Marsikdo pravi, da ''ena po ritki'' kdaj pa kdaj ne škodi otroku. Marsikdo misli, da z ''eno klofuto'' le strezni otroka. Marsikdo misli, da s hladno prho umiri otroka. Kakšno je mnenje glede tovrstnih prijemov Dejane Dejanović, uni. dipl. inž. kem. inž, študentke telesno orientirane psihoterapije in predavateljice ter sodelavke skupine Sočutna akademija – osebna rast sočutnih in avtentičnih staršev, smo izvedeli v intervjuju z njo. Strokovnjakinja nam je pojasnila, da mnogi ne razlikujejo med kaznovanjem in posledico. Pokazala nam je prijeme, kako lahko v stresnih situacijah, ko otrok ne uboga, starši ustrezno reagirajo, namesto da se zatečejo v kazen. Dotaknili smo se tudi tega, kakšni procesi se odvijajo v otrokovih in odraslih možganih med kaznovanjem.
Je v nas preveč zakoreninjeno, da moramo otroka, če ne uboga na prvo, drugo, tretjo besedo, da recimo pospravi igrače, preneha gledati televizijo, se gre učiti ... kaznovati?
Kolikor opažam, mislim, da je. Odsotnost kaznovanja mnogi povezujejo z odsotnostjo mej, kar pa nikakor ni enako. Mnogo staršev, pedagogov in vzgojiteljev tudi ne loči med kaznovanjem in posledico. Na primer: ''Če ne boš jedel večerje, ne bo risanke.'' To je kazen. ''Če ne boš jedel večerje, boš lačen.'' To je posledica. S posledicami ni nič narobe. Tako otrok ponotranji, da imajo njegova dejanja posledice zanj in za druge. Pri kaznovanju pa se otrok počuti povsem drugače, zagotovo se ne nauči odgovornosti do sebe in okolice. Za vzgojo je dovolj, da mejo postavimo, otroku razložimo, zakaj želimo, da nekaj naredi in pri tem vztrajamo.
Pa začnimo na začetku ... Da bomo lažje razumeli, zakaj otroci včasih ne ubogajo. Kakšni so pravzaprav njihovi možgani? Kakšni procesi se odvijajo v njih, ko ne ubogajo?
Razlogov, zakaj ne ubogajo, je veliko, odvisno je tudi od otrokove starosti, saj možgani dvoletnega otroka zmorejo manj kot možgani šestletnega otroka, zato tu ni enotnega odgovora, ker so tudi možgani različno mreženi v različnih starostnih obdobjih. Otrok navadno ne uboga zaradi izgube čustvenega stika s staršem, lahko se slabo počuti zaradi dogodkov v vrtcu/šoli/na igralih in potrebuje najprej čustveno regulacijo in povezavo s starši, lahko pa tudi zato, ker starši ne zmorejo postavljati osebnih mej in pri njih mirno vztrajati, tako se otrok nauči, da če bo dovolj dolgo vztrajal/odlašal, bo to naredila mami.
Zelo pomembno je, da so možgani integrirani. To pomeni, da so deli možganov povezani med sabo, saj nam to omogoča usklajeno delovanje in nadzor nad situacijami. Možgani so sestavljeni iz različnih delov, ki opravljajo različne naloge.
- Leva stran pomaga premišljevati logično, organizirati misli in stavke.
- Desna stran - doživljamo čustva in beremo neverbalne znake.
- Plazilski možgani omogočajo, da delujemo nagonsko in v trenutku sprejmemo odločitev.
- Možgani sesalcev - ti nas usmerjajo v povezovanje in odnose.
En del možganov se ukvarja s spominom, drugi del sprejema moralne in etične odločitve. Ključno je, da delujejo kot celota. Ko nas preplavijo čustva, postanemo zmedeni, imamo izbruhe jeze, otroci doživljajo čustvene zlome, vse to je posledica izgubljene integracije, ki ji rečemo dezintegracija.
Možgani delujejo kot celota, kadar so vodoravno in navpično integrirani (leva in desna polovica in plazilski možgani s prefrontalnim korteksom).
Možgani se nenehno spreminjajo, zato rečemo, da so možgani nevroplastični. Ko doživimo izkušnjo, naše možganske celice – nevroni postanejo aktivni. Možgani imajo več kot 100 milijard nevronov in vsak ima povprečno 10 tisoč povezav z drugimi nevroni. Ko se nevroni aktivirajo hkrati, se tvorijo nevronske povezave.
Dobro je vedeti, da otroke do približno 18. meseca starosti vodijo plazilski možgani. Okoli 18. meseca se začneta mrežiti plazilski možgani in prefrontalni korteks. Prefrontalni korteks se razvija do 25. leta, medtem ko so plazilski možgani razviti že ob rojstvu. Zato je otrokom izjemno težko nadzorovati čustva, ker to počnemo s prefrontalnim korteksom. Če smo pošteni, jih tudi odrasli včasih težko nadzorujemo.
Kakšni procesi se odvijajo v njihovih možganih, ko jih kaznujemo? Kaj otrok takrat doživlja?
Ko otroke kaznujemo, ti primarno doživljajo strah, to pomeni, da so aktivirani plazilski možgani. Če želimo, da se naš otrok uči, mora otrok delovati iz prefrontalnega korteksa. Se pravi, da s kaznovanjem zaviramo učenje. Najslabše je, ker s kaznovanjem krhamo odnos z našimi otroki, zato nam otroci ne upajo povedati vsega, ker se bojijo, da bodo kaznovani. Tako sami sebe oropamo možnosti, da bi imeli zares kakovosten in povezovalen odnos z otrokom. Samo pomislite, zakaj ste se sami zlagali svojim staršem? Prepričana sem, da zato, ker ste se bali kazni. Majhni otroci ne zmorejo ločiti dejanja od lastnega jaza, zato doživljajo sebe kot slabe, občutek imajo, da jih starši nimajo radi. Tako se že od majhnega naučijo premikati lastne meje, da bi bili deležni ljubezni. Takšna rana se lepo pokaže v partnerskih odnosih, ko gremo čez sebe in svoje meje premikamo, da bi obdržali ljubezen partnerja. Otroci, ki so velikokrat kaznovani, imajo slabo samopodobo, ker se doživljajo, kot da so slabi. Pa niso. Le majhni so in delajo napake.
Potemtakem ugotavljamo, da kazen, ko staršem naraste pritisk, ni prava. Ni prav, da jih kaznujemo tako, da jim za nekaj dni odvzamemo gledanje risanke. Kaj pa lahko storimo v takšnih situacijah?
Odrasli smo odgovorni za vzdušje in dinamiko v naši družini. Jaz bi svetovala - ko pridemo iz službe oz. ob prvem stiku po vrtcu/šoli, obnovimo stik. Namenimo od 15 do 20 minut otroku, ga vprašamo, kako je, kako se počuti. Ga ''pocrkljamo'', stisnemo in povemo, da ga imamo radi. Tako se bomo tudi mi bolje počutili. Tako vnesemo harmonijo v odnos. Majhni otroci ne znajo ubesediti svojih čustev, zato trmarijo, jočejo, nočejo sodelovati. Takrat je nujno, da jih pomirimo. To ni nagrada za odklonsko vedenje, kot si mnogi razlagajo. Majhni otroci ne znajo regulirati svojih čustev, to je naloga nas odraslih. Ko se bo otrok počutil povezan s staršem in varen, se bo lahko zjokal, če je imel težak dan. Takrat mu samo potrdimo čustva in dovolimo, da se zjoče v naročju. Če je otrok vesel, pa ga povabimo k sodelovanju pri kuhanju/pospravljanju.
Mnogi bodo rekli, da so na tisoč in en način poskušali umiriti otroka in da je kazen edino učinkovito sredstvo. Pa je res tako? Lahko nenehno kaznovanje dolgoročno pravzaprav uničuje naš odnos z otrokom?
Otrok se s kaznijo nikoli ne umiri. Otrok se nauči zgolj potlačiti svoja čustva. Ko, kot majhni otroci, osvojimo ta mehanizem potlačitve čustev, bomo to počeli celo življenje. In do približno 40. leta še gre, potem pa se posledice začnejo kazati na fizični ravni v obliki bolezni (arterijska hipertenzija, holesterol, sladkorna bolezen, rak, rana na želodcu …). Otroka velikokrat umirjamo na povsem napačen način, zato otrok še bolj joče, trmari ali se odklonsko obnaša. Navadno otroka tolažimo tako, da mu ponujamo rešitve, da se ne bi več tako počutil, ali pa ga prepričujemo, da ni tako hudo, kot se mu zdi. Zato se otrok počuti nerazumljenega, spregledanega in se še slabše počuti. Ko je otrok v stiski, mu le potrdimo njegova čustva. Na primer: ''Vidim, da te je xy zelo razburilo. Res je bedno, da se je to zgodilo. Kar zjoči se, tukaj sem zate.'' In to je vse, kar otrok potrebuje, saj je jok naravni mehanizem za odlaganje stresa in težkih čustev. Le odrasli ga težko poslušamo, ker sami nismo smeli jokati, ko smo bili majhni, in nam otroški jok odpira naše rane. Lažje je otroka utišati, kot se soočiti z lastno prtljago. Če se otrok trma, mu lahko ponudimo dve med seboj izključujoči se možnosti. Ko se nam otrok upre, je v plazilskih možganih. Ko pa tehta dve možnosti, pa mu zaposlimo prefrontalni korteks. Naprimer, ko se otrok zjutraj noče obleči, lahko rečete: ''Ali boš imel modro ali rdečo majico?'' In otrok bo začel tehtati ti dve možnosti.
Kaj se dogaja v nas samih, ko kaznujemo otroka? Kakšni procesi se odvijajo v naših možganih?
Tudi odrasle prevzamejo plazilski možgani ob jezi. Zato naredimo in izrečemo besede, zaradi katerih nam je kasneje žal. Če smo pošteni do sebe, si bomo priznali, da otroka kaznujemo takrat, ko ne vemo kaj narediti, da bi nas otrok upošteval. Takrat si vzemimo čas, da se umirimo. Namesto, da otroka pošljemo v kot ali svojo sobo, si vzemimo pet minut zase, da premislimo, kako lahko situacijo obrnemo. Zavedati se moramo, da je jeza zgolj krovno čustvo, v jezo pa nas peljejo druga čustva, na primer: da nismo slišani, upoštevani, nismo dovolj pomembni, nismo cenjeni in spoštovani, občutimo nemoč ... In te rane so se nam naredile v naših primarnih družinah, ko smo potlačevali naša čustva in ugajali staršem, da ne bi bili kaznovani. In, ko nas otrok ne uboga, se nam zbudijo rane, te pa nas peljejo v jezo. Zato je pomembno, da ugotovimo, katera čustva nas peljejo v jezo, in pozdravimo najprej sebe. Ko celimo sebe, imamo drugačen odziv do okolice, zato se tudi okolica drugače odziva na nas.
Imamo kazen kot nekakšno obliko nadzora nadmoči, nadvlade nad otrokom?
Morda res, a v bistvu je to dejanje nemoči in plod našega neznanja, tudi nadaljevanje družinskih vzorcev. Včasih tudi izvira iz strahu, da bo otrok razvajen, da ne bo samostojen …
In da na tem mestu omenimo ... Marsikdo pravi, da ''ena po ritki'' kdaj pa kdaj ne škodi otroku. Marsikdo misli, da z ''eno klofuto le strezni'' otroka. Marsikdo misli, da s hladno prho umiri otroka. Kakšno je vaše mnenje glede tovrstnih prijemov?
Sama se nikakor ne strinjam s takšnimi pristopi. Če bi mene mož ali nadrejeni tu in tam klofnil, ker želim nekaj narediti po svoje ali ker mi do 17. ure ni uspelo izpolniti navodil, tega zagotovo ne bi doživljala kot streznitev. To bi dojela kot fizično nasilje, kar tudi je. In vem, marsikdo bo pomislil, da to ni isto. In res ni. Odrasli lahko iz takšnih odnosov odidemo, otroci pa ne morejo. Zato je klofuta otroku še toliko bolj sporna. Veliko odraslih misli, da jim je klofuta pomagala, a v bistvu so jih le njihovi starši prepričali, da so sami krivi zanjo. Nikoli in nikdar si nihče ne zasluži, da bi bil oklofutan. Od otrok pričakujemo, da se bodo lepo obnašali, se ne bodo prerivali, zmerjali, tepli ... Skrajni čas je, da se odrasli začnemo obnašati tako, kot želimo, da se obnašajo naši otroci. Vzgajajmo z zgledom in ne samo z besedo.
Lahko rečemo, da bomo namesto kaznovanja z ukrepi, ki ste jih predlagali, vnesli mir v družinsko življenje?
Mir moramo najprej ''vnesti'' vase. Se otroku posvetiti 100-odstotno, se pravi biti čuječi. Ko smo z otrokom, bodimo z mislimi z njim. Ne razmišljajte, kaj boste skuhali, kaj je bilo v službi, kaj boste storili popoldne ... Vprašajte se, kaj vas pelje v jezo. Ali je vredno, da se zaradi tega jezite? Se bo podrl svet, če nekaj ne bo takoj? Z vpitjem in ''eno po riti'' bomo težko vzgojili empatičnega odraslega s pozitivno samopodobo.
V kakšno osebo bo zrasel otrok, ki bo vsakodnevno poslušal kričanja in ukazovanja staršev?
Zrasel bo v ranjenega odraslega. Odraslega, ki ne zmore zdrave regulacije čustev. Odraslega, ki ne bo znal produktivno usmerjati jeze. Zrasel bo v odraslega, ki ne bo zmogel postavljati osebnih meja bodisi zaradi strahu pred avtoriteto bodisi, ker sploh ne bo čutil osebne meje. Uspeh v življenju se ne meri le z izobrazbo in zasluženim denarjem. Uspeh je, ko si zadovoljen sam s sabo in uživaš svoje življenje. Ko čutiš mir in veselje v duši. To je uspeh. S kričanjem, kaznovanjem in ukazovanjem zagotovo ne bomo ''naselili'' miru in veselja v naše otroke.
Naslovna fotografija prispevka: Monstera from Pexels
Prva fotografija v prispevku: osebni arhiv Dejane Dejanović
