Že prve dneve sem začela skrbeti za sinovo ustno higieno, kar sprva res ni bilo težko. Po dojenju sem mu zjutraj in zvečer obrisala dlesni z bombažno krpico. Ko se je pojavil prvi zobek, sem mu ponosno kupila prvo majhno zobno krtačko, takrat se je že začel upirati, a je vseeno, če sem bila izjemno nežna, nekako šlo. Ob moji pomoči si je tudi sam navdušeno začel čistiti zobe. Na zobozdravniške preglede sem ga redno vodila in medtem ko sem jaz (brez razloga) trepetala na stolu z njim v naročju, je on pogumno držal odprta usta. Vse super, zalomilo se je, ko je moral na učenje vzdrževanja ustrezne ustne higiene k ustni higieničarki, ki je do slej ni poznal ...
Umivanje zob nama nikoli ni predstavljalo velikih težav. Zjutraj in zvečer. Tudi obiski pri zobozdravniku so minili brez solz. Ima ekstra prijazno zobozdravnico, ki si vedno vzame čas zanj. Najprej ga kaj povpraša, se z njim poheca, potem pa mu začne pregledovati zobe. Na koncu je pa tako ali tako največja carica, saj mu iz kirurške rokavice izdela zajčka ali ninja želvo, medicinska sestra pa ga vedno razveseli s štempiljko kakšne živalice na roko. Vseeno pa vedno ni šlo gladko ... Zobozdravnica je, ko je sin dopolnil sedem let, ugotovila, da pri umivanju zob pa le nisva dovolj natančna in da bi bilo dobro, da obiščeva ustno higieničarko.
Napočil je dan, ko sva imela dogovorjeno srečanje z ustno higieničarko. Že nekaj ur prej je sin protestno dejal, da k njej pa že ne bo šel. Da je ne pozna in da ga ne zanima, kaj mu bo povedala. Prepričeval me je, da on obvlada perfektno umivanje zob in res ne potrebuje še dodatnih nasvetov. Sledilo je jokanje, cepetanje, zapiranje v sobo, tako da sem bila v enem trenutku čisto brezmočna in sem že mislila poklicati, da odpovedujem. Nekako mi je uspelo ohraniti mirne živce in sem mu razložila, da ustna higieničarka ni noben bav bav, da je zagotovo prav tako prijazna kot njegova zobozdravnica in da se bova pravzaprav imela lepo. Kaj naju je točno čakalo, si nisem niti sama dobro predstavljala, ampak nekako sva le prišla do zobozdravstvenega doma. Ja, z obljubo in nagrado, da bova potem popoldne res odšla v knjižnico in si bo lahko sam izbral knjigice, ki mu jih bom potem več ur prebirala. (Pri mojem sinu je vsa motivacija povezana s knjigami, tako da sem tudi tokrat izrabila ta prijem, pravilno ali nepravilno.)
Jokal je še v čakalnici, toda ustna higieničarka se je sklonila k njemu in poklepetala z njim. Ni hitela, počasi ga je prepričala, da mu je pokazala kopalnico in mu za učenje podarila zobno krtačko v njegovi najljubši barvi. Na takšnih velikih plastičnih zobeh nama je pokazala, kako se pravilno ščetkajo zobje in potem sva tudi midva to storila. In prvič nisva opravila dobro. Tabletka za razkrivanje zobnih oblog je lepo razodela, da sva bila površna. Pa sva ponovila vajo, ustna higieničarka pa je sina in mene spodbujala ter opozarjala, kako morava biti dosledna. Pišem midva, ker potem ko si je sin umil zobe, sem mu jih še jaz skrtačila. Ustna higieničarka me je opozorila, da mu moram pomagati pri umivanju zob do desetega leta, da je čiščenje zob res dobro opravljeno in se s tem izogne nastanku kariesa. Še posebej moram pa biti natančna pri zadnjih zobeh, ki jih sam ne doseže. Ura je hitro minila in sin je kar žarel, ker ga je na koncu pohvalila, da lepo skrbi za zobe (luknjic še nima) in naj tako nadaljuje.
Na naslednjem obisku pri ustni higieničarki sva si zaslužila čisto petko za umivanje zob - res pa je, da sva pridno vadila vsako jutro in večer, da sva izpilila tehniko. Navdušen pa je bil tudi nad Zobozdravstvenim centrom v kreativnem otroškem mestu Minicity, kjer so ga tudi animatorke skozi didaktično igro podučile, kako pravilno skrbeti za higieno zob, in mu podprobno predstavile poklice, kot so zobozdravnik, ortodont in ustni higienik.
Avtor: N. K.
Photo by Ketut Subiyanto from Pexels