Spet dež? Dež?! Lahko bi bila slabe volje, ker bom z malčkom popoldne zopet preživela doma. Saj veste, kako hitro se današnji otroci naveličajo igrač in zelo hitro pride nagajivost, razigranost, odvečna energija na plan ... Da bi tudi sebi pričarala popoldne čim bolj sproščujoče, tudi ob deževnih dnevih greva na sprehod. Ja, takrat se ne more spuščati po toboganu, delati gradove v peskovniku, lahko pa opazuje deževnike, poskuša ujeti dežno kapljo in do onemoglosti skače po lužah.
Ko vidim slabo vremensko napoved, ne začnem avtomatsko tuhtati, kako hudo nama bo, ker bova še eno popoldne preživeli zaprti za štirimi stenami. O, ne, midva sva pripravljena tudi na dež. Oba imava vso bojno opremo, beri: dežni plašč, gumijaste škornje in dežnik. Nič drugega ne potrebujeva, ko mesto prekrijejo črni oblaki. Sin ve, da bova naravnost iz vrtca odšla na dolg sprehod in upala, da srečava še koga, ki bo tako navdušen nad dežjem kot midva. Vem, da otroci uživajo v skakanju po lužah, da pa bo meni kot odrasli osebi to tudi tako noro mikavno, pa niti slutila nisem. Prisežem, da je izjemno sproščujoče, še posebej, če zraven skupaj s sinom pojem pesmico, ki se jo je naučil v vrtcu: ''Na okno tok tok, je dežek potrkal, za oknom pa Rok, je jezno posmrkal.'' In čeprav Rok v pesmici zboli, ker se potika naokrog brez dežnika, jaz vedno potrkam na les, da sin ostane zdrav. Zaradi ''čofotanja'' po lužah še ni zbolel, kajti ko prideva domov, hitro slečeva vsa zaščitna oblačila, obujeva tople nogavice in se zavijeva v odejo. ''Cartljava'' se z vročo čokolado ali sadnim čajem in se na ves glas smejiva najinim vragolijam.
Kako si še popestriva urice, ko ne more s prijatelji tekat po igrišču in se podit za žogo? Ustvarjava! Pa verjamete ali ne, nisem talentirana za to. Ampak dandanes dobiš toliko idej na svetovnem spletu, tako da nimam izgovora. Pripravim različne pripomočke in material ter se prepustiva navdihu. Moji izdelki nikoli ne bodo končali na kakšni razstavi, njegovi pa – obstaja upanje. Oz. odvisno, kaj počneva. Če ima na voljo vodene ali tempera barvice, ne bo končni rezultat mojstrovina, ampak slika, ki jo bomo pohvalili in to je to. Če pa bo rezal, lepil in sestavljal, takrat pa njegova domišljija dobi prosto pot in nastanejo takšne stvari, ki si jih jaz niti zamisliti ne bi mogla. Včeraj med popoldansko nevihto je namreč iz vejic, listja in storžev nastala vesoljska raketa. Ja, raketa. Zraven vesoljske rakete sva si z očkom prislužila še zgodbico o malem Timu, ki si je sam sestavil vesoljsko raketo in se skupaj s kanarčkom, ribico in psičkom odpravil raziskovat ozvezdje. Tam je srečal še drugega dečka, ki je prišel iz Afrike z levom, in potem sta skupaj odšla na počitnice v Portorož ter postala najboljša prijatelja. No, zgodba je bila precej daljša, mogoče nekoč iz nje nastane knjiga, tako da ne bom razkrila vseh podrobnosti.
Deževni dnevi so prav tako kot nalašč za branje. Včasih sva ure in ure gledala slikanice, potem je prišlo obdobje branja pravljic, sledilo mu je učenje branja. Danes mojster samostojno obvlada branje in komaj čaka, da izide kakšna nova knjiga o njegovih junakih. Prisega na fantazijsko literaturo, no, nič ni po mamici ali očiju. Jaz sem zvesta romantičnim romanom, očka pa biografijam. Mogoče pa to zanimanje še pride. Zjutraj me je spraševal, ali obstaja kakšen zgodovinski roman za otroke, tako da se bova popoldne odpravila v knjižnico po novo čtivo.
Imava pa tudi načrt. Ko naju bo naslednjič presenetil dež, bova obiskala Minicity, kjer bo lahko potešil svojo radovednost. Njihovi animatorji so resnično pripravljeni odgovoriti na vsa njegova vprašanja: ''Zakaj? Kako? '' in mu natančno pojasniti, kaj čemu služi in kako potekajo določene poklicne panoge. Top, vsakič znova se nauči nečesa novega in mi potem še ves teden razlaga o tem.
Avtor: N.K.
Photo by VisionPic .net from Pexels