V kreativnem otroškem mestu Minicity kraljuje več kot 40 igralnih enot, v katerih lahko otroci, stari od dve do 14 let, ob različnih pripomočkih, prilagojenih prav njim, spoznavajo več kot 50 različnih poklicev. Postanejo lahko to, kar si želijo. In Jaka Blasutto, ki skrbi, da v malem mestu vse brezhibno deluje, je tudi že kot otrok ves čas nekaj razstavljal, popravljal, sestavljal, gradil ... Danes opravlja poklic, v katerem resnično uživa, saj ga pri delu nenehno spremlja otroški smeh.
V kreativnem otroškem mestu Minicity pomembno nalogo opravlja tudi hišnik Jaka. Kaj vse so tvoje zadolžitve?
Na kratko, če se karkoli odlomi ali pokvari, je moja naloga, da to stvar popravim, če se le da. Poleg tega montiram in popravljam pohištvo, odstranjujem ali prestavljam igralne enote, oziroma tako imenovane ''hiške'' ter pomagam pri postavljanju novih.
Kako se je tvoje sodelovanje z Minicityjem začelo in kdaj?
V Minicity sem prispel na priporočilo dveh prijateljev, ki sta bila v tistem času med soustanovitelji. Tega je sedaj že sedem let. Takrat sem bil tudi redno zaposlen kot hišnik in bil je zelo zanimiv izziv skrbeti za vzdrževanje takšnega prostora, kot je Minicity.
Kaj ti pomeni takšno sodelovanje? Ti je delovno okolje, v katerem se razlega otroški smeh, všeč?
Vsakdo je rad v okolju, kjer se razlega smeh. Če je smeh otroški, pa še posebej. In zavedanje, da k delčku tega brezskrbnega smeha pripomorem tudi sam, mi pomeni veliko.
Kaj je bil zate največji izziv?
Največji izziv ni direktno povezan s kakšno igralno enoto, temveč je bil povsem zakulisne narave. Ob širitvi Minicitya v dodatne prostore se je namreč našel tudi primernejši prostor za telekomunikacijsko omarico, ki je bila takrat zelo nerodno postavljena v pisarno ter vsem v napoto. Prestaviti, na novo potegniti ali podaljšati je bilo treba veliko internetnih kablov in seveda premakniti omarico z vso opremo vred. Hkrati pa je bilo treba zagotoviti tudi nemoteno delovanje računalnika in ostale opreme na recepciji.
Ali obstaja nekaj, česar hišnik Jaka ne zmore popraviti?
Seveda, včasih se zgodijo tudi nepopravljive okvare. Največkrat so to polomljeni manjši predmeti, ki se jih ne da popraviti z vijaki, lepilo pa ne bi dovolj držalo. Zgodilo se je tudi, da se je nekaj polomilo večkrat in na koncu smo morali priznati, da je bolje za vse, če stvar nadomestimo z novo.
Kako nastane določena igralna enota? Koliko časa traja in kaj vse je treba narediti, preden v njo vstopijo mali meščani?
Igralna enota nastane v sodelovanju s podjetjem, ki skupaj z ekipo Minicitya pripravi načrt predstavitve svoje dejavnosti otrokom na igriv način. Pogosto kar zaposleni podjetja, ki se predstavlja, izdelajo igrala, orodja ali predmete iz sveta odraslih, prirejene za otroke. Sam se potem po najboljših močeh trudim vzdrževati prvotno stanje. Večkrat pa tudi sam dobim nalogo, da izdelam kakšen rekvizit. In to mi je še posebej všeč, saj je takrat treba vložiti v delo veliko domišljije in iznajdljivosti.
Te lahko otroci pocukajo za rokav in vprašajo, kakšen je tvoj poklic? Če bi jim ga moral predstaviti, kako bi se glasile tvoje besede?
Bolj kot moj poklic jih zanima, kaj točno tisti trenutek počnem. Če menjam pipo, sem vodovodar, ko popravljam omarico, sem mizar, in kadar brskam pod pokrovom avtomobila, sem avtomehanik. Nekaterim otrokom je dovolj, da jim povem samo, kaj trenutno delam, marsikaterega pa zanima tudi, kako je do okvare prišlo in kaj bom storil, da bo zopet vse delovalo, tako kot mora. Ravno zaradi raznovrstnosti tega poklica, ga je malce težko na kratko opisati, ampak moj opis bi se glasil nekako tako: preuči, kako neka stvar deluje, ugotovi, zakaj ne deluje pravilno, in nato uredi vse tako, da bo zopet delovalo.
Kakšno šolanje bi jim priporočil? Kako bi jim opisal svoje delovno okolje? Kakšne spretnosti in talente moraš imeti?
Priporočil bi jim katerokoli šolanje, ki ima poudarek na ročnih spretnostih. Sam sem se recimo izšolal za elektrotehnika, ampak sem se potem v svoji karieri skozi različne poklice, ki sem jih opravljal in niso bili nujno povezani z elektriko, naučil še marsikaj drugega. Moje delovno okolje pa je nadvse dinamično, kar mi zelo ustreza. Veliko je nakupovanja rezervnih delov in materiala v tehničnih trgovinah, včasih delo na višini, kdaj delam sede pod kakšnim pultom … Poleg že omenjene domišljije in iznajdljivosti mi pri opravljanju mojega dela prideta prav tudi poznavanje dela z različnimi orodji in natančnost.
Brez katerega orodja, pripomočka ne greš nikamor oz. tvoje delo ni opravljeno?
Moje delo ni opravljeno brez kovčka z orodjem, ki vsebuje izvijače, klešče, žage in pile. V veliko pomoč mi je baterijska vrtalka s svedri za različne materiale in nastavki za vijačenje. Prav tako potrebujem mnogo vijakov, matic in podložk raznih velikosti in oblik. Kot pravi električar pa ne grem nikamor brez preizkuševalca napetosti.
Ker v malem mestu otroci postanejo to, kar si želijo in odkrivajo svoj sanjski poklic, nas zanima, če tudi ti uživaš v svojem delu? Kaj si si želel postati kot otrok?
Že v otroštvu sem se stalno spraševal, kako stvari delujejo, in zaradi tega nekajkrat ostal brez igrače, ki sem jo v želji, da bi ugotovil, kaj je v notranjosti, razstavil do te mere, da je nisem več znal sestaviti ali pa sem kakšen del izgubil. Veliko sem se zadrževal v očetovi delavnici, kjer sem izumljal različne naprave ali pa sem z ostalimi otrok i gradil hišice na drevesu, skrivališča, mostove … Vso to otroško zvedavost sem do danes uspel obdržati v svojem poklicu, v katerem zelo uživam. Zato vedno znova z veseljem pridem v Minicity. Tako kot otroci.
Imaš dobromeren nasvet za vse tiste učence, ki se sedaj odločajo za vpis v srednjo šolo?
Izberejo naj šolo, ki jim bo ponudila poglobljeno znanje o nečem, kar jih že sedaj veseli. Tako bodo lahko našli poklice, v katerih bodo uživali. Lahko pa svoje znanje po srednji šoli nadgradijo še z višjo šolo in postanejo strokovnjaki na področju, ki ga bodo s svojim veseljem do dela še dodatno obogatili.
