Zakaj, le zakaj nisem pozorno poslušala, ko mi je mama zaupala svoje recepte? Zakaj nisem pozorno sledila, ko mi je oče razlagal, kako se skuha karkoli za nedeljsko kosilo? Študentska leta sem nekako preživela na testeninah na tisoč in en način, tudi prva leta zakona sva z možem skupaj nekako že nekaj ''vrgla'' na krožnik. Nobeden od naju ni bil strastni kuhar, kar pa se je definitivno moralo spremeniti s prihodom otroka. In se tudi je, preštudirala sem številne kuharske knjige in še enkrat za pomoč prosila mamo. In kakšen je rezultat?
Kuharskih veščin sem učila tudi sina. Začela sem dovolj zgodaj, da ne bo tako kot jaz prisiljen v svet kuhanja, temveč bo vzljubil celoten postopek – nabavo živil, izbiro recepta, pripravo jedi in okušanje najnovejših specialitet. Ja, jaz sem tista mama (če ste me slučajno srečali), ki je v trgovini na oddelku z zelenjavo, malčku razlagala, kako se iz brokolija skuha okusna brokolijeva juha, ki je med tem, ko je nabavljala moko in skuto, že razglabljala o babičinem receptu, kako se pripravi najslastnejši skutin kolač, s katerim me je razvajala v otroštvu. Doma sva vse skupaj, kar sva nakupila, pospravila v omaro, predale, hladilnik ... Moj sin ve, kje hranimo vse potrebno za pripravo zajtrka, kosila, malice ali večerje. Pustimo po strani, da posledično tudi ve, kje vse so sladkarije (no, saj jih nimamo veliko, samo nekaj za tiste dni v mesecu, ko jih res potrebujem).
Ko sva se lotila priprave obeda, sva se držala recepta, nisem znala improvizirati, on pa je bil vedno zraven, ker kuhanje je bilo zanj zelo zabavna igra. Rad je mešal, ubijal jajca, stepal, stresal moko v skledo, umival zelenjavo ... Najina kuhinja je bila vedno znova videti, kot da bi vanjo treščila bomba. Veliko sva tudi polila, umazala tla, a nič zato. Saj se lahko vse pobriše, pomije in počisti. Uživala sva v pripravi kosila in njegovega očeta razvajala z jedmi, ki jih znajo pripraviti le vrhunski mojstri. Šalim se, tako odlična pa spet nisva bila, ampak dobro nama je šlo od rok in lačni nismo bili nikoli. Najine jedi pa so bile tudi zdrave, tako da sva si zalužila aplavz.
Pohvalno, moram priznati, da danes sin samostojno speče boljše palačinke od mene. Njegove so tako rahle, da bi jih lahko jedla in jedla. Vsebujejo skrivno sestavino, ki mu jo je izdal dedi – mineralno vodo. Res so njami! Včasih se z njim posvetuje in tudi med počitnicami sam pripravi celotno kosilo od juhe do glavne jedi. Prejšnji teden nas je razvajal s polnjenimi paprikami s paradižnikovo omako. Sploh nisem vedela, da me bo čakalo kosilo, ko se bom iz službe vrnila domov. Razveselila sem se top presenečenja! Zaslužil si je nešteto poljubov in objemov! Dejal je, da mu je bilo dolgčas in se je odločil, da si popestri čas s kuhanjem, namesto da bi še enkrat pogledal vse dele najljubše serije. Vrhunska odločitev, sine moj.
Če jaz v preteklosti nisem kazala zanimanja za ''smukanje'' po kuhinji, sem vseeno naredila nekaj dobrega. Še pravočasno sem si nadela predpasnik in zavihtela kuhalnico in kuhanje približala sinu. On je pravzaprav zelo razočaran, če izve, da bomo jedli v restavraciji. Prisega na domače, najbolj pa mu je všeč celoten obred priprave, ker takrat je čas za smeh in tudi eksperimentiranje ter nore kombinacije sestavin, česar se pred leti niti drznila nisem poskusiti. Mogoče bo pa kuhar po poklicu. Ali pa slaščičar.
Imava pa tudi posebno skrito misijo ... Ta mesec začneva učiti kuhanja tudi njegovega očeta. Kako dobro bomo jedli, ko bomo vsi trije znali kuhati ... Sploh si ne predstavljam ... Mogoče bodo še sosedje trkali na naša vrata in nas prosili za krožnik naše družinske čorbe.
Avtor: N.K.
Photo by August de Richelieu from Pexels