S Tejo Bandel Castro, specialistko klinične psihologije, smo spregovorili o ADHD. Poiskali smo odgovore, kaj pravzaprav je, ali je deden, kaj je vzrok za njegov pojav, kaj so tisti prvi simptomi, kako lahko na pomoč otroku z ADHD pristopijo pedagogi in starši v domačem okolju, ali je učni načrt zanj prilagojen ipd. Izvedeli boste tudi, kako razvojna nevrološka motnja vpliva na samopodobo otroka in kakšni poklici jim bolj ustrezajo v odrasli dobi.
V nadaljevanju si lahko preberete intervju s Tejo Bandel Castro, specialistko klinične psihologije, zaposleno v CIRIUS Kamnik. V okviru svoje zaposlitve obravnava otroke, ki so gibalno ovirani, imajo pa tudi druge posebne potrebe. Z motnjo ADHD se srečuje vsakodnevno pri svojem delu, prvič pa na začetku zaposlitvene poti pri delu v šolski svetovalni službi. ''Ob spoznanju, koliko krivic so ti otroci doživljali v šolskem sistemu, sem se tematiki bolj posvetila. Izvedla sem raziskavo v okviru magistrske naloge ''Osnovnošolski otroci z motnjo hiperaktivnosti in pozornosti; medosebne značilnosti družin ter motnja hiperaktivnosti in pozornosti pri starših''. Od takrat naprej na Inštitutu Addictiva vodim individualne in družinske obravnave, v zadnjem času pa tudi izvajam kliničnopsihološke preglede otrok in odraslih,'' nam je povedala strokovnjakinja.
Vse več je govora o ADHD. Kaj je pravzaprav ADHD? Je tegoba, motnja, bolezen ... pri otroku?
ADHD je razvojna nevrološka motnja, ki jo opredeljujejo motnje v pozornosti in hiperaktivnosti oz. impulzivnosti. Izraz razvojna pomeni, da so prvi znaki motnje opazni v zgodnjem obdobju. Za ADHD so postavili mejnik, da morajo biti simptomi izraženi pred 12. letom. Izraz nevrološka pa pomeni, da je zanjo značilno drugačno delovanje možganov kot pri otrocih, ki nimajo ADHD.
Ima z leti vse več otrok ADHD motnjo? Zakaj? Nekateri pravijo, da na to vpliva današnja prehrana, drugi, da je za to kriv način vzgoje. Kakšna pa je resnica?
Obseg diagnoz se z leti veča, ne poznam pa točnih številk. Naštejem vam lahko nekaj meni znanih razlogov, zakaj se število otrok z ADHD veča. Veliko je pripomoglo vedno boljše prepoznavanje ADHD, večja usmerjenost k temu, da pomagamo otrokom s težavami in drugačno poimenovanje motnje (prej so uporabljali izraz ''minimalna cerebralna disfunkcija''). Prehrana in način vzgoje nimata vpliva na pojav ADHD. Je pa treba pri otroku z ADHD spremeniti določene vzgojne prijeme zaradi njihovih posebnosti v delovanju možganov, nekateri starši pa tudi poročajo, da se ob zaužitju sladke hrane za nekaj časa povečajo simptomi hiperaktivnosti.
Je ADHD povezana z delovanjem možganskih celic?
Tako je, njihovi možgani so sestavljeni nekoliko drugače, kar se kaže predvsem v zmanjšani velikosti določenih predelov. Ne gre pa samo za razlike v velikosti, ampak tudi za razlike v komuniciranju možganskih celic med seboj, in sicer predvsem za pomanjkanje določenih snovi. Pri ADHD gre v osnovi za nižje delovanje tistih možganskih centrov, ki uravnavajo naše vedenje, čustvovanje, pozornost, načrtovanje, miselno in vedenjsko fleksibilnost, zmožnost odločanja in reševanja problemov (izvršilne sposobnosti) ter delovanje v medosebnih odnosih. Izvršilnih sposobnosti ne smemo enačiti z intelektualnimi sposobnostmi, ki pri večini otrok z ADHD ne odstopajo v primerjavi z otroki, ki nimajo ADHD. Odnos med intelektualno opremljenostjo in izvršilnimi sposobnostmi najlažje ponazorimo z delovanjem avta. Intelekt je moč motorja, izvršilne sposobnosti pa krmilo in zavore. In slednje je tisto, ki je pri otrocih z ADHD šibkejše, moč motorja pa je ohranjena.
Obstaja več tipov ADHD?
Da, poznamo pretežno nepozornostni tip, za katerega so značilne zasanjanost, hitro jih zmotijo dražljaji iz okolja in ga odvrnejo od trenutne dejavnosti, pri šolskem delu so površni, težje sledijo navodilom, so neorganizirani, ne dokončajo začete dejavnosti, pogosto izgubljajo in pozabljajo stvari. Večinoma jih prepoznamo pri deklicah in starejših otrocih. Pri pretežno hiperaktivno/impulzivnem tipu, ki je značilen bolj za dečke in mlajše otroke, pa je v ospredju motorični nemir, so stalno v gibanju, veliko govorijo, težko počakajo, da pridejo na vrsto, težko sprejmejo odlog zadovoljitve neke potrebe, pogosto prekinjajo druge med pogovorom in sprejemajo manj premišljene odločitve. Za kombinirani tip pa so značilni vsi zgoraj omenjeni znaki.
Kako lahko ADHD zaznajo pri vrtčevskemu ali šoloobveznemu otroku pedagogi? Kako naj pristopijo pa vašem mnenju k takšni motnji in o tem obvestijo starše?
ADHD zaznamo po vseh prej omenjenih značilnostih, lažje je seveda opaziti hiperaktivnega otroka. Vrtčevskemu otroku težko sledimo pri njegovih dejavnostih, je stalno v gibanju, loteva se različnih iger, pri nobeni ne vzdrži dlje časa (le nekaj minut), težko sodeluje pri igri z drugimi otroki, vdira v njihovo igro, želi, da se drugi igrajo po njegovih pravilih itd. Otrok z ADHD težko sledi navodilom vzgojiteljice ali učiteljice, vstaja s stola, se sprehaja po razredu/igralnici, veliko govori, vpada v besedo, ne zmore začeti ali dokončati zadanih nalog, ne ve, kako naj se loti nalog, tudi beži ven iz razreda. Najprej je pomembno to, da otroka ne označijo kot lenega, nemotiviranega ali razvajenega, ker v resnici ne vedo, kaj se skriva v ozadju (lahko gre tudi za kakšno drugo zdravstveno stanje). Staršem naj svoja opažanja predajo brez sodb ter vrednotenja in naj jih usmerijo k otrokovemu osebnemu zdravniku na pregled. Osebni zdravnik pa nato izda napotnico za kliničnega psihologa in morebitne ostale strokovnjake (logopeda, specialnega in rehabilitacijskega pedagoga), ki bodo z otrokom opravili pregled in vodili nadaljnjo obravnavo. Po potrebi se uredi status otroka s posebnimi potrebami prek Zavoda RS za šolstvo s pripadajočimi prilagoditvami in usmeritvami.
Zelo pogosto otroke z ADHD motnjo označujejo kot lene. Je to zmotno prepričanje?
Res je, noben otrok ni len, ampak za njegovo manj aktivno vedenje vedno tičijo razumni razlogi. Le ugotoviti jih moramo. Recimo, pri otroku z ADHD gre za zmanjšano zmožnost začenjanja nekih nalog, ob tem ne ve, kako naj se naloge loti, karkoli se dogaja v njemu ali okolici, ga takoj zmoti. Poleg tega tudi navadno ne zmore sedeti dlje časa, ali pa ga težnja k sanjarjenju preprosto odvrne od dela. Pri dejavnostih, ki pa pritegnejo njihovo zanimanje, zmorejo dlje časa posvetiti pozornost. Žal jih navadno najbolj pritegnejo gledanje TV, igranje računalniških iger, uporaba telefona in računalnika, na srečo pa jih pogosto privlači tudi šport.
Kako ADHD motnjo dojema otrok? Kaj se odvija v njegovi glavi? Ima zaradi tega lahko tudi težave s samopodobo?
Večina mlajših otrok z ADHD pri sebi ne vidi težav, saj jim njihovi možgani v razvoju ne omogočajo zmožnosti vrednotenja sebe in vpogleda v svoje delovanje. Kar pravzaprav velja za vse mlajše otroke, ne samo za tiste z ADHD. Od sporočil in opažanj o otroku staršev in drugih v okolici pa je odvisno, kakšno samopodobo bo zgradil. Če bo velikokrat slišal, da je poreden, da ni priden, da je nemogoč, nesposoben, len, nemotiviran, potem bo te opazke vgradil v svoje zaznavanje samega sebe. Tudi ob doživljanju neuspehov v šoli bo sam od sebe hitro prišel do podobnih zaključkov. Otroci z ADHD so zaradi tega bolj nagnjeni k razvoju depresije, pa tudi ostalih duševnih motenj. Če pa k takemu otroku pristopimo razumevajoče ter spodbujajoče, obstaja manj verjetnosti, da bo imel negativno sliko o sebi.
Ima otrok z ADHD težave z navezovanjem stikov z drugimi? Kako njegovi sovrstniki gledajo nanj?
Da, praviloma imajo otroci z ADHD težave z navezovanjem in vzdrževanjem vrstniških stikov. Pomemben vidik njihovega medosebnega delovanja predstavlja impulzivnost, kar pomeni, da se težko zadržijo in počakajo na vrsto. Drugi otroci jih ne marajo, saj jim vpadajo v igro, vedno želijo zmagati, biti prvi, ne tako zelo redko je tudi nasilno vedenje. Pri tem naj opozorim, da otrok z ADHD v spore ne prihaja zanalašč oz. zavestno, ampak v medosebnih odnosih ni dovolj spreten zaradi pomanjkljive pozornosti oz. zaradi svoje hiperaktivnosti (ki ju nima pod nadzorom). S svojo omejeno pozornostjo težko upošteva vse vidike socialnih situacij, ki so ena od najbolj, če ne celo najbolj, kompleksnih spretnosti za človeka. Je moteč za druge, zato se nekateri učenci in učitelji odzovejo na njegovo drugačnost. Pogosto je otrok z ADHD po krivici glavni krivec za vse težave v razredu.
Kako lahko starši pomagajo otroku z ADHD motnjo? Obstajajo posebne terapije za to?
Strokovno pomoč otroku z ADHD oblikujemo glede na njegove trenutne potrebe, zmožnosti, primanjkljaje in zahteve s strani okolja. Poleg tega pa otroci z ADHD navadno potrebujejo še pomoč pri načrtovanju in organizaciji dejavnosti, pri učenju učinkovitih strategij pomnjenja, zagotavljanju rutine in strukture ter delo z otrokovo okolico - s starši, učitelji in drugimi zanj pomembnimi osebami. Na tem mestu naj še dodam, da zgolj individualno delo z otrokom z ADHD na področju obvladovanja čustev, učenja socialnih spretnosti ter kaznovanje ne delujejo. Otroku z ADHD moramo pomagati v konkretnih situacijah, predvsem tako, da skušamo predvideti potek dogodkov, zaustaviti ali preusmeriti dogajanje, če gre v nekonstruktivno smer in pa s konkretno pomočjo (npr. pri obvladovanju konfliktov) na licu mesta. Pri nekaterih ne gre drugače, kot da njihovo vedenje nagrajujemo, čeprav tudi tovrstni pristop lahko ni dolgoročno učinkovit. Le tako se bo otrok z ADHD, ob veliko ponovitvah, naučil, kako odreagirati na zanj zahtevne izzive. Če se lahko vrnem na prispodobo avta, otrokom z ADHD moramo znati pomagati pri tem, da bodo sami znali krmiliti in zavirati z energijo in kapacitetami, ki jih premorejo. Vsekakor potrebujejo veliko več razumevanja s strani okolice in treninga, da lahko vsaj deloma usvojijo konstruktivne načine za obvladovanje svojih impulzov.
V nekaterih primerih ne gre brez zdravil, ki jih predpiše specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Ker obstaja več vrst zdravil, ki se jih po navadi predpisuje za ADHD, in vsa ne delujejo na enak način in v enaki meri na posameznika, jih je včasih treba menjati, dokler se ne najde najbolj optimalnih. Staršev je velikokrat strah stranskih učinkov, ki seveda niso zanemarljivi. Vedno je treba pretehtati, kaj bo prineslo več koristi kot škode - ali jemanje zdravila ali ne.
Je drugače velik izziv za družino imeti enega družinskega člana z ADHD?
Da, starši morajo vlagati velikanske napore, da lahko pomagajo otroku z ADHD v domačem okolju. Potreben je dolgotrajen trud, da se vidijo rezultati. Veliko staršev pravzaprav na tej poti izgori, kajti vzgajati otroka, ki ima ADHD v večini primerov pomeni dolgotrajen vsakdanji stres, ki prej ali slej začne puščati posledice na starših. Včasih se poslužujejo tudi manj ustreznih prijemov, včasih ne dobijo primerne strokovne pomoči. Če le imajo možnost, jim svetujem vključitev v program starševstva ''Neverjetna leta'', kjer se naučijo obvladovati vedenjske in čustvene izzive v odnosu z njihovim otrokom. Vsekakor pa je nujna sočasna obravnava otroka in družine s strani različnih strokovnjakov.
Sorojenci otrok z ADHD so pogosto spregledani, kajti večina pozornosti je posvečena slednjemu. Sorojenci se spopadajo s spregledanostjo in posebno dinamiko v družini na svoj način - ali postanejo ''pridni'' oz. popolnoma prilagojeni otroci, ki ne delajo nobenih težav, ali pa se upirajo na svoj način, da preusmerijo pozornost na svojo potrebo po stiku s starši.
Kako lahko pedagogi v takšnem primeru pomagajo učencu? Je učni načrt prilagojen zanj?
Za postavitev diagnoze je potrebna zadostitev kriteriju, da se težave pojavljajo vsaj v dveh različnih okoljih, in to je pri otroku po navadi doma in v šoli. Pogosto se resne težave pojavijo šele ob vstopu v šolo, kjer so zahteve po vzdrževanju dolgotrajnejše pozornosti in (motorične) mirnosti veliko višje, kot v drugih okoljih - doma ali v vrtcu. Težave v šoli so lahko najrazličnejše - od zgolj pomanjkljive pozornosti pri pouku, ''sanjarjenje'', do odkritih uporov, konfliktov s sošolci in učitelji, nizkim učnim uspehom, izostajanjem iz šole itd. Vse vpletene skušamo informirati in opolnomočiti na ta način, da bodo lahko skupaj sobivali. Pogosto pa zaradi spleta okoliščin, pomanjkljive podpore in pomoči vsem vpletenim lahko nastanejo težavni odnosi. Otroku z ADHD pripada učna pomoč v skladu z njegovimi težavami - podpora pri učenju s strani specialnega pedagoga oz. učitelja, več časa in mirno okolje za pisanje preizkusov, več vmesnih odmorov, krajše in lažje naloge itd. v obsegu do pet ur tedensko. Pogosto ima predpisano tudi eno svetovalno uro tedensko, katero izvaja šolski svetovalni delavec. Vsi strokovni delavci so dolžni slediti priporočilom. Večinoma pa bodo otroku z ADHD pomagali, če nanj ne bodo gledali kot na otroka, ki jim želi nagajati, ampak na otroka, ki si želi, ampak zaradi njegovih miselnih in drugih značilnosti ne zmore zadostiti zahtevam šolskega in drugih okolij.
Ali lahko ADHD motnja izzveni ali ostane za vse življenje? Kako se lahko njeni simptomi ublažijo?
ADHD je vseživljenjska motnja, ki pa se v različnih razvojnih obdobjih lahko kaže na različne načine. V mladostništvu lahko impulzivnost vodi v tvegana vedenja, kot so zloraba drog, prenajedanje, prometne nesreče zaradi tvegane vožnje, pride lahko tudi do opustitve šolanja. Vsa tvegana vedenja imajo stranske učinke in ogrožajo poznejše prilagajanje v odnosih, delovnih razmerjih in zdravju. Poškodbe v nesrečah in prekomerna telesna teža so pogostejše med odraslimi z ADHD v primerjavi z običajno populacijo, pa tudi pojavnost drugih duševnih motenj. Hiperaktivnost se med razvojem zniža, pri odraslih z ADHD pa ostaja stalen notranji nemir oz. napetost. Če je otrok z ADHD bil vključen v ustrezne obravnave in zdravljenja, obstaja večja verjetnost, da bo znal v odraslosti bolje obvladovati svoje odzive in usmerjati pozornost. Področja odraslih z ADHD ne poznam tako dobro, se jih pa vedno več obrača na psihologe in psihiatre v želji po ugotavljanju, ali imajo ADHD, ki ni bil nikoli diagnosticiran. Predvsem se o tem sprašujejo starši otrok, ki imajo ADHD. Nekateri so ob tem končno dobili odgovor na vprašanje, kaj je ''narobe'' z njimi.
Lahko rečemo, da je ADHD deden? Če ima en otrok v družini ADHD, je večja verjetnost, da bo to motnjo imel tudi drugi sorojenec?
Da, tako kažejo raziskave. Če ima ADHD eden od staršev, je verjetnost pojava pri otroku več kot 50 %. Če ima sorojenec ADHD, pa je verjetnost pri drugem sorojencu 30 %.
Kako uspešni so na različnih področjih otroci z ADHD? Lahko v življenju dosežejo veliko ali morajo temu prilagoditi želje, sanje? Se morajo za doseganje ciljev še bolj truditi?
Uspešnost posameznika je seveda odvisna od mnogih dejavnikov. Če ADHD pri nekom ni bil prepoznan, tudi ni bil vključen v ustrezne obravnave in ni imel možnosti razviti konstruktivnih prilagoditev. Osebe z ADHD v večini primerov potrebujejo bolj dinamične poklice in precej jih je uspešnih v poklicnih srednjih šolah in pripadajočih praktičnih poklicih. Pri vsakem posebej je treba prepoznati njegova močna področja in jih spodbujati ter lajšati bolj oškodovana. Za doseganje ciljev se morajo veliko bolj potruditi kot nekdo, ki nima težav v duševnem delovanju. Ravno zato priporočam, da jih na njihovi življenjski poti spodbujamo in ne oviramo.
Fotografija: Gregor Molan
