Nikolina Koljanin, vodja vsebinskega marketinga v Minicityju, je zadolžena predvsem za pisanje različnih vsebin za nosečnice, mame, očete, babice, dedke, tete, strice, vzgojitelje, učitelje, ravnatelje ... Vsakodnevno je vpeta v zanimive tematike, ki jih na podlagi dolgoletnih izkušenj prefinjeno prepleta z glavnim sloganom malega mesta: ''Postani to, kar si želiš.'' Ker vedno ona zastavlja vprašanja strokovnjakom, smo tokrat malce obrnili in njo postavili pred mikrofon. Le kaj nam je zaupala?
Kdo je v bistvu Nikolina? Kako bi se opisala nekomu, ki te ne pozna?
Zagotovo bi začela s tem, da sem oseba, ki je vedno pripravljena prisluhniti drugim, ki z veseljem priskoči na pomoč, ki jo v dno srca gane, če se komu godi krivica, če nekdo trpi ... Nikolina rada deli objeme in verjame, da si je treba naklonjenost, hvaležnost, prijaznost, ljubezen, prijateljstvo ... izkazovati z majhnimi gestami. Dovolj je že samo ena topla beseda, en prijazen pogled, en iskren nasmeh, en nežen dotik ... Svet bi bil lepši, če bi radodarno razsipavali točno s tem.
Največ mi pomeni družina, zato se potrudim in si vzamem čas za svoje najdražje, brez izgovorov in brez motečih elementov novodobne družbe. Verjamem v iskrene odnose, tako v zasebnih kot tudi v službenih trenutkih.
Srečali me boste na sprehodih za Savo, kjer si polnim baterije v objemu neokrnjene narave. In ja, čeprav sem na prvi pogled umirjena in hrepenim po nekakšni harmoniji na vseh področjih, tudi jaz v sebi skrivam živahnost. Vedno sem prva zraven, ko je v zabavo vključena igra z otroki. Vedno sem tista, ki bo najdlje ostala na plesišču. No, tudi to je Nikolina. Po eni strani preudarna in zelo organizirana, po drugi strani pa v določenih situacijah povsem vihrava in razigrana.
Kako si prišla v stik z Minicityjem?
Minicity sem spoznala najprej kot mamica, ki je svojega sina pripeljala na festival in so tam zelo prijazne animatorke organizirale izvirno ustvarjalnico. Moram priznati, da se sin še danes, nekaj let kasneje, spomni, kako so ga usmerjale pri izdelavi najokusnejše slaščice in kako zabavno mu je bilo.
Hkrati so se zadolžitve v moji prejšnji službi nenehno prepletale z Minicityjem in imela sem možnost videti, katere vse igralne enote se skrivajo v njem. Očarana sem bila. Nikakor nisem mogla verjeti, da kaj takšnega obstaja pri nas v Ljubljani. Povrh vsega pa je mesto namenjeno otrokom. Otrokom! Ker je bilo to obdobje, ko sem spoznavala skupaj s sinom tudi igralnice, me je malo mesto fasciniralo, ker dejansko ni bilo samo igralnica, ampak mnogo mnogo več, kot bi lahko sploh opisala.
Potem, ko sem spoznala lastnika Minicityja, Jasno in Miho, so se naše poti dve leti neprestano križale. Čisto naključno, na raznih prireditvah, na morju, v kinu ... tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Tako sta nekako ves čas bila prisotna v mojih mislih. Oddajala sta tako super energijo, ki sem se je preprosto želela nalesti. V njuni družbi sem bila slišana, njune ideje, v katere sta me želela vključiti, pa so bile navdušujoče. Očitno me je usoda nekako popeljala v Minicity, kjer sem že po nekaj dneh spoznala, da ga drži pokonci vrhunska ekipa, ki ji nikoli ne zmanjka idej, ki si vedno stoji ob strani in se neomajno drži miselnosti: ''Vsi za enega, eden za vse.'' In vesela sem, da sem dobila priložnost, da plujem na isti barki skupaj z njo.
Zakaj si se odločila, da je to zgodba, ki jo želiš soustvarjati?
Minicityjevi zgodbi so inspiracija otroci vseh starosti. Od nekdaj si vedno iščem poslanstvo, ki me bo popeljalo v njihovo družbo. Od nekdaj želim biti del skupine, ki jim poskuša odgovoriti na tisoč in eno vprašanje, jih navdihniti, jim uresničevati želje in sanje, stati ob strani ob kakršnih koli izzivih, jih spodbujati, da premagujejo ovire, jih učiti delati majhne in velike korake ... V kreativnem otroškem mestu sem našla svoj sanjski kotiček, v katerem sem lahko postala del izjemne zgodbe, ki otroke na odgovoren, tehten in premišljen način poskuša pripraviti na resnično življenje.
Obenem pa so z njimi močno povezani starši in mnogi drugi plemeniti ljudje, ki so vpeti v njihovo vzgojo, rast in razvoj. Vsi skupaj pa stremimo k temu, da so otroci srečni, razumljeni, da odraščajo v varnem in ljubečem okolju, v katerem lahko dobijo krila, da odletijo, kamor koli si želijo. In če lahko ideje, nasvete, napotke, spoznanja, ugotovitve ... prelijem v takšna in drugačna besedila, s katerimi osveščam, informiram, poročam ... je to samo plus mojega dela, ki je veliko več kot samo nekaj črnih natipkanih vrstic na belo podlago. Tekste, ki na spletni strani Minicity in Okrogli trebuščki, nagovarjajo posameznike, za katere si želim, da bi bili zgled mlajšim generacijam in bi se potrudili po najboljših močeh, da bi bilo za njih življenje srečno v vseh pogledih.
Kje najdeš navdih za svoje ustvarjanje?
Povsod in kadarkoli. Navdih najdem v prijetnem klepetu s sosedo, razburljivi debati s prijateljico, ki je tudi mamica, raznih skupinah na družbenih omrežjih, v katerih se iskri od takšnih in drugačnih razprav, na avtobusu, ko prisluhnem telefonskemu pogovoru na sosednjem sedežu, na otroškem igrišču, kjer je zbrana gruča staršev, v knjigah, kjer razni strokovnjaki podajo svoj pogled na določene tematike, v dolgi vrsti za blagajno, ko mi neznanci zaupajo svoje zagate, na roditeljskem sestanku, na kavi s soplesalkami ... Oh, okrog mene mrgoli toliko zgodb, ki komaj čakajo, da se napišejo. In če se v njih skriva še kakšna poučna nota, do katere se moram dokopati z raziskovanjem, so toliko bolj pristne in privlačne za bralce. Vedno hodim naokrog z veliiiiiikiiiimi ušesi in zelooooo pozorno opazujem. Izjemno veliko zamisli se mi utrne tudi med opravljanjem vloge mame, žene, hčerke, sestre, tete ... No, v moji torbici boste vedno našli zvezek in pisalo, saj si moram ideje, ki jih dobim, ko se potepam naokrog, nemudoma zapisati. Dejansko moji ''možgančki'' non stop meljejo, tudi ponoči. Verjetno bi še v spanju lahko pisala.
Ampak drugače sem trdno prepričana, da se v vsem okrog nas skriva nekaj, nekaj, kar lahko ubesedimo. Tako da ne ''nagovarjajo'' me samo ljudje, ampak tudi predmeti. Ja, vem, slišati je zelo čudno, malce nevrotično ... Toda pomislimo - prav vsak nosi svojo zgodbo, prav vsak je zaslužen za nekaj, kar nam olajša življenje, in če ga lahko nekako predstavim, ne da bi mu delala gole reklame, ampak skozi resnično izkušnjo, je to lahko velika prednost.
V Minicityju pa mrgoli takšnih in drugačnih zgodb, ki komaj čakajo, da jih jaz slišim in nato zapišem. Minicity namreč sobiva s številnimi partnerji, podjetji in institucijami in prav vsak izmed njih je košček velike sestavljanke, namenjene otrokom. Mogoče ravno zato rada delam v Minicityju, ker mi zgodb nikoli ne more zmanjkati. Nikoli. Vedno se rodi nova, ki me preprosto zapelje v svet preučevanja, včasih pa tudi domišljije.
Ali si že od nekdaj vedela, da je ustvarjanje besedil tisto, kar si želiš početi?
Oh, ne, nikakor. To so vsi vedeli, samo jaz sem mislila, da bom postala zdravnica, ki bo izumila zdravilo za vse otroške bolezni. Dedek me je popeljal v svet knjig in mi predstavil njihovo čudežno moč. Kar naenkrat sem se tudi jaz prelevila v malo ''pisateljico'' in nastajali so prvi zapisi, nad katerimi so bili vsi navdušeni. V petem razredu mi je učiteljica na listek zapisala, da se moram nekega dne ''zapreti'' na samotni otok in samo pisati in pisati. Da bom takrat zagotovo napisala najlepši roman. No, tega še nisem (mogoče, mogoče nekega dne), so pa v šoli izdali mojo prvo knjigico.
In tako, čisto potihem, se je vame prikradla misel, da si želim na študij slovenskega jezika in splošnega jezikoslovja. Nikoli si nisem mislila, da bo ustvarjanje besedil ravno moj poklic, zaradi katerega bom zjutraj z veseljem vstala in komaj čakala, da začnem s prvo povedjo. Vedno se vprašam, kam me bo danes odnesel vihar besed? Kaj izvirnega bo danes nastalo med mojim tipkanjem po računalniški tipkovnici? Če bi imela časovni stroj, bi se zagotovo vrnila v čas, ko so pisali s peresom, saj bi tako moja besedila dobila še žlahtno noto, ki bi verjetno krojila zgodovino. Prepričana sem, da pisanje razodeva neko čarobnost, ki ljudi združuje, povezuje in navdihuje.
Kaj želiš ljudem sporočati skozi svoja besedila?
Celo zakladnico modrosti. Prav vsako besedilo je osredotočeno na določeno tematiko, na katero želim opozoriti bralce. Želim odgovoriti na njihova vprašanja, ki jih tarejo, želim jim stati ob strani v določenih obdobjih, dati vedeti, da niso sami, jih opozoriti na določene novosti, napake, jim olajšati vsakdanjik, poiskati rešitve, polepšati jutro ali večer ... Lahko bi naštevala v nedogled, saj vedno znova kujem nove tekste. Želim, da najdejo preverjeno informacijo, s katero bodo lažje zadihali s polnimi pljuči. Ker so moji bralci, kot sem že omenila zgoraj, večinoma starši in vsi tisti, ki so vpeti v vzgojo otrok, jih želim opolnomočiti, da bodo najboljša različica sebe, da bodo tako otroke povedli po poti, ki je zapisana v njihovih zvezdah. In če moj tekst naleti vsaj na enega bralca, sem naredila veliko, kajti eden bo miselnost širil naprej, naslednji še naprej in tako bomo postali družba, ki bo cenila vrednote, kot so enakost, mir, sloga, družinska sreča, delavnost, poštenost, ljubezen ... Le-te pa bomo želeli s skupnimi močmi predati naprej na mlajše generacije.
Se ti kdaj zgodi, da zmanjka navdiha? Kako si v takem primeru pomagaš?
Hm, dobro vprašanje in moram resnično dobro premisliti. Verjetno niti ne. Kot sem dejala že zgoraj, iščem navdih v vsakdanjih situacijah, v katere sem pahnjena namensko ali povsem naključno. Res pa je, da včasih z besedami plešem valček, drugič tango, tretjič rock'n'roll. Mogoče se tok mojih misli ob ponedeljkih vrti v ritmih hip hopa, v petek pa čačačaja. To bi bila zelo zanimiva analiza mojih tekstov, pri katerih bi ugotavljali, kaj me je tisti dan gnalo, da sem zapisala ravno takšnega in ne drugačnega. Zakaj ima ravno 1.500 znakov in ne 3.250 znakov? Zakaj je iz njega nastal članek in ne intervju? Zakaj ima ravno štiri podnaslove in ne petih?
Hvaležna sem, ker mi na poti ustvarjanja stojijo ob strani tudi številni strokovnjaki in Minicityjevi partnerji, ki so pravzaprav zaslužni za moj navdih s svojo paleto raznovrstnosti. Hvaležna sem Jasni in Mihi, ki sta mi dala priložnost, da lahko ustvarjam ob njunih številnih unikatnih projektih. Hvaležna sem tudi celotni ekipi, ki poskrbi, da je idej za tekste vedno dovolj.
Če bi imela na voljo samo eno prazno stran in bi morala napisati sporočilo vsem ljudem tega sveta. Kaj je tisto, kar bi jim želela sporočiti?
Samo eno stran? Premalo, premalo, premalo. Ampak v tem trenutku se bom osredotočila na tisto, kar bi nam vsem moralo biti najpomembnejše. Želela bi jim sporočiti, da naj bo vse, kar počnejo, iz čiste ljubezni. Naj bo to čustvo, ki zavlada svetu! Naj vas vodi srce, naj bodo vaši odzivi in dejanja srčni. Spregovori naj ljubezen v vseh jezikih, vseh narečjih, vseh žargonih in vseh slengih. Podarite drug drugemu bližino, razumevanje in strpnost, izkažite hvaležnost in spoštovanje. Le tako boste dobri vzorniki ali celo idoli otrokom, ki so resnično vaše zrcalo. Črtajte za vselej sovraštvo, nasilje in spopadanje na vseh nivojih vašega življenja ter zasvetite v najsijajnejši postavi. Bodite misijonarji ljubezni danes, jutri in pojutrišnjem ...
Fotografija: Staš Zidar
