Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Aleks je pri 22 mesecih že veliko govoril, njegovo izražanje je dobivalo smisel. Besede je povezoval v krajše stavke, znal je opisovati dogajanje in znal je izražati svoje potrebe. Sam se je znal zaigrati in njegov čas pozornosti je bil do 15 minut. Še vedno je iskal veliko interakcije z nama ali s katero drugo odraslo osebo. Samostojno se je pri tej starosti vozil s poganjalcem, znal je zapeti kakšno pesmico in tudi narediti kakšno kosntrukcijo iz lesenih kock. Zelo rad je plesal, se igral z avtomobili, listal knjigice ... Presenečena sem bila nad njegovim znanjem. Čas resnično zelo hitro teče. Velikokrat sem se zalotila ob razmišljanju, kako majhen in nebogljen je bil še nedolgo nazaj. Pri 22 mesecih pa mi je že sam razlagal vse in se samostojno igral. Aboslutno sem bila in sem še ponosna nanj.
Aleks v svetu igrač ...
Najraje se je igral z avtomobili z naskokom, zanimive so mu bile tudi knjige in vse stvari, ki niso igrače (kemični svinčniki, perlice, papirčki, kartonske škatle ...). Pri določenih dejanjih je tudi že povezoval, če je nekaj začel, je vedel, da ima to tudi končni cilj. Ko smo se igrali didaktično družabno igro, pa še vedno ni razumel, kaj je cilj. Šlo je zgolj za uvajanje nekih pravil pri določeni igri. Razumel je – če je začel gledati knjigo, je vedel, da bo prišel do konca zadnje strani, če bo naredil poligon, bo prišel do konca ovir, če bo naredil avtomobilsko stezo in bo po njej spustil avtomobil, bo le-ta prišel na cilj. V tem smislu je razumel, da ima neko dejanje začetek in konec.
Pri nakupu igrač mi je najbolj pomembno to, da je igrača Aleksu izziv in da izhaja iz njegovih interesov. Morda to ni najbolje za splošno prepričanje, ampak jaz vem, da vsaka mama svojega otroka začuti na drugačnem nivoju, kot obstajajo samo splošno znana priporočila. In jaz sem že ogromnokrat Aleksu kupila igrače, ki niso primerne za njegovo starost oz. so primerne za starejše otroke. Pa ne zato, ker menim, da je moj otrok ultra genialen, ampak ker sem si vedno želela, da so mu igrače tudi izziv, da razvijajo možgane, da ga postavljajo mogoče v situacije, katerim še ni kos in poskuša najti rešitve. In Aleks je takšnega značaja, da se je to izkazalo kot dobro, ni pa to splošno priporočilo ali nekaj, kar bi lahko veljalo za vse otroke. Mogoče mi pri tem pomaga tudi pedagoško znanje, saj vem, kako ga je treba podpreti v situacijah, ki jim morda ne bi bil kos. Še ena prednost tega je, da izbereš otroku igračo, ki je za starejše otroke, in ta je – dlje časa mu je potem zanimiva. Pri dveh letih se bo z njo igral na enem nivoju, pri treh na drugem nivoju, pri štirih pa spet na novem nivoju, morda jo bo šele pri tej starosti uporabljal tako, kot je predvideno.
Drugi kriterij, ki ga upoštevam pri nakupu igrače, je kakovost. Prenesti mora njegovo metanje, biti trpežna. Izogibam se baterijskim igračam, pa tudi takšnim, ki so zelo glasne, spuščajo zvoke, imajo veliko lučk. Prepričana sem, da so to igrače za pet minut. Kmalu potem postanejo nezanimive, ker imajo iste zvoke, iste lučke ...
Definitivno mi je pri nakupu igrače pomembna tudi cena. Zelo dobro razmislim, za koliko časa kupujem določeno igračo. Če jo kupujem za krajši čas in zgolj samo zaradi njegovega kratkoročnega in trenutnega interesa, potem bom definitivno za igračo odštela manj denarja kot za tisto, v kateri vidim potencial in jo bo lahko imel dlje časa.
Lesene igrače – najprimernejša izbira
Igrače, ki so iz trajnostnega materiala, recimo lesene, so po mojem mnenju primernejša izbira, ker ohranjajo svojo obliko, so tople na otip. Otroci na splošno radi rokujejo z njimi. So daleč boljše kot plastične, tudi z okoljskega vidika.
In Aleks je bil pri 22 mesecih preprosto navdušen nad leseno stezo Gradbišče, ker so mu bile neverjetno všeč kroglice, ki lahko potujejo po cesti gor in dol. In kot sem že prej omenila – ima najraje vsa prevozna sredstva z naskokom. Obožuje traktorje, motorje, avtomobile, bagre, tovornjake, prekucnike ...
Ko je Aleks dopolnil 20 mesecev, so začeli prekopavati našo ulico, ker so želeli zamenjati kanalizacijo. Aleks je bil naravnost navdušen, ker so se gor in dol mimo naše hiše vozila različna prevozna sredstva. Ves čas jih je gledal, kako jih delavci uporabljajo. Zalotila sem ga, da je tudi pol ure čepel pred oknom in opazoval, kaj delajo. Vsi delavci so se mu smehljali in mahali, ker je bil kot mali nadzornik. In lesena steza Gradbišče je dala še dodatno njegovi domišljiji prosto pot. Tako se je tudi on lahko igral gradbišče kot delavci v naši ulici. Takrat je govoril, da tudi on razkopava cesto in dela kanalizacijo.
Definitivno je to dobra igrača, ker navdihuje igro vlog, hkrati pa tudi prostorsko in domiselno igro. Igrača krepi fino motoriko, ker vsebuje tudi kroglice, ki jih mora otrok znati prijeti. Ampak ne samo to. Vključenih je več različnih segmentov – lahko se vozila vozijo posamezno, lahko se žogaš z žogicami, lahko pa uporabljaš vse skupaj. Igrača da širino – točno o tem sem prej razpredala. Točno to mi je pomembno, ko izbiram igračo. Igrača ti mora dati možnost več različnih iger. Pri tem pa je ključno tudi to, kaj se vse z njo Aleks nauči. Poleg tega pa se je recimo ob uporabi lesene steze Gradbišče počutil pomembnega in samozavesnega, ker je posnemal realno dogajanje v svojem svetu igre in domišljije, ki je brezmejna. Igrača je bila primerna tudi za njegove majhne ročice, z njo se je lahko samostojno igral. Ni me bilo strah, ker je vključevala majhne delce, ker Aleks ni otrok, ki daje stvari v usta. Nikoli ni na takšen način raziskoval sveta okrog sebe, vedno je vse prijemal v roke in gledal.
Pri starosti 22 mesecev sva ga definitivno poskušala spodbujati k samostojni igri. Če naju je vključil v igro, ni bila v ospredju brezmejna domišljija, ampak je ves čas iskal najine predloge oz. pobude. Pri tem pa ni krepil vseh teh povezav. Ja, je pa bilo logično, da je iskal najino bližino, saj je bil še majhen. Zato sva se kdaj pa kdaj vključevala v njegovo igro. Še enkrat moram poudariti – super so mi bile za to obdobje konstrukcijske igre in igrače, saj je z njimi osvajal prostorsko predstavo, spoznaval fizikalne značilnosti (padec kocke na tla, da se po neravni površini nekaj kotali ...), prepoznaval oblike in barve, hkrati pa so spodbujale fino motoriko.
In da zaključeim ... Na splošno Aleks še danes obožuje vse, kar ima kolesa. Če vidi bager, se moramo na sprehodu ustaviti. Prav tako, če vidi traktor. Tudi med vožnjo z avtomobilom opazuje mimoidoča prevozna sredstva. Aleks pravi, da ko bo velik, bo gradbenik in bo gradil hiše oz. bo vozil bager ali traktor.
