V kreativnem otroškem mestu smo gostili dr. Ranka Rajovića, specialista interne medicine, magistra nevrofiziologije in predavatelja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Spregovoril je o šoli prihodnosti, o novih metodah poučevanja in novih metodah učenja. Vabljeni k branju intervjuja z avtorjem programa NTC.
Kolegi, pedagogi, dr. Ranka Rajovića so enotnega mnenja, da so njegova predavanja zelo zanimiva, saj se naučijo nečesa novega. Žal jim je, da takšna izobraževanja niso pogostejša. Dobiva številna vabila, predava v več kot 20 državah. Vsakič znova prejme številne pohvale. Vključen je v številne evropske projekte. Po vsakem njegovem predavanju se udeleženci, pedagogi, strinjajo, da so potrebne spremembe v načinu poučevanja, obenem tudi dobijo rešitev, kako ga spremeniti.
Pa začnimo kar v središču šolanja. Kakšne so po vašem mnenju naše šole? Kakšen je naš šolski sistem? Je otrokom prijazen oz. kako vpliva na njegov intelektualni, fizični, čustven ... razvoj?
Z raziskavo, ki smo jo izvajali v Celju, smo dobili zanimive rezultate. V prvem razredu imajo vsi otroci radi šolo, v drugem razredu skoraj vsi. Za tretji razred smo dobili zaskrbljujoče rezultate. Skoraj 30 odstotkov učencev ne mara šole ali imajo odpor do nje. In tukaj se začne težava. V četrtem razredu se to še povečuje. Začeli smo se spraševati, zakaj se to pripeti že v tretjem razredu, kje smo naredili napako. Učimo se, da so možgani organ za preživetje in če gledamo na možgane tako, potem možgani lažje preživijo, če se nečesa naučimo. To pomeni, da se možgani radi učijo. Če to vemo, se nam poraja vprašanje, zakaj otroci ne marajo šole, zakaj se ne marajo učiti v tretjem in četrtem razredu. Ugotavljali smo, da se otroci učijo pesmi, definicije ... na pamet. Resnično moramo nekaj spremeniti, da jim bo učenje prijetnejše. Zelo pomemben bo za šolo prihodnosti sistem RAD. Informacija mora biti zanimiva (Retikularna formacija), da pritegne pozornost. Če pa se učimo na pamet, to ni prisotno. Pomembno bo ustvariti učilnice brez stresa (Amigdala). V učencih moramo vzpodbuditi Dopamin, pričakovanje nečesa pozitivnega. Morali bomo spremeniti metodo učenja, katera je to, je treba še ugotoviti. Sam poskušam z metodo NTC. Spremeniti moramo šole tako, da bodo prijazne učencu in da dobimo to, kar si želimo - aktivacijo njihovega miselnega procesa, da se aktivno vključujejo in da se to, kar se učijo, tudi naučijo ter si zapomnijo in med seboj povezujejo.
Ampak, če smo tako kritični do šolskega sistema, ali je toliko slabši od drugih po svetu? V katerih evropskih državah tudi veliko vlagajo v izobraževanje mladih generacij, a končnega želenega rezultata ni videti?
Ne želim kritizirati šolskega sistema, ker smo vsi del tega sistema, ampak le metode poučevanja. Rad bi, da jih spremenimo. V Evropi so uvideli, da ni rezultatov, saj je funkcionalno znanje otrok zelo slabo. Vsi sedaj iščejo način, kako pridobiti funkcionalno znanje. Ampak menim, da to ni mogoče po starih metodah. Sistem je dober, šole so lepe, metode pa ne. Zamenjati jih je treba, vendar ne samo v Sloveniji, ampak povsod po Evropi. Poiskati moramo metode, ki bodo vzpostavile sistem RAD.
Poudarjate, da je veliko preveč učenja na pamet. Kakšno učenje bi bilo boljše? Kako bi si učenci, dijaki in študenti zapomnili učno snov za dlje časa?
Edina možnost, da se bolje naučijo, je aktivacija asociativnih predelov v možganih, česar pri učenju na pamet ni. Postavljati moramo drugačna vprašanja in uporabljati drugačne metode, da se učijo spotoma. V takšnem primeru jim ni treba pisati domačih nalog. Če obstajata dobra šola in dobre metode, je popoldanski čas, ki ga sedaj porabi za učenje, otrokov. Lahko se ukvarja s športom, lahko gre v naravo, lahko se druži s prijateljem in se igra. Nikakor ni prav, da dela domače naloge dve ali tri ure dnevno. Za primer vzamimo pesmico Neže Maurer Vesela mama: ''Naša mama je rada vesela, rože nabira, smeje se, pleše, včasih najraje bi v svet poletela, a ji njeni ptički golički ne damo ...'' Otroci se jo morajo naučiti na pamet. Ampak jaz sem jih prosil, naj narišejo risbico. In na eni je narisana mama s krili, ki ji rastejo iz glave. Otrok, ko misli, ko transformira svoje misli v asociacijo, se tega lažje in hitreje nauči. Če želimo, da se otroci učijo, potem vzpostavimo asociacije RAD. Dajmo jim možnost, da naslikajo asocijacije. Lahko pa postavimo vprašanje, na katerega morajo učenci ugibati odgovor. Tako bomo dobili s strani učencev odgovore s številnimi idejami. In prav je, da vsako idejo pohvalimo. Tako se v njem prebudijo hormoni sreče. Na koncu pa povemo tudi pravilni odgovor. S tem je slušna pozornost zelo viska, obenem tudi koncentracija, saj je to za njih igra, kdo bo prej dal odgovor. Vse, kar slišijo, si zapomnijo. In ko jih na koncu vprašamo, bodo vse informacije, ki so jih dobili na ta način, znali, saj so si jih zapomnili.
To sem tudi preveril. Dnevno sem svojim učencem predal 50 informacij na takšen način. Ko sem jih na koncu dneva preverjal, jih je 90 odstotkov znalo vse. Ko pa so se na pamet morali naučiti 50 informacij, so na testu znali le 20 odstotkov. Tako ugotovimo, da učenje na pamet ni efektivno, zato še enkrat poudarjam, da moramo spremeniti metode poučevanja in učenja.
Kako blizu je takšno učenje vzgojiteljem in učiteljem? So pripravljeni uvajati spremembe v svojih učilnicah in igralnicah?
Seminar NTC je lahek in na njem so vsi navdušeni, vendar v praksi ni tako lahko. Naši možgani niso pripravljeni na nove metode. Poznajo stare metode in težko sprejmejo nekaj novega. Šole, v katerih se izvede seminar NTC, organizirajo potem še delavnice za otroke in učitelje, moja vloga pri tem je supervizorska. Učitelji se tako po seminarju učijo, ker na njem se naučijo samo o tem, zakaj so takšne metode pomembne, v praksi na delavnicah pa tudi izvajajo le-te. Približno od šest mesecev do enega leta potrebuje učitelj, da osvoji metode. In ko jih osvoji, so rezultati nadrealni. Pomembno je, da se otroci učijo skozi igro, ker takrat se tudi naučijo. To je šola prihodnosti.
Pravzaprav pa ni problematično samo učenje na pamet. Imamo generacije in generacije otrok, ki so preveč pasivne in večino časa preživijo za zasloni. Je temu botrovala epidemija ali pa smo že dodobra bili na tej poti?
Na tej poti smo že dodobra bili. Nekateri otroci igrajo igrice tri, štiri ure vsak dan. Kaj to pomeni za njih? V 10 minutah dobijo žalost, radost, veselje, srečo, pričakovanje ... vsa čustva. Dosežejo višji nivo, dobijo dozo endorfina. Pride nov nivo, jih prevzame dopamin. Aktivirajo se endorfinski in dopaminski receptorji, živijo v virtualnem svetu. Ko pridejo iz tega sveta, je otrokom dolgčas. Ne znajo živeti v resničnem svetu. Takšno življenje jim je stresno, zato se vrnejo nazaj v virtualni svet. Ta težava se je pojavila že pred epidemijo, strah me je, da je sedaj še večja. Za to pa so odgovorni starši, kajti vedeti morajo, da lahko igranje iger na računalniku, tabličnem računalniku ali mobilnem telefonu vodi v odvisnost. Nikakor ne smejo govoriti, da vsi igrajo igrice. Bomo jutri tudi vsi imeli enake težave? Veliko raziskav je že prišlo do zaključkov, da imajo otroci zaradi igranja računalniških igric zmanjšane globoke možganske regije, obenem to negativno vpliva na področje v možganih, ki je zaslužno za spomin. Moja predavanja so tako dodatna pomoč staršem, da se izobražujejo. Če v prvih šestih otrokovih letih starši ne naredijo napak, povedejo otroka na pravo pot, pošljejo v šolo, potem so svoje delo opravili. Če pa otroke pošljejo v šolo, jim dovolijo, da igrajo tri, štiri ure dnevno igrice, se ne gibajo, potem se lahko pojavijo težave. Dejstvo je, da so naši otroci motorično zelo slabi.
Naši otroci se resnično premalo gibajo. Ko sem starše spraševal, koliko se gibajo otroci v mestu vsak dan, so mi dejali, da približno dva, tri kilometre. Skoraj 90 odstotkov staršev je tako dejalo. Na vprašanje, koliko je po njihovem mnenju priporočljivo, so odgovorili pet, šest kilometrov. Organiziral sem kamp za šestletnike. Pri njih smo beležili, koliko se gibajo od 9. do 19. ure. Rezultat je bil: več kot 22 kilometrov. Gibali so se skozi igro, nismo jih priseljevali na kakšne pohode. In če se spomnimo naše mladosti - mi smo se zunaj igrali vsak dan. To pomeni, da smo naredili vsak dan 22 kilometrov. In če se naši možgani razvijajo do 12. leta, našim otrokom manjka teh 55.000 kilometrov. Ker zavedati se moramo, da se možgani razvijajo skozi gibanje. To je resna težava današnjega časa in pri tem se morajo angažirati starši, vrtec in šola, da se izboljša stanje.
Kako lahko starši, pedagogi in vsi tisti, ki so v rednem stiku z otrokom, spodbudijo aktivno življenje pri njem? Kako ga lahko motivirajo za gibanje?
Samo skozi igro! Povabijo ga lahko na sprehod. Če se bosta mama in oče rada sprehajala, se bo tudi on. Otrok mora imeti prijatelje za igro. Tako bo tudi on naredil 22 kilometrov, kot smo jih mi v naši mladosti. Sam sem organiziral tabor na Tari, kjer nismo imeli vode in elektrike. Imeli smo le osnovna živila, hrane ni bilo v izobilju. Otroke sem povabil na sprehod. Seveda jim ne bi bil zanimiv, če jim ne bi rekel, da morajo nabrati gobe, da jih bomo jedli. Bilo jim je zanimivo, hodili so gor in dol, levo in desno pet ur. Otrok mora pri sprehodu imeti neko nalogo, da mu bo zanimivo.
Zelo zanimiva je tudi zgodba najhitrejšega tekača na svetu Usaina Bolta, ki je leta 2009 pretekel 100 metrov v 9,58 sekundah. Njegovega trenerja so spraševali, v čem je skrivnost. Ni poznal odgovora, a vseeno - ključ je lahko njegovo zgodnje otroštvo. Vsak dan se je igral na hribu, za kar mu oče ni dal dovoljenja, mama pa. Vendar je moral biti v dvorišču pred očetom. Tako se je kot deček igral in ko je v daljavi zagledal očeta, ki je bil poštar na motorju, je zelo hitro tekel po hribu navzdol, da je bil pred njim doma. Tako je bil večkratni trening, tek, dnevno del njegove igre in ne mučenje.
Naloga staršev je, da otroka spodbudijo k igri, ne da se z njim igrajo. Dolgočasje je stres. In ko otrok reče, da mu je dolgčas, mu starši takoj prižgejo televizijo. Namesto tega jim lahko rečete, da gredo ven in se igrajo na svežem zraku, kar so tudi nam predlagali starši v mladosti. Če boste otroku dovolili, da mu je dolgčas, bo začel razmišljati, kaj lahko stori. Pri tem razvija kreativnost in sledi ji igra.
Koliko vpliva redno gibanje na razvoj otrokovih možganov?
Dojenček v svoji posteljici poskuša skakati, vendar nima mišic. Če ga boste položili na tla, se bo začel plaziti. Ko se bo postavil na noge, se bo instinktivno začel vrteti. Otrok išče gibanje. Odpeljite otroka, da skače po blatu, kamnih, travi ... Ob vsakem skoku se premika levo, desno, gor in dol. In da bi se to lahko zgodilo, možgani aktivirajo vse mišice. Celotni možgani delajo, da lahko otrok skače. Ko delujejo celotni možgani, se ustvarjajo nove nevrološke poti, v njih pa so miselni procesi. Zato je gibanje osnova za razvoj možganov. Svetujem staršem, da poskrbijo, da je otrok do šestega, sedmega leta spreten, okreten in vitek. Otrok, ki se giblje približno 20 kilometerov dnevno, ne more biti prekomerno težek. Najvažnejši del telesa so stopala, zato jih moramo aktivirati. Otroci naj hodijo bosi, kot so bili vaški otroci v filmu Kekec (obuli so čevlje le, ko so šli v planine). V vrtcu Pedenjped iz Novega mesta so pred leti začeli izvajati projekt Bosih nog naokrog. Otroci tako dobijo prek stopal na milijone impulzov v možgane, kar je za njih zanimivo, navdušujoče in pustolovsko, obenem pa se tvorijo nove nevrološke poti.
Za vami je predavanje v Minicityju za učitelje, kateri je nosil mogočen naslov Šola prihodnosti. Kaj je bila osrednja nit predavanja? Kako so ga sprejeli udeleženci dogodka?
Pomembno mi je, da uvidijo, da se lahko otroci učijo na drugačen način. Šola prihodnosti je smeh. Šola prihodnosti je učenje mimogrede, in sicer skozi igro. Na predavanju je bilo veliko smejanja in pedagogi so spoznali, da lahko poučujejo na drugačen način in da se lahko učenci učijo na drugačen način.
Avtor: N. K.
Fotografija: Pexels
