V intervjuju z Blažem Povšetom, mag. prof. spec. in reh. ped., iz Centra Motus, smo spregovorili o disleksiji. Zanimalo nas je, ali jo ima danes vse več otrok, kaj je vzrok zato, kako lahko otroku pomagajo starši in drugi strokovnjaki, ali je deležen dodatne pomoči v šoli ... Predstavil nam je prve znake disleksije predšolskega otroka, obenem pa nam je pojasnil, kako jo lahko omilimo.
Ali je disleksija težava, motnja, bolezen?
Bi lahko rekli, da ima vse več otrok v zadnjem času disleksijo? Obstaja za to določen vzrok?
Predvsem se prepoznava več otrok z disleksijo. Kot druge specifične učne težave se tudi disleksija pojavlja v različnih oblikah različnih intenzivnosti (od blažje do težke), s čemer se srečujemo med izvajanjem prepoznavanja disleksije v Centru Motus. En izmed vzrokov naraščanja števila otrok s tovrstnimi izzivi je sigurno tudi to, da se bolj aktivno prepoznava tudi otroke, ki nimajo tako izrazitih težav.
Ali je disleksija dedna? Če jo ima eden od staršev, to pomeni, da jo bo imel tudi otrok?
Disleksija je dedna, vendar različne raziskave navajajo različne verjetnosti prenosa disleksije s staršev na otroka (ponavadi med 40 % in 80 % verjetnosti).
Kako jo lahko starši prepoznajo pri mlajšem otroku? Kaj so tisti prvi znaki predšolskega otroka, kateri nakazujejo, da ima disleksijo? Kakšne težave lahko zaradi tega opazujo v domačem okolju?
V predšolskem obdobju, ko še usvajajo predbralne spretnosti, so otroci z disleksijo pogosto spregledani. Ker imajo po večini povprečne ali celo nadpovprečne intelektualne sposobnosti, njihova šibkeje razvita področja niso tako jasno izražena. Posledično je disleksija velikokrat prepoznana šele v osnovni šoli, mnogokrat prepozno za izvajanje preventivnih ukrepov. Navajam nekaj ključnih znakov:
- ne pokaže zanimanja za zgodbe, ob poslušanju težko sedi pri miru;
- šibko fonološko zavedanje (npr. ne prepozna in ne zna tvoriti rim, težave ima z določanjem prvega in zadnjega glasu v besedi);
- šibkejše sledenje ustno podanim navodilom (na primer del navodila pozabi ali ga napačno razume);
- počasnejši govorni razvoj, otrok kasneje spregovori;
- nerazločen govor in pogoste menjave glasov znotraj besede (npr. »BALOD« namesto »LABOD);
- težave z oblačenjem (na prmer je počasen, težave ima z iskanjem parov nogavic in zaporedjem oblačenja - hlače obleče pred spodnjim perilom);
- težave z zavezovanjem vezalk in zapenjanjem gumbov;
- šibkejša motorična usklajenost (na primer manj usklajeno gibanje rok in nog, težave s ciljanjem, lovljenjem in brcanjem žoge, slabše ravnotežje);
- težave pri zapomnitvi imen barv, črk in številk.
Kako se kaže disleksija pri otroku v šoli? Na katere znake mora biti pozoren učitelj?
Navajam nekaj ključnih znakov, ki jih v Centru Motus pri diagnostični oceni najpogosteje prepoznamo:
- ima težave pri dekodiranju posameznih besed (bere posamezne besede ločeno);
- ima težave z razumevanjem relacije glas-črka;
- menjave krajših besed ali funkcijskih veznikov (na primer od-do ipd.);
- ima težave pri glaskovanju besed;
- pri branju so prisotne specifične napake, kot na primer menjave črk, menjave vrstnega reda črk, izpuščanje črk, izpuščanje vrstic …
- menjava računskih znakov;
- težave z avtomatizacijo pojmov, dejstev…
- prisotna je lahko šibkejša pozornost;
- lahko ima težave s časovno orientacijo in organizacijo.
Kakšen je postopek, da se pride do konče diagnoze, da ima otrok disleksijo? Ima potem učenec kakšne prilagoditve glede prepisovanja snovi, učenja, pisanja testov itd.? Se lahko starši za strokovno pomoč obrnejo tudi na Center Motus? Kakšno obravnavo lahko pričakujejo?
Disleksijo se prepoznava kot specifično učno težavo – otroka vedno obravnavamo timsko, navadno v kombinaciji specialni pedagog in psiholog (v primeru drugih prepoznanih težav se lahko vključijo tudi na primer logoped, pedopsihiater in drugi). Preden začnemo s pomočjo otrokom z disleksijo ali drugimi težavami, torej vedno najprej naredimo diagnostično oceno otrokovega funkcioniranja. Na podlagi pridobljenih informacij s strani staršev, učiteljev in diagnostičnega ocenjevanja načrtujemo nadaljnje delo. Se pravi, preverimo in ugotovimo trenutno stanje ter na podlagi tega načrtujemo način dela. V šoli ima glede na izrazitost težav (skladno s petstopenjskim modelom pomoči) učenec lahko na voljo posamezne prilagoditve (na primer povečan font, podaljšan čas ipd.) in pa v primeru izrazitih težav tudi dodatno strokovno pomoč (DSP), ki ji pridobi z odločbo Zavoda za šolstvo.
Delo z otroki se razlikuje glede na starost otroka (začetek opismenjevanja ali pa na primer 7. razred, ko mora biti branje že avtomatizirano). Pri mlajših otrocih gre zato večinoma za pomoč pri razvoju na primer glasovnega zavedanja, grafomotorike in drugih predpogojev, ki so potrebni za usvajanje branja in pisanja; pri otrocih v višjih razredih (npr. druga in tretja triada) pa gre predvsem za poučevanje različnih strategij učenja, samostojnega zapisa, tehnike memoriranja ipd. Pomemben del naše pomoči je opolnomočenje staršev in pogoste povratne informacije ter navodila in podpora za domače delo. Glede na to, da izven šole otroci največ časa preživijo s starši, je pomembno, da starši vedo, kako pomagati in nuditi podporo svojim otrokom.
Pri našem delu opažamo, da je pri otrocih še vedno najbolj učinkovito, če se lahko učijo prek igre ali zabavnih dejavnosti, zato pomoč pri nas poteka čimbolj interaktivno in sproščeno. V veliko zadovoljstvo je opazovati napredke, ki jih posamezni otroci dosežejo. Veliko pozornosti dajemo tudi razvoju pozitivne samopodobe, na kateri delno temelji tudi motivacija za delo, učenje ipd. Pogosto opažamo, da se s pravilnim pristopom otroci izkopljejo iz začaranega kroga »nizki šolski dosežki – nizka samopodoba – nizki šolski dosežki …«. Pri otrocih spodbujamo tudi močna področja, s katerimi lahko kompenzirajo nekatere primanjkljaje.
Ali je možno disleksijo popolnoma odpraviti oz. samo omiliti? Kako je v odrasli dobi?
Disleksija je doživljenjska, vendar jo lahko z različnimi treningi omilimo. Tudi osebe v odrasli dobi navadno same razvijajo strategije in kompenzacijske tehnike. Pomembno je, da otroku nudimo pomoč čimprej in primerno intenzivno. Staršem priporočamo, naj poiščejo pomoč strokovnjakov, če jih učitelji v šoli opozorijo, da ima otrok težave z branjem, pisanjem (ali kakšne druge izzive), da bo čimprej dobil ustrezno pomoč in čim bolj napredoval ter uresničeval svoje potenciale. Čim prej otrok prične z obravnavo, tem bolj učinkovita je (najboljše že v predšolskem obdobju).
Fotografija: Pexels
