Sin ni nikoli sam pristopil do otrok na igrišču, vedno jih je najprej malce postrani opazoval in ko je žoga priletela k njemu, se jim je pridružil pri nogometu. Tako si je razširil krog prijateljev v naselju, nasprotno, ko smo prišli v neznano okolje, je potreboval nekaj časa, da se je vključil v malo družbo. Kar po mojem mnenju ni nič narobe, ljudje smo različni, različno sklepamo prijateljstva, smo odprti ali zaprti, komunikativni ali zadržani. Res pa je, da ima prijatelja že od vrtca, s katerim sta nerazdružljiva. Oba sta malce sramežljiva, a skupaj imata pogum, samozavest in moč, da pristopita tudi k starejšim otrokom in z njimi igrata košarko (čeprav se morata res potruditi, da vržeta na koš, ker sta oba še zelo majhna).
No, in da se malce razgovorim o njunem prijateljstvu ... Oba sta resnično nežna dečka, nosita očala, 'pametnjakoviča' v razredu, ko pa je treba ušpičiti kakšno lumparijo, sta vedno zraven, čeprav tega nihče ne pričakuje. Če gre en na stranišče, gre tudi drugi. Če en ne mara solate, je tudi drugi ne. Če se en navduši nad vrtavkami, se navdušenja takoj naleze tudi drugi. Enako razmišljata, pravzaprav se tudi zelo podobno oblačita, saj nosita majice z enakimi risanimi junaki.
Prav prikupno ju je opazovati, ko pride deček k nam na obisk. Domislita se tako izvirnih iger za več ur, da je kar neverjetno. In lahko se igrata in igrata, vmes pozabita, da sta žejna in lačna, če ju ne spomniš. Ko gremo na kakšen izlet, vedno povabimo sinovega prijatelja s sabo, da je za oba bolj zanimivo raziskovati novosti. To sta naša edinca, ki sta drug drugemu družba, skupaj sta navihana in igriva, kot bi bila brata.
Nesebično si pomagata. Ko si najin sin ni znal zavezati čevljev, je za to poskrbel njegov prijatelj, ki ga je tudi mimogrede naučil zavezovati vezalke z zgodbico, da tako naredi zajčku uhlje. Res izvirno in je učinkovalo, medtem ko je doma točil krokodilje solze, da bo on še kot veliki nosil čevlje, ki se zapenjajo z ježki.
Ko je bil sin nekaj časa v bolnišnici, mu je prijatelj redno pošiljal po elektronski pošti vso učno snov za šolo. Tudi prek vseh možnih sodobnih aplikacij sta klepetala in si tako drug drugemu krajšala čas. Pa da ne boste mislili, da je vse tako popolno. Tudi prepirata se kot prava bratca! Že v vrtcu je bila obema všeč ista deklica in oba sta se zelo rada smukala okrog nje ter ji nosila igrače. Medtem ko sta se borila za njeno pozornost, sta postala tekmeca, ki sta se znala tu pa tam tudi uščipniti, poriniti stran. A njuni prepiri so bili kratki, zelo hitro sta se drug drugemu opravičila in se zaigrala naprej z avtomobilčki.
Pravijo, da so takšna iskrena prijateljstva od majhnih nog večna in najdragocenejša. Občudujem tiste, ki so prijateljstvo negovali skozi vsa leta osnovne in srednje šole, pa potem še med študijem. Ne glede na to, da so odšli živeti mogoče v drugo naselje ali celo drug kraj, se še vedno videvajo ob posebnih priložnostih in skupaj preživljajo dopust. Mogoče bosta prav tako povezanost iz vrtca cenila tudi moj sin in njegov prijatelj ter bosta skupaj 'prežurala' srednješolske dni in nato kot očka nadaljevala z družinskimi srečanji. Upam, ker zdaj imata nekaj, kar jima nihče ne more vzeti – iskreno prijateljstvo.
Avtor: N.K.
Photo by Bess Hamiti from Pexels