vzgajamo otroke, ali je bila naša poteza pravilna, bi naš otrok moral že hoditi itd. Napačno pa je, da pri tem mnogokrat primerjamo svoje otroke z drugimi, kako jim gre, kako se razvijajo in ali so boljši ali slabši v nečem. Izpostavlja: ''Starši pri tem izgubijo lastni fokus, saj je le-ta usmerjen navzven, da ugajamo zunanjim kriterijem, da smo sprejeti, da nam ne bo kdo česa očital. Toda pravi kompas ima vsaka mama ali oče v sebi, če si ga le dovoli začutiti in prepoznati.'' Obstajajo pa tudi skrbi, ki izhajajo iz naše negotovosti, zato nam terapevtka polaga na srce, da vlagamo čas in energijo v osebno rast. Tako bomo ob padcih in spodrsljajih ohranili stabilno notranjo držo in zaupanje vase, se pobrali in pokončno odkorakali naprej.
Še vedno nam ne da miru ... Opazujemo otroke na igrišču, v učilnici, doma, v trgovini, igralnici in marsikateri izmed njih nima tistih svetlečih iskric v očeh. Občutek imamo, da jih nekaj tare. Prebiramo tudi razne prispevke v časopisih in na svetovnem spletu in zasledimo, da imajo mnogi otroci prevelike skrbi, da ne uživajo v otroštvu, ampak se borijo za svoje preživetje. Stiska nas pri srcu. Ali so skrbi današnjih otrok postale mnogo večje, kot so jih imeli nekoč? ''Vsaka generacija ima svoje skrbi in probleme. Težko rečem, da so današnji otroci bolj v skrbeh, kot so bili otroci nekoč. Skozi prakso ugotavljam le, da je zelo pomembno okolje, v katerem otroci odraščajo. Torej, ali je to okolje varno, da otroci lahko spregovorijo o svojih stiskah in težavah, da so slišani, in ali jim je omogočeno, da pridobivajo veščine za soočanje z njimi,'' nam odgovarja Čolićeva in dodaja, da so danes otroci obenem lahko podvrženi tudi pritisku socialnih omrežij, medijev in norm, ki jih postavlja družba, in to so lahko tiste skrbi, za katere pa si upa reči, da jih je več kot nekoč. In vsak otrok je edinstven in se na svoj način sooča s skrbmi. Nekateri jih lahkotno prebrodijo, drugi prestrašeno zrejo vanje. Skrbi o tem, ali bo pripadal naprej družinskemu okolju, nato vrstniškemu, ali bo dobil prijatelje, kaj si mislijo drugi o njem, ali bo uspešno opravljal šolske obveznosti, so povsem normalne, meni strokovnjakinja. Težava nastane, če se te skrbi ponavljajo in navsezadnje tudi otroka omejujejo pri njegovem funkcioniranju.
Skrbi so del življenja
Ja, skrbi so del življenja in je povsem normalno, da nas spremljajo, toda če se iz kozarca začne prelivati voda, kdaj je je preveč? Ali lahko določimo, koliko skrbi je preveč? Koliko in kako močne lahko sploh obvladamo oz. nadzorujemo, ''podelamo''? Sogovornica nas pouči, da ni univerzalne mere, vsakdo mora najti svojo mero, kaj je zanj še obvladljivo in kaj ne. Lahko nas skrbi izguba službe, skrbi nas lahko zaradi partnerskega odnosa, službenih obveznosti, finančne stabilnosti, zdravja, prihodnosti, za katero nikoli ne vemo, kaj nam prinaša. ''Skrb je lahko stalnica v naših življenjih. Normalno je torej, da vsakega izmed nas nekaj skrbi. Skrbi so naši signali in nam pomagajo reševati težave, nam ponujajo drugo perspektivo in če so kratkotrajne, niso nevarne. Ko pa govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ponavljajočih se skrbeh, nenehnem premlevanju, pa za posameznika postanejo nevarne in lahko vplivajo tudi na telo. To se lahko odraža na več načinov, in sicer kot napetost ali bolečine v mišicah, nezmožnost sprostitve ali koncentracije ...''
Kot imamo odrasli skrbi, jih imajo tudi otroci in tudi pri njih je težko določiti mejo, kdaj je le-teh preveč. Idealno bi bilo, da bi bile otrokove skrbi povezane s tem, s kom se bo družil, kako bo vzpostavil prijateljstvo, kako bo uspešno opravil šolske obveznosti, na kateri šoli bo nadaljeval izobraževanje ... Ne smemo si zatiskati oči. Marsikateri otroci se že zjutraj srečujejo s skrbmi, ki jih ne bi smeli imeti. ''Kaj bom oblekel? Kaj bom jedel oz. če bom sploh imel kaj jesti? Kako lahko pomagam mamici, da ozdravi? Kako naj očku poskušam najti službo?'' In to so tiste skrbi, ki presegajo mejo zdravega. Nenehna skrb lahko preraste v anksiozno motnjo oz. je otrok v takšnem stanju, da si niti ne upa nečesa poskusiti, pisati testa, se vključiti v novo interesno dejavnost, si ne drzne pristopiti k novi skupini in ogovoriti sovrstnikov ... ker ga skrbi, da ne bo dovolj dober, da ne bo znal, da ga bodo zaničevali, da ne bo ustrezal kriterijem ... Zaradi tega se lahko tudi pri njem pojavijo zdravstvene težave, kot so bolečine v trebuhu, glavobol, bruhanje, hujšanje, tresenje ali neupravičeno manjkanje pri pouku. ''Če stvari ne prepoznamo in jih v življenju ne predelamo, žal, vplivajo na naše telo in nas skušajo na tak način ustaviti, zavarovati, nas 'prebuditi', da ukrepamo.''
Starši lahko poskrbimo, da svojih skrbi ne prenašamo na otroke oz. da jih ne poveličujemo in prehitro ne zaženemo panike
Starševstvo je zahtevna naloga, še posebej, če se spoprijemamo z različnimi izzivi na raznovrstnih področjih. Hitimo v službo, opravljamo svoje poklicne zadolžitve, skrbimo za gospodinjstvo, poskušamo biti dober vzgojitelj, učitelj, partner, ljubimec, sogovornik, prijatelj, tolažnik ... Manevriramo s številnimi vlogami, nalogami in poskušamo vse doseči tako, kot moramo, kot je pričakovano, kot je zaželeno. A včasih zaradi nesoglasij, neprimernih trenutkov, malih ali velikih neuspehov, raznolikih težav enostavno ne zmoremo in pademo v brezno skrbi, iz katerega ne vidimo izhoda. Ker je tako globoko, ne vidimo luči, ki bi nam pokazala pot iz njega. In nevede ali vede skrbi nosimo domov, v domače okolje, z vedenjem, besedami ali držo pokažemo, da nas nekaj muči, tudi otrokom. Oni pa so, bodite prepričani, dovzetni za vse. So odlični opazovalci in znajo začutiti vašo prestrašenost, negotovost, nejevoljnost ... Zato je izredno pomembno, da starši in drugi odrasli svoje skrbi predelujemo pri sebi in s tem ne obremenjujemo otrok, ki razvojno še niso zmožni tega čustveno predelati in razumeti. Romana Čolić nas razsvetljuje: ''Največja bolečina, ki jo otroci čutijo ob tem, ko jim starši zaupajo svoje skrbi in jih s tem čustveno obremenijo, je občutek nemoči, krivde, nesposobnosti in da niso dovolj dobri, saj staršem ne morejo pomagati. To pa je povsem razumljivo. Zato moramo odrasli svoje skrbi v partnerskem odnosu, s prijatelji, sodelavci, šefom ... znati razreševati. Če pa jih ne znamo, je prav, da si poiščemo drugo obliko pomoči.'' Zavedati se moramo, da je filtriranje starševskih skrbi in njihovo neprenašanje na otroke pomembno zaradi ohranjanja otrokovega mentalnega zdravja. Otrok je definitivno preveč šibak in razvojno ni sposoben reševati skrbi odraslih. Lahko ga celo tako obremenjujejo, da to pripelje do psihosomatskega obolenja. Strokovnjakinja opominja, da se otrok nezavedno lahko odpove lastnim željam in čustvom, ker je obremenjen s čustvi staršev in s tem lahko postane nesamozavesten, brez lastne iniciative in lastnega jaza, kajti naučil se je, da on ni pomemben.
Pomagajmo otroku, da bo manj skrbel in lažje dihal s polnimi pljuči
Prišli smo do zaključka, da otroku lahko skrbi povzročajo videz, šolske ocene, nerazumevanje s prijatelji, starši ali učitelji, ali bo sprejet, ali je takšen, kakršen je, v redu, dogajanje po svetu, ločitev staršev, strah pred tem, da bo izgubil babico ... Skrbi so lahko majhne, velike, lahko so kratkotrajne, dolgotrajne, lahko jih je malo ali ogromno. Po besedah terapevtke pa, da imajo skrbi, kažejo vsak na svoj način. Ključno je, da smo pozorni na vsa odstopanja od normalnega vedenja. Pod to lahko štejemo zapiranje vase, odmik od prijateljev, zapiranje v sobo in igranje igric, razdražljivost ipd.
V predhodnih vrsticah smo že ugotovili, da so otroci dandanes pod velikim pritiskom družbe, vseh šolskih obveznosti, norm, pričakovanj sovrstnikov, sprememb časa ... zato se je smotrno vprašati, kako jim lahko pomagamo, da bodo manj skrbeli in lažje dihali s polnimi pljuči. ''Otroku najbolj pomagamo z dobrim odnosom do njega, da mu damo varen prostor, kjer lahko govori o zadevah, ki ga skrbijo in obremenjujejo. Varen prostor, v katerem lahko govori o stiskah zunanjega sveta. To je tudi prostor za čutenja. In v teh čutenjih je pomembno, da je otrok slišan, razumljen in ovrednoten. Otrokovo doživljanje je lahko zelo drugačno od odraslega. Pomembno je, ali kot odrasli lahko razumemo in resno vzamemo otrokovo doživljanje neke situacije. S komunikacijo lahko rešimo veliko. Hkrati pa je poglavitno, da skozi odnos, ki ga imamo z otrokom, in vzgojo gradimo otrokovo samopodobo in samozavest,'' natančno razloži zakonska in družinska psihoterapevtka.
Preživljajte vsak dan z otrokom vsaj nekaj časa. Ja, vemo, da je tempo življenja zelo hiter, ampak odložite mobilni telefon, ugasnite računalnik in dajte prednost druženju. Odkrijta aktivnost, v kateri oba uživata, in se smejta na ves glas. Gradite povezanost z otrokom od prvega dne. Tako vam bo o skrbeh lažje in hitreje zaupal.
Dajte otroku vedeti, da ste ga pripravljeni poslušati in razumeti. Vedno se vam ne bo želel odpreti, ampak naj ima nenehno v mislih, da ste tu zanj. Vedno. In ko spregovori, mu pomagajte doumeti, kaj doživlja, kaj čuti in kaj razmišlja. Naj spregleda, da ni nič narobe, če ga je strah. Za to si vzemite čas. Glejte mu naravnost v oči, takrat ne kuhajte, ne pospravljajte posode, ne likajte ... Mirno poslušajte in mu pokažite, da vas zanima, kaj ga tare. Ko vam bo izlil svoje srce in dušo, mu pomagajte ta strah prebroditi. Vodite ga, da sam poišče rešitev. Mogoče se bo domislil odlične ideje, kako se bo strahu znebil in takrat ga podprite. Če ne vidi izhoda, je na vas, da mu pomagate, vendar ne počnite ničesar namesto njega, ampak mu le bodite v oporo in ga spodbujajte. Prišli bodo trenutki, ko ne bo potreboval pogovora, ampak samo objem in naj ga dobi pri vas. Naučite ga dihati tako, da se v situacijah, ko ga začne skrb nadvladovati, zna sprostiti.
V družini širite pozitivizem. Ne zaplešite plesa s skrbmi. Veselite se malenkosti. Vsak dan se lahko pri družinskem kosilu ali večerji pogovarjate, kaj vse lepega se vam je zgodilo čez dan. Ne naštevajte le slabih pripetljajev. Prav je, da omenite tudi skrbi, vendar večji poudarek dajte na tiste trenutke, ko vam je od prešernosti igralo srce.
|
Spreminjajmo svet na bolje in skozi nove generacije spodbujajmo pozitivno naravnanost in svet, v katerem bomo vsi živeli lepo. Majhni koraki, ki jih lahko naredi vsak posameznik, so tisti, ki štejejo. Raček Junior je izbral otroštvo brez predsodkov, brez zadržkov, brez skrbi in brez strahu. Kaj pa ste izbrali vi? Izbrati #brez je zmeraj fino, sploh ko gre za pomembne stvari. Zato izberite brez glutena, brez umetnih barvil, brez umetnih ojačevalcev arome in brez konzervansov. Izberite Argeto #brez. |
Avtor: N. K.
