Aneta Curavić Njegomirović je magistra psihosocialne pomoči in specializantka sistemske psihoterapije. Že nekaj let dela z otroki s posebnimi potrebami, najprej kot socialno pedagoška delavka na tržaških šolah, sedaj pa kot učiteljica za dodatno strokovno pomoč na Osnovni šoli Koper. Vodilo njenega pedagoškega dela in posledično tudi raziskovanja je vprašanje: ''Kateri so primeri dobre prakse, pri katerih lahko rečemo, da je inkluzija otrok s posebnimi potrebami zares uspešna?'' S strokovnjakinjo smo v intervjuju spregovorili o vključitvi otrok s posebnimi potrebami v redni predšolski in šolski sistem.
Kakšno je vaše mnenje do vključitve otrok s posebnimi potrebami v redni predšolski in šolski sistem?
Menim, da je vsekakor še veliko prostora za izboljšavo obstoječega sistema. V redne izobraževalne programe je usmerjenih le nekaj otrok s posebnimi potrebami. Zakon za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ne zajema otrok, ki so nadarjeni ali imajo učne težave. Vemo pa, da imajo lahko tudi takšni otroci drugačne potrebe od ostalih. Kriza koronavirusa je na žalost prinesla na plan še veliko težav na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Sam šolski sistem v Sloveniji je trenutno pred veliko preizkušnjo in otroci s posebnimi potrebami so del tega, kar se trenutno dogaja. Sama v tem trenutku vidim kot prvi nujni korak opolnomočenje šolskega kadra, predvsem učiteljev.
Bi tako lahko presegli še vedno zelo pogosto stigmatizacijo in diskriminacijo?
Več kot bo otrok s posebnimi potrebami vključenih v redne izobraževalne programe, manj bo stigmatizacije.
Ali so v naših vrtcih ustvarjeni pogoji za otroke s posebnimi potrebami, da se lahko vključujejo v aktivnosti z drugimi otroki?
Predšolski otroci s posebnimi potrebami so lahko usmerjeni v dva programa, in sicer v takšnega s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter v prilagojena. Predšolsko obdobje je izredno pomembno obdobje za otrokov telesni in intelektualni razvoj, zato je še toliko bolj pomembno, da dobi ustrezno pomoč. Veliko jih v tem obdobju še ni usmerjenih, zato morajo biti vzgojiteljice in ostali strokovni kader še toliko bolj pozorni na razna odstopanja ter posebnosti vsakega otroka.
Kakšne metode in načine dela morajo poznati vzgojitelji, da so otroci s posebnimi potrebami vključeni v skupino kot vsi ostali drugi?
Prej kot kakršnakoli metoda je pomembno, da se takšen otrok počuti kot del skupine, šele nato nastopijo razna znanja in metode dela, ki mu lahko pomagajo. Metode so med seboj razlikujejo, glede na primanjkljaj, ki ga otrok ima. Na primer za otroke z avtizmom so izredno pomembna: rutina, kratka in jasna navodila. Slednja lahko dosežemo s skrbno izbranim vizualnim urnikom dnevnih aktivnosti in s konkretnim govorom s čim manj vsebine, ki vsebuje povedi s prenesenim pomenom. Pri gibalno oviranem otroku je prilagoditev samih prostorov izrednega pomena. Seveda pa se moramo zavedati, da je vsak otrok edinstven, da moramo izhajati iz njegovih potreb in iskati njegova močna področja ter vire moči.
Je njim tudi prilagojen kurikulum za vrtce? Hkrati pa so prilagojeni tudi prostor in pripomočki?
V programu s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo sam kurikulum ostaja nespremenjen, prilagodi se samo izvajanje programa. V prilagojenem programu pa je kurkulum drugačen, saj so otrokove potrebe, ovire in primanjkljaji zahtevnejši. V tem programu najdemo tudi veliko rehabilitacijskih vsebin.
Pravzaprav, ali se potem prilagaja program vsakemu otroku posebej?
Vsakemu otroku, ki ima odločbo, pripadajo točno določene prilagoditve, ki so mu v pomoč pri pouku in dokazovanjih znanja.
Kako lahko svetovalna služba pripomore k delu z otroki s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalnih ustanovah? Jim mora omogočiti dodatno pomoč določenih strokovnjakov?
Menim, da je svetovalna služba izredno pomemben vezni člen med raznimi zunanjimi institucijami, starši in ostalimi, ki delajo z otrokom. Odgovornost svetovalnega delavca je ta, da spremlja otrokov učni in vzgojni proces v vzgojno–izobraževalnem zavodu in se seveda povezuje z raznimi strokovnjaki, če se izpostavi potreba.
Je za uspešno vključitev pomembno tudi sodelovanje pedagogov z otrokovimi starši?
Starši so pomemben del te verige in sodelovanje z njimi je ključnega pomena. Zavedati se moramo, da so starši velikokrat ranljivi in so v procesu sprejemanja. To je področje, ki je na žalost zelo podhranjeno in imamo še veliko prostora za izboljšavo sistema. Primanjkuje namreč podpore staršem v obliki različne skupinske pomoči. Pedagog ima tu izredno odgovornost, da ohranja ustrezno empatijo in senzibilnost pri komunikaciji s starši.
Ali bi bila možna vključitev otrok s posebnimi potrebami tudi v redni šolski program? Kaj bi bilo za to treba spremeniti oz. dopolniti v šolskem sistemu oz. učnem načrtu?
V Sloveniji imamo tako imenovani dvotirni sistem vključevanja otrok s posebnimi potrebami, in sicer na eni strani segregacijski model šolanja s prilagojenim izvajanjem ter razne zavode, na drugi strani inkluzivni model v rednih šolskih programih.
Pri tem se omenja beseda inkluzija. Kaj pravzaprav pomeni?
Inkluzija stremi k ohranjanju lastne identitete, v tem primeru otrokove. To pomeni, da je samo medicinsko izrazoslovje potisnjeno v ozadje. Ne gleda se na otrokove hibe, temveč smo usmerjeni na njegove resurse. V skladu s to paradigmo mora delovati tudi šolske okolje, ki mora biti sprejemajoče in temelj medosebnega delovanja. Nekateri strokovnjaki menijo, in jaz se z njimi strinjam, da je ključni element za doseganje inkluzije socialna integracija.
Ali se inkluzija izvaja v naših izobraževalnih ustanovah?
V Sloveniji smo leta 2000 dobili zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Ta zakon je postal prvi mejnik za razvoj inkluzivnega šolanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji.
Kako je to področje močno v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami? Obstajajo primeri dobre prakse? Imate morda kakšno lastno izkušnjo?
Države se med seboj razlikujejo, in sicer glede na samo stopnjo vključenosti otrok s posebnimi potrebami v redne izobraževalne programe. Pri nas v rednih programih morajo otroci s posebnimi potrebami izkazati znanje za doseg minimalnih standardov predpisanega učnega programa. V Italiji je drugače, in sicer v redne izobraževalne programe so vključeni vsi otroci s posebnimi potrebami - to pomeni, da poteka popolna integracija. Da poteka tam inkluzija težko rečem, ker mora Italija prehoditi še kar nekaj poti, da bo njen inkluzivni model veljal za uspešnega. Slovenija bi lahko od italijanskega šolskega sistema prevzela to, da bi ob ustrezno postavljenih standardih začela uveljavljati oddelke v rednih izobraževalnih ustanovah, v katere bi lahko vključili nekaj otrok, ki so sedaj usmerjeni v prilagojene in posebne programe. Učni proces bi lahko potekal v hibridni obliki, v sklopu rednih ur in skupnih vsebin z ostalimi učenci ter ločeno izven oddelka. Menim, da bi lahko bil to izjemen doprinos za krepitev socialnih veščin, preseganje tabujev in urjenje medsebojne sočutnosti.
Kaj pravzaprav pridobi otrok s posebnimi potrebami, če je vključen v reden vrtčevski ali šolski program?
Otroci se veliko učijo drug od drugega in tako se lahko tudi naučijo ustreznih vedenj ali premostijo nekatere primanjkljaje s pomočjo ostalih vrstnikov. Raziskave kažejo, da otroci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redne programe, napredujejo predvsem v socialni integraciji, na čustvenem in govorno-jezikovnem področju.
Kaj pridobijo drugi otroci, ki so v skupini z otrokom s posebnimi potrebami? Česa se naučijo?
Otroci, ki imajo v skupini otroka s posebnimi potrebami, lahko ogromno pridobijo. Še največ, če so težave in primanjkljaji večji. Naučijo se različnosti, skrbi drug za drugega, medsebojnega spoštovanja, sprejemanja drugačnosti, strpnosti in empatije.
Kakšne slabosti pa se lahko pojavijo oz. na kakšne težave se lahko naleti in kako se uspešno spopasti z njimi?
Na težave se naleti, kadar oddelek ali šola ne razpolaga z ustreznimi orodji za delo z otroki s posebnimi potrebami. Pri tem pa mislim na velikokrat neprimerno opremljeno infrastrukturo, pomanjkanje kadra in poznavanja določenih veščin. Težave lahko nastanejo tudi v previsokih pričakovanjih in nesprejemanju otrokovih težav s strani staršev.
Kakšen imajo, po vašem mnenju, odnos oz. pogled starši na to, da bi bili otroci s posebnimi potrebami, vključeni v reden vrtčevski in šolski program?
Povsem odvisno ... Nekateri starši so sprejemajoči in na to, da je njihov otrok v istem razredu z otrokom s posebnimi potrebami, jim ne predstavlja težave. Nekateri pa takšnega otroka vidijo kot motečega, včasih celo kot grožnjo, sploh če ima otrok čustveno-vedenjske težave.
