Otroci odraščajo in vsako obdobje predstavlja staršem nove izzive. Katja K. Steinbuch, svetovalka in družinska terapevtka, nam je pojasnila, kakšna je ena izmed vzgoj, in sicer sočutna. Ali jo lahko enačimo z demokratično vzgojo, v čem se razlikuje od permisivne in avtoritarne? So tako vzgajali tudi naši starši ali gre za novodobne prijeme?
V zadnjih časih veliko slišimo in beremo o sočutni vzgoji. Kaj so njene posebnosti, v čem se razlikuje od permisivnega načina vzgoje?
Drži. Posebnosti sočutnih pristopov niso le v sočutju in prijaznosti, temveč so predvsem v poznavanju svojega in otrokovega čustvenega sveta. Na kratko: če smo starši v stiku s sabo, lažje zaznavamo svoje in otrokove potrebe, lažje postavljamo meje, smo bolj zadovoljni in sproščeni starši ipd. Ravno v tem so sočutni pristopi popolnoma drugačni od permisivnih. Permisivni starši kot prvo pozabijo na svoje potrebe in iz strahu ali preobremenjenosti otroku dovolijo vse, ali pa ga zanemarjajo in popolnoma spregledajo. Otroci permisivne vzgoje so zato v prvi vrsti osiromašeni pristnega stika s starši, po njih hrepenijo in jih zbujajo na najbolj divje načine, v družbi pa so zato označeni za razvajene. V resnici gre tam za obliko čustvene zlorabe.
V sočutnih načinih pa si skušamo starši priznati, da nismo popolni, ampak da smo dovolj dobri. Da so meje varne, dobre in pomembne in da jih ne potrebujemo postavljati kot kazen ali v navalu občutkov, ampak mirno, jasno in odločno, za dobrobit vseh udeleženih.
Bistven del v teoretičnem smislu je zato poznavanje otrokove in naše psihe, predvsem nevroznanosti oziroma možganov, teorije navezanosti in relacijske družinske terapije. Ampak v resnici je osnova ZKM - zdrava kmečka pamet, ki pa je v tem primeru enaka znanstvenim dognanjem. V sočutnem starševstvu se učimo tega, da prepoznavamo svoje in otrokove potrebe, da lahko gradimo lepe in povezane odnose.
Je to potemtakem demokratična vzgoja?
V vsebinskem smislu sta obe vzgoji res precej podobni, ima pa sočutna morda malo več terapevtske osnove, teorije nevroznanosti in teorije navezanosti. Sicer pa obema ime demokratična dela krivico: v družini namreč ni ravno demokracije, so sicer vsi enaki, a vendar ne nosijo vsi enake odgovornosti. Tu je jasno, kdo je voditelj in pozitivna avtoriteta in da otrok ne zmore prevzemati takšne naloge. Bolj kot ime je torej pomemben pristop, ki je globinski in čustveno optimalen za vse udeležene.
So takšen način vzgoje poznali naši starši, babice in dedki ali gre za novodobno?
Sočutna vzgoja zaradi upoštevanja najnovejših raziskav deluje novodobno, pa vendar verjamem, da so take pristope že uporabljali. Gre za tiste prednike, ki so uspeli poslušati sebe in svoje občutke, ter se odzivati na otrokove potrebe povsem naravno, iz sebe. Marsikdo to počne tudi danes, čeprav je tempo življenja hitrejši kot včasih. Gre za preprosto zdravo pamet, da na primer lastnega otroka ne potrebujemo psihično ali fizično kaznovati, da bi dokazovali svojo premoč, ali pa da bi spremenili njegovo vedenje. V preteklosti pogosto omenjajo strogo, avtoritarno vzgojo. Slednje se izogibamo ravno zato, ker je starše prepričala, da bo za otroke dobro, če jim bodo na silo pokazali, do kje do ceste lahko gredo ali pa na silo spreminjali vedenje. Hkrati pa je ta ista vzgoja potem pričakovala, da bodo otroci, ki so jih učili, da ne poslušajo sebe, ampak le sledijo drugim, potem samostojni, neubogljivi in sposobni. Pričakovanje pretekle avtoritarne vzgoje je bilo prehudo, prav zato se je kot odgovor nanjo pojavila permisivna, ki je otroke prepuščala sebi in jim puščala občutke osamljenosti in nepomembnosti. Naše generacije so tako pogosto doživele mešanico obeh načinov in marsikdaj požele veliko hudega.
Kakšne so prednosti sočutne vzgoje tako za otroka kot tudi starše? Na čem pravzaprav temelji?
Bistvo sočutnega starševstva je stik, bližina in zdravi odnosi. Največjo prednost vidim v tem, da starši ne potrebujejo več kričanja, tepeža, time outa, izjokavanja ali drugih nevarnih metod, ki so vsem naredile veliko škode. Starši so mirnejši, otroci pa prav tako, saj se zmorejo pomiriti hitreje in potem se tudi otroci prilagodijo temu vzdušju. SVO tudi ne spregleda razmejitev, hkrati pa kategorično zavrača zunanjo motivacijo, nagrajevanje in kaznovanje. V takih zdravih odnosih otrok odraste v čustveno zrelo in samostojno osebo. Ves čas imamo fokus na tem, da ne glede na to, kako otrok 'kiksne', ali ne glede na to, kako gredo starši predaleč, vedno poiščemo stik s sabo in drug drugim. Ko se pomirimo, pogovorimo in postavimo meje, smo povezani, hkrati pa se je vsak iz tega nekaj naučil. Otrok se tako nauči, da so meje pomembne, da pa se lahko moti in je še vedno sprejet, ljubljen in želen.
V kakšnem okolju odraščajo otroci? Pomeni to, da doma ni povzdigovanja glasu in so odnosi vedno le ljubeči?
Zagotovo starši tudi dvignejo glas in niso vedno veseli, saj so samo ljudje. Normalno je, da ne gre ves čas optimalno in tudi to je pravzaprav v redu. Naporno bi bilo za starše, še toliko bolj pa za otroke, če bi od staršev pričakovali popolnost. Za otroke je dobro, če vidijo, da se starši tudi kdaj zlomijo in na primer razjezijo ali pa razžalostijo. Bistveno je le, da s tem otroke ne obremenijo in da za svoje občutke prevzamejo polno odgovornost, se kdaj tudi opravičijo ... da so ranljivi. Tako se v terapevtskih procesih učimo ranljivosti: kako si priznati svoje občutke, jih pokazati ipd. V sočutni vzgoji se učimo, kako izpadov ne obsojamo in iščemo hkrati vzroke, zakaj nas je otrok tako vznemiril (kaj se dogaja v nas, se je odprla morda kakšna naša rana) in načine, kako kljub temu postavimo jasno in odločno mejo na sočutnejši način. Verjamemo, da se otroci nezavedno obnašajo tako, da nam nehote zbudijo naše še nepredelane rane. Le na tak način se skozi generacije lahko prečistimo in to je zdravilno za vse, čeprav deluje pogosto naporno.
Kako otroku povedati, da takšno vedenje ni pričakovano ali da je ravnal narobe? Je prav, da ga v skrajnih primerih tudi kaznujemo?
Kazen sicer res hitro vpliva na otroka in spremeni otrokovo trenutno vedenje, ne spremeni pa njegovega razumevanja situacije. Torej, da s kaznijo otrok ne bo povezal razloga in posledice. Zato raje uporabljamo naravne posledice. Torej, na primer če otrok namerno polije kozarec vode, ga ne kaznujemo z odvzemom risank, ampak sledi to, da vodo tudi pobriše. Kaznovanja ne uporabljamo, pri fizičnem nasilju pa se zavzemamo za ničelno toleranco nasilja. Namesto kaznovanja vseeno postavljamo jasne meje, sklepamo dogovore ipd. Zelo pomembno je otroka ustaviti, se mu približati, morda tudi pogledati prav iz oči v oči in spregovoriti o t. i. “osebni meji”. Osebna meja pove, do kje je prav nam še nekaj sprejemljivo in kaj pa ne več. To je celo bolj pomembno, kot to, kaj je morda to, kaj od nas pričakuje družba ...
Ko smo jezni, ker se ni vse odvijalo po naših načrtih, kaj je pravi način za komunikacijo z otrokom?
Za starše je vedno pomembno, da smo avtentični, da govorimo iz sebe, saj si upamo povedati tako, kot čutimo. V tem primeru bi otroku povedali, da smo jezni, besni ipd. in da zato morda tisti trenutek težko govorimo in da se bomo pogovorili, ko se pomirimo. Ko smo v sebi mirnejši, lažje postavimo osebno mejo, spregovorimo o tem, kaj se dogaja v nas in slišimo tudi otroka. Ko smo mirni, lažje držimo mejo, kljub temu da se otrok temu upira in ne sodeluje.
Kako se otroci, vzgojeni s takšnimi načeli, po takšnih metodah, vedejo izven domačega okolja?
Tako kot ostali otroci, le da so navadno precej samostojni (več čustvene varnosti kot dobijo v otroštvu, bolj samostojni so), znajo govoriti o občutkih, znajo poimenovati čustva in jih zrcaliti tudi sovrstnikom (vprašajo druge, kako se počutijo ...), so empatični in se znajdejo pri postavljanju meja drugim. Z vsem tem krepijo tudi kreativnost. Seveda pa je tole splošen odgovor, nekateri imajo ene lastnosti izražene bolj, drugi manj ...
Kako sprejemajo avtoriteto drugih, jih spoštujejo?
Ker imajo navzoče starše, ki jim doma postavljajo jasne meje, jo zaznavajo tudi v okolici. Za otroke je sicer normalno in pričakovano tudi, da se na neki točki avtoriteti uprejo in to je tudi ok, na avtoriteti pa je, da upiranje zdrži in ne preneha postavljati razmejitev. V najstniškem obdobju se spoštovanje avtoritete pokaže drugače: največji izraz spoštovanja je ravno najstnik, ki se sme upirat, potožit, pojamrat ... To pomeni, da so starši uspeli narediti dovolj varno okolje, da lahko slišijo kritiko sebe ali družine.
Kakšno je njihovo komuniciranje s sovrstniki?
Kot omenjeno zgoraj, je podobna kot drugje, le veliko je prepoznavanja in ubesedenja občutkov. Otroci zmorejo biti empatični in prijazni drug do drugega, kar dandanes ni samoumevno.
V kakšne odrasle osebe zrastejo otroci, čigar starši prisegajo na sočutno starševstvo?
Starši želijo ustvariti okolje, kjer so otroci lahko avtentični, ranljivi, odkriti, ne vedno ubogljivi, torej tudi uporniški. Odrasli otroci so navadno zato precej samostojni, tudi uspešni, predvsem pa čustveno zreli.
Ima takšna vzgoja tudi kakšne pasti ali slabosti?
Past je v tem, da ji beseda sočutje lahko naredi krivico, ker mnogi mislijo, da to pomeni, da so starši do otrok samo prijazni in potrpežljivi, kar pa ne drži. Nevarno je, da ta tip vzgoje privabi starše, ki zaradi svojega (ranjenega) občutka nevrednosti iščejo navodila za starševstvo in se zelo trudijo biti dobri starši in jim to dela krivico. Tisti starši namreč težko slišijo sebe in se veliko trudijo za otroke, a ker na neki točki ne zmorejo, jih pogosto spregledajo. Tako se znajdejo v začaranem krogu občutka, da niso dovolj dobri (nevredni) in da rabijo navodila, da bodo. Toda v resnici bi morali najprej ''le'' sprejeti sami sebe.
V Sloveniji obstaja tudi projekt Sočutno varstvo otrok. Kaj želite doseči z njim, kaj učite starše in pedagoge na številnih delavnicah? Ali morda veste, če ste pri starših uspeli spremeniti mišljenje, recimo da so pred predavanjem vzgajali otroka povsem drugače?
Projekt SVO ima dvojno funkcijo: razširiti sočutne pristope ter izobraževati varuške, ki jih lahko povežemo s starši in tako tudi konkretno širimo sočutje med ljudi. Starši nas poznajo in nam zaupajo. Izobražujemo starše, varuške in vzgojiteljice in ker je predavateljev res veliko, vsi najdejo nekaj zase. Vzgojiteljice - njim predavamo največ - navadno pohvalijo ta tip vzgoje, za katero kdaj slišijo tudi prvič in jo potem živijo v vrtcu. Trenutno se ukvarjamo s prenovo spletne strani, saj želimo, da bodo naše sočutne varuške dostopne večjem številu staršev ter da bodo starši in vzgojitelji poleg varstva lahko tudi izobraževali online.
Avtor: N.K.
Photo by Ketut Subiyanto from Pexels
