28-letna Ana Obal je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Trenutno opravlja poklic vodje pedagoškega programa v Minicityju Ljubljana, obenem pa skrbi za organizirane šolske in vrtčevske skupine. Če bi jo morali opisati s tremi besedami, bi bile to: organiziranost, ker ničesar ne prepušča naključju in je njeno delo zelo strukturirano - določi si, kaj bo kateri dan počela, kaj mora narediti, kaj je že in česa ji ni treba; zgovornost oz. komunikativnost, ker ne obstaja trenutek, ko je tiho, vedno želi nekaj povedati na glas; predanost oz. zvestost, ker se vsake naloge loti 100-odstotno.
Kako si izvedela za Minicity in kaj te je pritegnilo k temu, da si si poiskala eno prvih služb ravno v kreativnem otroškem mestu?
Za Minicity sem izvedela čisto po naključju. Omenil mi ga je sodelavec, s katerim sem delala takrat v lokalu. Njegova partnerica je Špela, ki je že takrat delala v Minicityju in je še danes moja sodelavka. Iskala sem študentsko delo, ki bi bilo bolj pedagoško naravnano Želela sem se znebiti devetletnega dela v gostinstvu.
Najprej si opravljala delo animatorke. Kaj si se naučila v tistem obdobju, kar ti še danes prav pride kot vodji pedagoškega programa in skupinskih obiskov?
Ja, najprej sem opravljala delo animatorke. Sprva sem se naučila 'multitastinga' in vedno sem imela odprto glavo, ker imaš v Minicityju edinstvene priložnosti, da si postavljen v situacije, ko moraš preklopiti iz ene stuacije v drugo, iz takšnih otrokovih potreb v povsem nasprotne, se prilagoditi določeni starostni skupini in čez nekaj minut že drugi. Nenehno je treba usklajevati želje zunanjih obiskovalcev, staršev, otrok z njihovimi interesi. Ves čas te vleče v 100 različnih smeri, ampak nenehno moraš v vseh obdržati visoko kvaliteto dela. Na začetku mi je to predstavljalo velik izziv, vendar sem kar hitro osvojila to veščino. Še posebej mi je bilo v tistem času všeč, da sem že kot animatorka dobivala različne priložnosti za kakšna manjša opravila znotraj celotnega podjetja. Animatorji smo bili vedno vpeti tudi v zadolžitve, ki jih imajo zaposleni v pisarni. Kot vodji pedagoškega programa mi danes pride to prav, da razumem, v kakšnih situacijah se lahko znajdejo animatorji. Dobro vem, na kakšen način moram prilagoditi določne dejavnosti, da bodo v resnici funkcionirale pri otrocih različne starosti, interesov, predznanja in pričakovanj. Iz teh izkušenj tudi zelo dobro vem, kateri materiali se bodo obnesli, kateri so bolj trpežni in bolj privlačni otrokom. Tudi pri sami organizaciji skupinskih obiskov vem, koliko igralnih enot lahko v določenem času otroci obiščejo. Vem, koliko otrok je lahko pod vodstvom enega animatorja, da je kakovost animacije še vedno dobra.
Kako se je tvoja poklicna pot v Minicityju nadaljevala? So z novim delovnim mestom prišle tudi nove zadolžitve?
V obdobju, ko sem še vedno delala kot animatorka, se je moja poklicna pot v Minicityju začela spreminjati. Povabili so me k delu receptorke, ravno zaradi organiziranosti, natančnosti in komunikativnosti. Tako sem nekaj časa delala kot animatorka in receptorka, postopoma sem delo animatorke opustila, ker mi je drugo delo bolj ustrezalo. Takrat sem dobivala tudi razne zadolžitve, ki so mi jih posredovali zaposleni v pisarni. Z dobrim delom sem se dokazala vodstvenemu kadru, ki mi je ob odhodu prejšnje vodje pedagoškega programa dal priložnost, da sem zasedla to delovno mesto. Začela sem z delom, ki ga še vedno opravljam. Z novim delom so prišle tudi nove zadolžitve. Kar naenkrat nisem bila več na strani, kjer bi program izvajala in bila v stiku s strankami, temveč na drugi, kjer sem lahko ustvarjala točno to, kar se jim potem predstavi. Nove zadolžitve so vključevale: opremljanje igralnih enot od začetka do konca, pisanje pedagoškega programa in izobraževanje animatorjev. Ko sem se vrnila s porodniškega dopusta, se je vsem tem delovnim zadolžitvam priključila še skrb za skupinske obiske. Ves čas pa sem že ob dejstvu, da sem bila vodja pedagoškega programa, organizirala tudi dogodke Okrogli trebuščki. Le-ti so me nekako postavili v vidno polje vodstvenega kadra, ker sem začela s pomočjo pri njegovi organizaciji, sčasoma pa sem ga tudi izvedbeno v celoti prevzela.
Razkrij nam prosim, kako pravzaprav nastane program, ki se bo izvajal v določeni hišici? Je to zahtevna naloga in dolgotrajen proces, saj mora biti v skladu z učnim načrtom in vrtčevskim kurikulumom?
Program nastane po programskem sestanku s partnerjem. Pred tem jaz raziščem partnerja, njegove dejavnosti in vsebine ter pripravim grob osnutek. Na sestanku prisluhnem partnerjevim vsebinskim poudarkom, kaj mu je pomembno in kaj so njegova glavna sporočila, ki jih želijo predati staršem in otrokom. Potem je moja naloga, da povečini marketinško usmerjene želje in cilje spremenim v pedagoške, ki so v skladu z učnim načrtom in vrtčevskim kurikulumom. V določenih primerih je to precej zahtevna naloga. Se pravi, bolj kot je partner marketinško usmerjen, predstavlja to meni večji izziv. Medtem, ko so nekateri partnerji bolj vsebinsko naravnani, takšni, ki morda že imajo kakšne programe ali projekte za otroke, je ta naloga malo lažja. Ampak vedno najdemo vzporednice in načine, kako določeno vsebino spremeniti v takšno, da bo otrokom zanimiva in primerna ter da bo hkrati izpolnjevala tako pedagoške kot marketinške cilje.
Koliko usklajevanja je potrebno še s sodelujočim Minicityjevim partnerjem in zunanjimi izvajalci? Koliko delovnih ur, dni, tednov mine, preden se odpre nova hišica v Minicityju?
Zelo veliko je potrebno usklajevanja, ker potem, ko dorečemo, kaj bo vsebina, pride še drugi del mojega dela. Sledi namreč opremljanje igralne enote, čemur se ponavadi priključijo tudi zunanji izvajalci, ki tudi naredijo opremo, ki si jo zamislimo v sodelovanju s partnerjem. Odločimo se, katero pohištvo bomo imeli, kakšno bo le-to, določimo njegovo namebnost, funkcionalnost, ga prilagodimo velikosti otrok. Osredotočimo se na to, da je rokovanje s čimerkoli varno, da je čim boljši izkoristek, da je dovolj shranjevalnih površin. Na primer, majhen prostor želimo čim bolj izkoristiti. Zraven je treba vse finančno uskladiti - imamo določeno višino finančnih sredstev, s katerimi lahko opremimo določeno igralno enoto. To je resnično dolgotrajen proces - traja približno en mesec. To se pravi, da se v štirih tednih odpre nova igralna enota, za njeno vzpostavitev potrebujem približno 50 ur (od prvega 'brainstorminga' do programskega sestanka, pisanje programa, izvedbe, usklajevanja izvajalcev, nabave drobnega materiala in pozicioniranja vsega na pravo mesto tik pred otvoritvijo).
Zakaj je, po tvojem mnenju, prav vsaka igralna enota v malem mestu tako edinstvena? Kaj z obiskom Minicityja pridobijo otroci?
Vsaka igralna enota je, po mojem mnenju, edinstvena, ker predstavlja drugačno tematiko. V nobeni se nič ne ponovi. Že dejstvo, da lahko otrokom poklice približamo na način, da so njim resnično razumljivi, da lahko rokujejo s predmeti, ki jih uporablja določena oseba pri svojem poklicu, je edinstveno. Imajo namreč možnost, da se oblečejo v uniforme. Občutek, da zmorejo, da so lahko odgovorni in samostojni, da se morda lahko nekateri v očeh staršev dokažejo, da so že veliki, je le drobec tega, kar lahko otroci pridobijo z obiskom mesta. Menim pa, da je nova Minicityjeva dodana vrednost ta, da nove generacije, ki prihajajo, imajo ogromno možnosti. Vse jim je dosegljivo, vse je le en 'klik' stran. Zato so, po mojem mnenju, praktične izkušnje še več vredne. Ampak ne samo to ... Otroci so rahlo izgubljeni - ne vedo, kdo so, kaj bi postali - in Minicity na tej točki malo tradicinalno kaže, katere poklice imajo na voljo. Ne vključujejo vsi poklici samo sedenje za računalnikom, programiranje, objavljanje na Instagramu in podobne naloge, ki so trenutno zelo trendovske. Mladi vidijo svojo prihodnost večinoma v teh panogah, Minicity pa poleg omenjenih poklicev predstavlja tudi kakšnega pozabljenega, za katerega ne obstajajo več šole, takšne, ki jim morda v prihodnosti grozi, da bodo izumrli. Slednje pa ne zato, ker ga ne bi več potrebovali, temveč zato ker ne bo nikogar, ki bi to počel.
Kako je videti Anin delovni dan? Kdaj se začne, kakšne vse obveznosti te čakajo?
Moj delovni dan je strukturiran. Najbolj mi je všeč tisti dan, ko si že en dan prej izpišem, kaj vse moram narediti naslednji dan. In potem grem v miru, brez motilnih elementov, skozi svoj 'to do' seznam, opravim vse, kar je mišljeno, da naredim tisti dan. Seveda večino dni ni takšnih, ker vmes pridejo nepričakovane in nenačrtovane zadolžitve, ki potrebujejo mojo takojšnjo odzivnost (na primer: popravilo nečesa, pomanjkanje določenega materiala, nabava nečesa, partnerji prosijo za programske dopolnitve). S svojim delom pričnem med 7.00 in 7.30, ker okrog 15. ure odhitim po sina v vrtec. Najprej pregledam elektronsko pošto, ki je prispela prejšnji dan in odgovorim. Dobro preučim poročilo dneva, v katerem so zapisane vse posebnosti prejšnjega dneva, dogodki, dostave ... Sledijo številni klici in še nova elektronska pošta. Izvršujem vse nalogo, ki so zapisane v prejetih elektronskih pismih. Ko je pred vrati dogodek Okrogli trebuščki, komuniciram s partnerji, se dogovarjam, kakšne bodo njihove predstavitve, do kdaj morajo določene materiale poslati in jih nato posredujem naprej sodelavki Manji, ki je zadolžena za marketing, da jih ustrezno umesti na svetovni splet in družbena omrežja.
Med nastajanjem nove igralne enote pišem program, iščem vsebine, ideje za dejavnosti za otroke. Ko so le-te dorečene, iščem najcenejše variante, kako bi določene izvedli. Naročam material in poskrbim za račune, ki pridejo naslovljeni na podjetje. Popišem in porazdelim jih med sodelavce, glede na področja, za katera so zadolženi. Vodim stroškovnike, račune označujem, podpisujem in nato predam računovodstvu.
Skrbim tudi za kadrovski del poslovanja. Enkrat mesečno popišem število delovnih dni, koliko bolniškega dopusta, dopusta za nego ali rednega dopusta so koristili zaposleni. Pripravljam tudi potne naloge in vse skupaj posredujem računovodstvu za pripravo plač. Večkrat tedensko s hišnikom usklajujem razna popravila, ki jih je treba izvesti v mestu.
Zadnji segment mojih delovnih nalog se nanaša na šole in vrtce. Sprejemam telefonske klice in elektronsko pošto s strani učiteljev, ravnateljev in vzgojiteljev, ko želijo rezervirati za obisk mesta. Predstavim jim, kako bo vse potekalo. Pošljem jim gradivo in naročilnico ter dorečemo še podrobneje, kako bo videti obisk.
Si tudi vodja skupinskih obiskov. Kaj pravzaprav to pomeni? In kaj se je v vseh teh letih spremenilo? Izvirno si skupaj z ekipo sodelavcev odprla Minictyjeva vrata tudi v času epidemije. Kakšen projekt se je izvajal takrat?
Načrtno pripravljam pošiljanje obvestil po elektronski pošti izbranim naslovnikom, mailinge, zato redno osvežujem adreme šol in vrtcev. Nekajkrat mesečno jim pošljemo strokovno vsebino, povabimo jih na brezplačni predstavitveni webinar, na katerem enkrat mesečno predstavljamo izbrane igralne enote in kako dejansko poteka obisk Minicityja. Moja telefonska številka je tista, ki jo zavrtijo, ko želijo rezervirati obisk.
V vseh teh letih se je zagotovo marsikaj spremenilo, vendar težko komentiram kaj vse, saj v preteklosti nisem bila zadolžena za to področje. So pa zaradi koronavirusa obiski Minicityja in drugih inštitucij oz. izvenšolskih dejavnosti postali manj strukturirani kot prej. V preteklosti so namreč vzgojitelji in učitelji rezervirali obiske Minicityja že v avgustu in septembru za naslednje leto, na primer marca ali junija. Sedaj pa je zaradi nepredvidljivosti, ki jo je prinesel COVID-19, bilo ogromno rezervacij z danes na jutri. Ali pa: ''Dober dan, imate še prosto? Mi bi prišli čez 14 dni.'' Se pravi, nič več ni toliko predvidljivosti kot nekoč, ker jo učitelji in vzgojitelji ne morejo imeti, ker so odvisni od tega, kakšne so razmere.
Ko so nas čez noč zaprli, smo morali zelo hitro poiskati rešitev. Zato je nastal Minicity 'online', od doma. Ta projekt je bil zame precej naporen, ker sem bila v sedmem mesecu nosečnosti, tik pred odhodom na porodniški dopust. Dogajalo se je nekaj, česar nismo poznali. 'Z eno nogo' sem bila že prepričana, kako bom v zadnjem mesecu svoje delo mirno predala, a je to zastalo in sem z danes na jutri začela pripravljati programe. Moja naloga je bila ta, da sem prilagajala dejavnosti tako, da jih je lahko sodelavka izvedla in se posnela. Največji izziv je bil ta - ker je bilo vse zaprto, smo morali izhajati iz dejstva, da stvari, ki jih lahko pri dejavnosti uporabijo, morajo biti na voljo doma (odpadni material, ki ga lahko ponovno uporabimo). Nismo smeli vključiti nikakršnega kreativnega materiala, ki bi ga morali kupiti. Bilo je zelo pestro. Čutili smo zelo močan časovni pritisk, ker smo se morali znajti takoj, tako kot vsa ostala podjetja.
Pogosto te vidimo tudi v vlogi voditeljice dogodkov oz. moderatorke raznih webinarjev. Lahko bi rekli, da imaš nešteto talentov. Kako pisana ti je takšna vloga na kožo? Kaj so tiste lastnosti, ki te odlikujejo, da ti vsi gledalci, udeleženci in obiskovalci navdušeno prisluhnejo? Imaš sploh kdaj tremo, se ti sploh kdaj zatakne beseda pri nastopu?
Takšna vloga mi je popolnoma pisana na kožo, ker treme zaradi mnogih nastopov v otroštvu s plesom in petjem v zboru, kasneje pa kot vzgojiteljica (ki na določen način vsak dan nastopa pred otroci, starši) nimam. Za mano je veliko nastopov na različnih prireditvah, maturitetni pred ravnateljico, govornih na fakulteti. Resnično sem med odraščanjem ob takšnih izzivih izgubila tremo, pravzaprav je nikoli niti nisem imela zelo veliko. Mene tega ni strah, to mi predstavlja užitek. Poleg tega, da nimam treme, rada govorim. Rada nastopam. Ker v tem uživam, mi zagotovo tudi občinstvo navdušeno prisluhne. Nekoč me je nekdo pohvalil, da imam prijeten glas. Nikakor ne bi uživala, če bi morala moderirati dogodek tako, da bi bi se tekst morala naučiti na pamet. Zagotovo bi bila nesproščena. Na sam nastop se pripravim tako, da tematiko zelo dobro poznam. Znajdem se v različnih situacijah, zato znam prilagoditi tudi tekst. Zelo dobro opazujem in če vidim, da koncentracija pada, poskušam dvigniti vzdušje. Pristnost in spontanost sta tista elementa, ki naredita moj nastop prijeten.
Pred leti pa si začela z vodenjem in izvajanjem tudi izjemnega projekta Okrogli trebuščki, ki navdušuje nosečnice iz vse Slovenije. Če bi pokukali v ozadje, kaj bi spoznali? Kaj so vse tiste skrivne vrhunske sestavine tega odličnega dogodka?
To je bil tudi projekt, ki je mene 'izstrelil med zvezde', da sem začela delati tudi kot vodja pedagoškega programa. Če bi pokukali v ozadje, bi videli ogromno, ogromno vloženih ur v prodajo projekta (pridobivanje partnerjev skupaj z ostalimi sodelavci), komunikacijo s partnerji, usklajevanje glede vsebine in materialov, ki jih potrebujemo, vodenje stroškovnika (načrtovanje financ, da bo dogodek prinašal profit), raziskovanje, kaj nosečnice zanima, kaj jih v tem obdobju tare, sodelovanje s strokovnjaki. Trudimo se, da smo aktualni z vsebinami, ki so kakovostne, jih podpirajo strokovnjaki in partnerji, ter da vse udeleženke na koncu 'pobožamo' ne samo z novim znanjem, ampak tudi z manjšim darilcem.
Je za tvoje delo, da ga opravljaš od začetka do konca z isto vnemo, marljivo, zagnano in uspešno zaslužno to, da imaš visoke organizacijske sposobnosti? Zakaj se Ana nikoli ne izgubi med datumi, papirji, datotekami na računalniku, sestanki, zadolžitvami ...? Imaš čarobno paličico?
Definitivno v življenju ne bi bila uspešna, če ne bi bila tako dobro organizirana. Ničesar ne prepuščam naključju, sem 'control freak'. Verjamem, da je za marsikoga v moji bližini to naporno in zahtevno, ker ko se nečesa lotim, to tudi želim končati. Vedno grem po vrsti in strukturirano. 'Iztirim', če ne morem iti po vrsti ... V realnem življenju je logično, da ne moreš iti po vrsti, zato vsakodnevno iščem balans med mojim popolno organiziranim svetom in realnostjo. Moji papirji so zloženi v fascikle, v skladu s tematiko, znotraj fascikla so razdelki po kategorijah, dogodkih. Enako je z datotekami na računalniku. Vsako zadožitev si zapišem in dokler je ne prečrtam, obstaja in nanjo ne pozabim. Imam tedenski plan, kamor si zapisujem dnevne zadolžitve, zraven v kolono si dopisujem še projekte, ki so dalj trajajoči. In če slednjih v določenem tednu ne izvedem, jih pišem za naslednji teden. Zato res ne pozabim. Sem se pa naučila, da si resnično vse zapisujem, ker je v določenih obdobjih preveč informacij, da bi si vse zapomnila in jih takoj izpolnila. Delujem na podlagi tedenskega načrtovanja, 'check in' 'to do' list, opomnikov v koledarjih in na podlagi tega izvajam naloge.
Če bi morala v vseh teh letih v Minicityju izpostaviti najbolj zabaven dan v Minicityju, bi to bil ...
Težko bi izpostavila samo en dan, ker mi je v Minicityju najbolj všeč naša trenutna Minicityjeva ekipa, zaradi katere se vsak dan z največjim veseljem zjutraj zbudim in grem takoj v službo. S ponosom povem, da delam v Minicityju. Zakaj? Ker to, kar delam, resnično rada delam. Še več kot to - delam v ekipi, ki me sprejema takšno, kot sem, me resnično dobro pozna in tudi jaz poznam zelo dobro sodelavce. Naš nivo spoštovanja drug drugega je izredno visok, zato sprejemamo dobre in slabe lastnosti sodelavcev in to je tisto, kar nam pomaga, da v stresnih situacijah, ob velikih projektih, vse prebrodimo. Točno vemo, da bo nekaj delala dotična oseba zato, ker to počne zelo dobro. Točno vemo, da druga oseba tega ne bo počela, ker v tem ni uspešna in je škoda tratiti njen potencial ter jo je bolje izkoristiti na drugem področju. Ker se tako dobro poznamo, je vsak dan v Minicityju zabaven.
V življenju pa igraš še eno pomembno vlogo - materinsko. Ker je sin še majhen, predpostavljemo, da je kdaj pa kdaj težko usklajevati delo in družinsko življenje? Kakšen recept imaš za to ti?
Mislim, da je ravno usklajevanje službe, materinstva in partnerstva najtežje, velikokrat mi ne uspeva, in še vedno iščem ravnovesje. Poskušam se v določeni stuaciji posvetiti samo eni zadevi. In ko sem recimo s sinom, odmislim službo in podobno. Kdor ima recept za uspešno preigravanje teh področij, naj me kontaktira.
Ker je Minicity mesto, v katerem otroci spoznavajo poklice, kaj bi jim svetovala? Kakšen poklic naj izberejo? Kako naj se sploh odločijo za takšnega, da jih bo izpopolnjeval in da bodo z veseljem vsak dan hodili v službo?
Jaz bi izpostavila dva kriterija, in sicer prvi je ta, da počneš to, kar te osrečuje, ti je v izziv in imaš rad. Drug kriterij pa so odnosi s sodelavci, saj v službi preživimo velik del svojega življenja, skoraj več kot z družino, če službi prištejem še spanje. Zato se mi zdi zelo pomembno, da te delo izpopolnjuje in si obkrožen s prijetnimi ljudmi, s katerimi si deliš isto strast in predanost do dela, ki ga opravljate.
Avtor: N. K.
