Mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka Romana Čolić iz psihoterapije Pot je z nami spregovorila, ali se socialne veščine razvijajo tudi skozi igro, kako se krepijo, kako njihov razvoj vpliva tudi otrokov značaj, kakšno vlogo imajo pri tem starši, vzgojitelji in učitelji ... Strokovnjakinja nam je pojasnila, da socializacija med drugim pomeni tudi sposobnost razumevanja in obvladovanja svojih čustev. Vljudno vabljeni k branju intervjuja!
Zelo pogosto slišimo, da ima kakšen otrok dobro ali slabo razvite socialne veščine. Kaj pravzaprav to pomeni?
Verjetno vsak razume to malo po svoje oziroma iz svoje perspektive, kot sama rada rečem. Kaj v nekem bistvu dobro razvite socialne oziroma življenjske veščine pomenijo, je to, da zmore biti posameznik v stiku s seboj, prepoznava svojo avtentičnost in ima zgrajeno integriteto, katero je sposoben ohraniti tudi ob drugih, torej ostane svoj ob drugih. Hkrati pa je zmožen sobivati z drugimi ljudmi, kar pomeni, da je zmožen graditi odnose.
Otroški psiholog Lawrence Shapiro je identificiral kar 20 socialnih veščin. Katere so te veščine?
Socialne veščine, ki jih je identificiral Lawrence in si sledijo od manj zahtevnih in vse do kompleksnih, bolj zahtevnih, so: vljudna komunikacija in interakcija, vzpostavljanje stikov, pripravljenost pomagati, empatija, odločnost, zavedanje čustev, obvladovanje čustev, komunikacija čustev, samozavedanje, pozitivno razmišljanje, odgovornost, odločanje, družbena ozaveščenost, zavedanje drugačnosti, medsebojno spoštovanje in ustvarjanje soglasja ter soočanje s težavami.
Se teh veščin otrok uči sproti, nevede, spontano?
Teh socialnih veščin se otrok uči sproti, skozi odraščanje, vzgojo in interakcijo z drugimi. Seveda se jih uči tudi glede na njegovo razvojno stopnjo. Kot smo videli, so nekatere navedene socialne veščine resnično kompleksne in jih žal ne razvijejo vsi, kar lahko vidimo v družbi odraslih. Poudarila bi, da nekatere veščine osvajamo in jih krepimo celo življenje, sploh tiste bolj kompleksne. Tu bi izpostavila, da se marsikatera veščina pridobiva spontano in ne bo osvojena, tudi če jo ponavljamo, dokler ne bo ozaveščena in integrirana. To pomeni, da jo je treba ovrednotiti in tu je tisto bistvo, da za to potrebuje pri krepitvi veščin, tako kot tudi mi odrasli, odnos. In ker so te veščine tako vseživljenjski proces, sama rada uporabljam izraz življenje veščine.
Lahko rečemo, da otroci socialne spretnosti razvijajo tudi skozi igro, za katero morajo imeti dovolj časa in ustrezne pogoje?
Lahko to rečemo, ko govorimo o igri z drugimi, ne o igrah za zasloni. In ta igra za otroka ni zgolj igra, ampak se otroku dogaja mnogo učnih procesov. V igri se otroci učijo vzpostavljati odnos, spoznavajo čustva, se na ta čustva odzivajo, rešujejo konflikte, spoznavajo sebe skozi lastne odzive, pridobivajo izkušnje, trenirajo, kako vzpostaviti stik, učijo se komunicirati, deliti stvari, postavljeni so v situacije, kjer lahko krepijo svojo sposobnost odločanja itd. Tako da absolutno drži, da je igra prostor, kjer otroci krepijo svoje spretnosti in socialne veščine. Ko govorimo o mlajših otrocih, je nujno poudariti, da za ozaveščanje tega potrebujejo varen odrasli odnos, kjer v bistvu dobijo besede, za to, kar se je v igri dogajalo, kar je otrok doživel, kako se je počutil. Več prostora, kot bo namenjeno temu, da otrok zmore pripovedovati in dobiva odziv odraslih, bolj si bo lahko sestavil sliko celotne zgodbe - in to je ključno. To je zelo povezano tudi z razvojem in delovanjem možganov. Otrok čuti, zaznava, nima pa še besed za ta občutja in tu potrebuje pomoč. Tudi najstniki potrebujejo tukaj še ogromno tega prostora v odnosih, da zmorejo dobiti te besede in da potem zmorejo integrirati lastna čustva. Ker tako dobijo besede za telesne senzacije in se naučijo tudi komunikacije čustev. Problem je, če odrasli v bližini tega otroka ali najstnika te veščine nima razvite ali pa je nima dovolj dobro razvite. Takrat je otroku to težje osvojiti. Ni pa nemogoče, lahko jo osvoji kasneje v življenju.
Kako lahko otrok krepi socialne veščine?
Kot smo omenili že zgoraj, je en način, kjer otrok lahko krepi socialne veščine, igra skupaj z odnosi z drugimi vrstniki. Najpomembnejše temelje pa otrok dobi v primarnem okolju, skozi vzgojo, odnos, ki ga imajo starši z njim, in tudi odnos, ki ga imata mama in oče med sabo (zgled), obenem pa tudi skozi ostale pomembne odnose. Pomemben prostor pridobivanja socialnih veščin so tudi institucionalna okolja (vrtec, šola).
Ali lahko h krepitvi in osvajanju socialnih spretnosti pripomore tudi to, da otroka vključimo v razne izvenvrtčevske ali šolske dejavnosti?
Seveda lahko pomaga. Vsako okolje je nova priložnost, kjer se otrok trenira in spoznava sebe, krepi že osvojene socialne veščine, hkrati pa dobi priložnost za spoznavanje novih. Velikega pomena je, kakšno okolje je to za otroka. Se otrok v tem okolju počuti varno, prijetno ali se v okolju počuti neprijetno in nevarno? V slednjem primeru bo učenje težje, saj bo nezavedni fokus otroka na »preživetju«.
Ob tem bi še enkrat omenili, da je pomoč odraslih zelo pomembna. V smislu, da odrasli otroku pomaga razumeti, kaj se je dogajalo v določeni situaciji, ki jo je doživel, kaj njegovi odzivi pomenijo. Seveda tukaj ni poanta, da starši oziroma odrasli pametujejo: »To je tako, tako si se počutil, ker ...« Nujno je treba pustiti prostor otroku, da spregovori, da on dodaja zgodbo, odrasli je le tisti, ki zrcali in da besede. Tako se otrokova izkušnja integrira in se otrok uči ter pridobiva socialne veščine. Hkrati pa se uči komunikacije s čustvi.
Naj še omenim, naj starši nikar ne pretiravajo s temi izven vrtčevskimi ali izven šolskimi dejavnostmi, kajti ni poanta v tem, da otroka vpišejo v pet, šest dodatnih dejavnosti, da bo razvil socialne veščine. To ni prava formula. Lahko je ena dodatna dejavnost dovolj, ključno tukaj je izhajati tudi iz otrokove želje, potrebe, talenta, sposobnosti. Pomislite le, kako je vam, ko morate nekam, za kar nimate interese in se vprašajte, kako se tam počutite, koliko ste odprti za nova znanja in spoznanja. Najverjetneje te odprtosti ni, vaše telo je zakrčeno in zato se težje učitw. Zdaj pa pomislite, kako se počutite, kakšno držo telesa imate, ko izberete nekaj, za kar imate interes. Samo pomislite, kako v takem okolju sprejemate informacije, kako ste motivirani in pripravljeni na učenje. Enako je pri otrocih. Zelo pomembno je, da se za otroka izbirajo aktivnosti, ki so tudi otrokova potreba in želja, kajti tam je odprt za učenje in bo med drugim lažje krepil tudi svojo samopodobo.
Zagotovo pa je zelo pomembno, da otroka izpostavimo situacijam in okolju, v katerem bo prihajal v stik s sovrstniki in odraslimi, kaj ne?
Tako je, pomembno je oboje. Otrok potrebuje varno domače okolje, kamor se lahko vedno zateče. Potrebuje pa tudi sovrstnike, kajti tam se bo najbolje in najlažje učil, kako vzpostaviti stik, biti odločen, reševati konflikte, spoznaval bo svoje odzive. Spet je to lažje s pomočjo odraslih, ki mu to pomagajo ovrednotiti in integrirati, zato je pomembno varno domače okolje. Ko lahko otrok z izkušnjo izven tega domačega okolja pride domov in o tem spregovori ter je v tem slišan, sprejet in ovrednoten. Še ena stvar, ki se mi zdi pomembna in se jo moramo zavedati, je ta, da so si otroci, tako kot smo si mi odrasli, različni in tako bo en otrok nekaj osvojil prej, nekaj kasneje. In to je normalno. Zato je občutek pri starših nisem uspeš(-en/-na) pri vzgoji, če otrok pri točno določeni starosti, kot piše v knjigi, nečesa še ne obvlada, popolnoma odveč. V praksi žal vidim ogromno staršev, ki se počutijo krive, ker njihov otrok ni kot pet drugih. Sama vedno vprašam te starše, ali želite, da je vaš otrok točno takšen, kot so ti drugi. In takrat je pogosto odgovor ne, ampak: »Moral bi to že znati, ali ne?« Tu bom na kratko rekla da - v razvoju otroka so določeni mejniki, vendar dajte čas svojemu otroku, bodite ob njem, prepoznavajte njegove veščine, zanimajte se zanj, bodite tam pristno in gradite odnos zaupanja. To bo otroku pomagalo, da se bo razvijal. V današnjem svetu malo pozabljamo, da je poleg kognitivnega razvoja otroka pomemben tudi telesni, čustveni in duhovni razvoj otroka.
Je ključno pri tem tudi, da smo otroku starši, vzgojitelji in učitelji oz. vse osebe, ki so vsakodnevno z njim v stiku, za vzgled?
Absolutno je pomemben zgled. Mislim, da že vsi vemo, kako ne pomaga, če otroka učimo nekaj, česar sami ne delamo. Jaz temu dostikrat rečem - če jaz tega, kar govorim, tudi ne delam, to ni učenje, ampak zgolj informiranje. Primer: ko sem delala z ranljivimi mladostniki v skupini in sem od njih želela, da pridejo na aktivnosti točno, je bila prva faza učenja ta, da sem jaz prihajala točno oziroma tudi kakšno minuto prej, kajti s tem sem jim pokazala, da mislim resno in jim dala zgled. Z njimi sem gradila odnos zaupanja, seveda sem jim ob konkretnih situacijah bila tudi na voljo, da smo stvari ubesedili. Zavedati se moramo kot odrasli, da če je meni nekaj že poznano in drugemu ni, le-ta rabi čas, da to osvoji. In v tem konkretnem primeru sem sama morala vztrajati in počasi so tudi ti mladostniki zmogli, vsak v svojem tempu, a na koncu so osvojili to veščino. Prihajali so pravočasno, nekateri celo prej.
To je proces, pridobivanje socialnih veščin je zgled in odnosno učenje ter zahteva, da starši, vzgojitelji, učitelji in drugi odrasli pri sebi razvijejo te veščin in spretnosti, da jih bodo potem celostno lahko učili dalje.
Otroka je treba učiti vljudnega komuniciranja z drugimi, spoštovanja in empatije. Bi nam lahko prosim ponazorili situacije, v katerih je to mogoče, oz. ponazorili, kako to storiti?
Enostavno in najbolj učinkovito z zgledom. Torej, kako vi kot mama, oče, vzgojitelj, učitelj, kot odrasla oseba, komunicirate z drugimi, kako spoštujete sebe in kako to spoštovanje kažete v odnosih, kako ste empatični. Torej, kako vi delujete v odnosih z drugimi in konkretno v odnosu do tega otroka. Učenje teh veščin lahko nadgradite s knjigami, pravljicami, ki jih prebirate, ali filmi, ki jih gledate skupaj z otrokom. Seveda si potem vzemite čas tudi za pogovor z otrokom o tem, kar ste gledali in slišali. Dovolite mu, da izrazi svoje misli, videnja, občutenja. Starši, odrasli, učitelji moramo biti najprej tako pogumni, da se zazremo vase, naredimo lastno inventuro in se odločimo za lasten osebni razvoj, s tem naredimo veliko za kasnejše učenje otroka.
Kako na razvoj socialnih veščin vpliva otrokov značaj?
Na razvoj socialnih veščin sigurno vpliva značaj otroka, obenem pa tudi drugi dejavniki: okolje, v katerem otrok odrašča, izkušnje, ki so mu dane, podpora, ki jo prejme od okolice, odzivi okolice nanj itd. Otrokov značaj na sam razvoj socialnih veščin vpliva v pomenu, kako hitro in ali bo določeno socialno veščino osvojil, kaj bo zmogel osvojit prej in kaj kasneje.
Se današnji otroci zavedajo kulurne, rasne in verske drugačnosti? Kako gledajo na to?
Zavedajo se jo toliko, kolikor jim damo odrasli priložnosti, da se jo zavedajo. Spet je tukaj zgled velik faktor, kako bodo otroci sprejemali in se odzivali na drugačnost. Kaj v tem kontekstu zgled pomeni. Če odrasla oseba reče: »Sprejemam to drugačnost v družbi, to kulturo, nič nimam proti.« Če tega resnično ne čuti, morda ne zmore sprejeti, je bolj učinkovito, da to ubesedi, kot da podaja otrokom nekaj, kar bi bilo dobro, pa sam še ni zmogel predelati. Otroci in mladostniki točno vedo, kdaj odrasli resnično mislijo, ko izrečejo nekaj, in kdaj so to le prazne besede. Včasih si trudimo biti popolni, toda za koga? Popolnosti ni, ključna je iskrenost. Ampak iskreni moramo biti najprej do sebe, šele potem smo lahko do drugih.
V praksi pri delu z mladostniki sem opazila, da jim sodobna tehnologija omogoča biti včasih tudi v vsakodnevnem stiku z drugo raso, kulturo, vero in drugačnostjo. Tako da v njihovem doživljanju je veliko sprejemanja in določene stvari so jim normalne, kar je veliko zrcalo za nas odrasle. Žal imamo odrasli pogostokrat več predsodkov kot otroci in mladostniki, zato bi bilo prav, da se zazremo vase.
Ali socializacija pomeni med drugim tudi sposobnost razumevanja, obvladovanja svojih čustev? Pri otrocih je to namreč velik izziv. Kaj bi položili staršem na srce - katerih nasvetov, vodil, naj se držijo pri tem, da bo otrok zrasel v osebo, ki se bo zavedala svojih čustev, ki jih bo znala ustrezno vpletati v različne komunikacijske trenutke?
Sigurno. Kot sem omenila že zgoraj: zgled. In za zgled moram jaz »rovariti« tudi po svojih »sivih conah«, moram si dovoliti osebnostno razvijati, pridobivati kakšno novo življenjsko veščino ali jo krepiti. Staršem bi želela sporočiti: naj vam ne bo cilj biti popolna mama, oče. Popolnosti ni, boljše je strmeti in imeti cilj »biti dovolj dobra mama« (kot je pisal že Winnicott). In da je mama ali oče konec koncev lahko dovolj dobra ali dober, mora biti sama ali sam dobro.
Bi mogoče izpostavili še kakšno socialno spretnost, ki je izrednega pomena, da ji posvetimo pozornost tako starši kot tudi pedagogi?
Če bi karkoli morala izpostaviti, je to iskrenost. Učiti se moramo biti iskreni. In kot sama vedno pravim - najprej do sebe in potem do drugih.
