V soboto, 7. 5. 2022, so mali tekači zavzeli športno dvorano otroškega kreativnega mesta Minicity, ki je nastala v sodelovanju z Intersportom. Pod vodstvom Intersport tekaškega trenerja Urbana Praprotnika so se dobro razgibali, pretekli nekaj krogov, se naučili, kaj sta maraton in skiping, kako moramo dihati med tekom ter še marsikaj zanimivega.
Da so naši otroci športno dobro pripravljeni, so dokazali na športno obarvanem dogodku, ki se je v Minicityju v Ljubljani odvijal v soboto. Prav vsi otroci so Urbanu že na začetku zaupali, da zelo radi tečejo, on pa jim je predstavil svoj poklic - poklic tekaškega trenerja, ki druge uči, da je dobro, da tečemo. Zaupal jim je, da je njihove starše treba večkrat opominjati, da je dobro, da tečejo, kot pa njih.
Otroci, ki so prišli na dogodek iz Ljubljane, Jesenic, Celja, Senčurja, Tržiča, Velenja ... so marljivo kot mravljice sledili vsem njegovim navodilom. Pridno so pretegnili vse mišice in tudi brez težav pretekli nekaj krogov. Pa ne samo to, če bi vi videli, kako natančno so se držali pravil! Ko je trener Urban rekel, da morajo teči počasi, so to tudi storili. Ko jim je dal navodila, da morajo preskakovati ovire, so tudi drug za drugim preskočili stožec in nadaljevali s tekom.
Podučili so se tudi o tem, koliko je star človek, ko shodi, in koliko, ko začne teči. Celotno znanje so vestno črpali skozi igro, z veliko šaljivih vložkov. Uživali so v Urbanovi družbi in z veseljem klepetali z njim. Prav vsakega prisotnega otroka je vključil v debato in se mu posvetil. Spoznali so, da če bi pretiravali s tekom, bi jih naslednji dan zagotovo bolele noge in se naučili, zakaj se je dobro pred tekom razgibati. Veste zakaj? Ker tečemo s celim telesom, ne samo z nogami! Nad to informacijo so bili otroci popolnoma začudeni, zato jim je tekaški trener pokazal, kako bi bilo, če bi tekli samo z nogami in si pri tem ne bi pomagali z rokami ter rameni. Lahko si predstavljate, koliko smeha je to vzbudilo.
Otroci so izvedeli, v kakšnem položaju mora biti tekač, ko pride v cilj, da lažje diha in obenem tako srce lažje poganja kri po našem telesu. Naučili so se, da med tekom naše srce poganja zelo veliko krvi, točno pa vedo tudi, zakaj ljudje potrebujemo pljuča. Vsi so se strinjali, da med tekom hitreje dihamo, ker potrebujemo več zraka. Pogovorili so se tudi o tem, zakaj imamo mišice in kaj se zgodi, če se ne gibamo ali če cele dneve samo ležimo.
Ko so končali s tekom, so se posedli na sredino dvorane v krog in vestno obnovili osvojeno znanje. Začeli so s tem, kaj je maraton. Urban jim je na preprost način pojasnil, kako dolga pot je pravzaprav 42 kilometrov. Vsi otroci so rekli, da poznajo Ljubljanski maraton in tek trojk ter trenerju našteli različne vrste tekov (skiping, tek na 60 m, tek na 100 m, tek čez ovire ...).
Urban je zbranim otrokom postavil zanimivo uganko: ''Kaj bi bilo, če bi človek tekmoval z drugimi živalmi v teku? Na primer z gazelo.'' Podučil jih je, da bi gazela premagala človeka na krajše razdalje, na daljše pa ne. Po 50 kilometrih je človek namreč med najboljšimi tekači. Pri vročini se gazela ali konj pregrejeta, človek pa še ne. In pri tem so spoznali pomembno vlogo naše kože, potenja in zmožnosti ohlajanja.
Njegovo naslednje vprašanje je bilo: ''Zakaj imamo stopalni lok?'' Otroci so tuhtali in tuhtali, vedar odgovora niso poznali. Ampak od tega dogodka naprej vsi dobro vedo, da stopalni lok omogoča lažji tek. Sedaj so poučeni, da je stopalni lok kot nekakšen naravni ''blažilec'', ali ''amortizer''.
Ooo, in kako so mu vsi hiteli razlagati, da imajo v šoli najraje športno vzgojo. Vrtčevski otroci pa komaj čakajo, da bodo začeli obiskovati prvi razred in bodo imeli tudi ure športne vzgoje. Urban jim je zaupal, da mu je kot otroku tudi bil najljubši šport. Ko je razmišljal, kaj bo, ko bo velik, je želel sprva izvažati banane iz Afrike, ker jih je tako zelo oboževal. No, v šoli je spoznal, da je športna vzgoja njegov najljubši predmet in da si želi postati učitelj športne vzgoje. Ko je bil šolar, jim je povedal, da je tudi tekel čez ovire in tekmoval na razdalji 400 metrov, zaradi česar so se še malčki želeli preizkusili v teku čez ovire in v skoku v daljino.
Ponotranjili so, da je to, da se zadosti gibamo zelo pomembno za naše zdravje. Pozorno so prisluhnili zgodbi sestrice in bratca, ki sta se iz Ljubljane do Kopra skupaj s starši odpravila peš. 120 kilometrov so prehodili v štirih dneh in takrat so bili vsi skupaj neizmerno veseli, ko so zagledali morje.
Otroci so dobili tudi pravo domačo nalogo, in sicer so morali starše vprašati, ali radi tečejo. In še preden so jo opravili, so vsi poznali odgovore. Nekateri očki trenirajo košarko, drugi nogomet in prav vsi tudi pri tema dvema športoma veliko tečejo. Všeč jim je bilo, ko je Urban omenil Luko Dončića, ki ne meče samo na koš, ampak tudi ogrooomno preteče po igrišču.
Za konec so se vsi skupaj prijateljsko prijeli za roke in se kot pravi športniki glasno pozdravili. Vrabčki po malem mestu čivkajo, da meščani Minicityja že komaj čakajo dan, ko jih bo ponovno obiskal Urban.
Avtor: N. K.
