1 na 1 z Markom Juhantom
Minicity Ljubljana je v teh dneh obiskal cenjeni gost, gospod Marko Juhant, specialni pedagog, ki ima več kot 35 let izkušenj na področju dela z mladostniki. V prijetnem vzdušju smo so se dotaknili različnih tem, s katerimi se vsak dan srečujemo današnji starši.
Gospod Juhant, katere izkušnje si mora po vašem mnenju otrok pridobiti v predšolskem obdobju in katere v šolskem in bi jih izpostavili kot takšne, ki mu lahko pomagajo kasneje v življenju?
‘’V predšolskem obdobju so nujne gibalne izkušnje. Otrok se mora premikati, gibati, srečati veliko drugih ljudi, saj nobena, še tako dobra babica ali mama ne more nadomestiti vrstnikov ali vrveža, v katerem se otrok znajde, da ne občuti panike in podobnih stvari. Mora pa osvojiti tudi bonton v določenem kraju, mora osvojiti zavedanje o obstoju določenih procedur, ki jih mora obvladati, na primer: preden kam gremo, se oblečemo, potem spet slečemo, obujemo in sezujemo čevlje in tako naprej. Pomembno za otroka je tudi, da spozna omejitve in besedo oziroma pojem 'ne'. Razumeti mora njegov pomen in ga znati upoštevati. V predšolskem obdobju začnejo otroci odkrivati, kje so meje, in se zavedati, da so sami svoja osebnost. Pri treh, štirih letih začnejo jasno izražati svoje želje in starši večkrat slišimo: 'Pusti me, bom sam/-a.' Skratka, stvari želijo narediti po svoje. Ključno za otroka tam nekje do četrtega leta je, da ne razmišlja toliko, kolikor občuti. To pomeni, da svet doživlja in vrednoti prek doživljajev, in ne zaradi tega, ker ga nekdo uči, saj pri teh letih to zanj ne pomeni naravnega učenja in ga ne more sprejemati na tak način. Prav zaradi tega so razne oblikovane obveznosti (jezikovne šole in podobno) v tem obdobju ne pomenijo toliko za otrokov razvoj, kot si mislijo mnogi starši. Ker pristopa otrok ne doživlja kot naravno učenje, se lahko takšnega načina zgolj zasiti.‘’
Se vam zdi pomembno, da imajo otroci nek ustaljen urnik in se določene stvari zmeraj dogajajo na enak način?
‘’Urnik pri otrocih nima takšnega pomena, kot jo ima struktura, ali z drugimi besedami: ni toliko pomembno, da je stvar zmeraj ob določeni uri, kot je pomemben vrstni red in maloštevilne spremembe le-tega. Pri tem je velikega pomena prisotnost očeta v družini. Moški namreč na splošno sprememb ne prenašamo dobro. Opažam, da se pri materah samohranilkah v veliki meri opravki dogajajo spotoma in se zraven namenskih opravkov v istem trenutku odločajo in opravljajo še mnoge druge reči.‘’
Intervju sva začela s pogovorom o izkušnjah. Te ne morejo biti zmeraj pozitivne in ena izmed negativnih, vendar pogostih, je ločitev. Kako to predstaviti otroku?
‘’Nujno je, da starša to otroku povesta skupaj, istočasno pa je izjemnega pomena, da otrok sliši dva stavka: 'Midva se ne razumeva tako dobro, da bi lahko skupaj živela. Ti pa moraš vedeti, da nisi kriv za to, ampak je to najin problem.' In drug stavek: 'Veš, ne glede na to, ali živiva skupaj ali ne, ostaneva za zmeraj tvoja mama in tvoj oče.’ Žal, teh dveh stavkov pogosto ni - prvič zato, ker otroka z novico seznani zgolj eden izmed staršev. Pomanjkanje drugega stavka pa opažam zaradi neke želje o samostojnem 'obvladovanju otroka'. Po domače: otroka bo vzgajal/a sam/a in ne bo pustil/a, da ga kdo ’pokvari’. Otrok postane v takem trenutku varnostni smisel življenja potem, ko partnerstvo razpade. Istočasno pa predstavlja spomin na nekaj, kar je bilo v partnerstvu v redu, saj drugače otroka ne bi bilo. Ko ljudje ostanejo sami, pogrešajo odnos s partnerjem bolj kot partnerja samega. Prav zaradi tega občutka nekateri mnogo prehitro poiščejo novega partnerja, ki je po naravi enak prejšnjemu, zgodba pa se kaj hitro ponovi. Otrok pa je v tem primeru tisti, ki se mora vedno znova navajati na nove ljudi in to vsekakor ni lahko.‘’
Kako pa ravnati v primeru, da v otrokovo življenje dejansko vstopi nov partner?
‘’Otroku partnerja predstavimo šele takrat, ko smo prepričani, da bo ta ostal. Pomembno je, da starš, pri katerem otrok živi, poda jasna pooblastila novemu partnerju. Otrok običajno ostane pri mami in mama ima novega partnerja. Otrok se bo slej kot prej na vzgojne zahteve novega partnerja odzval z besedami ’ne bom, ti nisi moj oče’. To je trenutek, ko se mora oglasiti mama in jasno prenesti pooblastila: ’Res je, tvoj oče (poimenujemo ga z imenom) bo za zmeraj tvoj oče, vendar vlogo očeta v našem domu sedaj opravlja nov partner in ga moraš poslušati.’ Ravno zaradi tega je tako zelo pomembno, da je mama prepričana v obstojnost novega partnerstva. Če novi partner nima nobene prave vloge v otrokovem življenju, obstaja vprašanje, kako bo otrok reagiral. Razen v primerih, ko se spontano zgodi, da otrok prizna avtoriteto novemu partnerju kot moškemu oziroma je že osebnostna struktura taka, da se v otrokovem življenju vse 'zloži' glede na njegova pričakovanja in potrebe.’’
Če greva sedaj naprej, proti šoli, kjer otroci preživijo večino dneva in poraja se večno vprašanje o kvantiteti vključevanja staršev v šolo. Kakšno je vaše mnenje?
‘’Starši se morajo v šoli občasno oglasiti, morda obiskati kakšno izobraževanje, vzpostaviti stike z učiteljicami in rešiti kak nastal problem. Starši morajo imeti oblast doma. Če imajo starši oblast v šoli, je s šolo nekaj narobe, kar se bo poznalo tudi na otroku. Najslabša možna kombinacija nastane, ko se starši vtikajo v šolo. Vedeti morate, da je šola edina poleg staršev (pogosto celo edina), ki od otroka zahteva obveznosti. Vsi ostali večinoma vpijejo pravice, pravice, pravice, šola pa zahteva dolžnosti. Zavedati se moramo, da otrok ne odrašča od prejemanja pravic oziroma, z drugimi besedami, ko ima otrok več pravic, ni bolj odrasel. Znak odraščanja se pokaže takrat, ko otrok sprejme več dolžnosti.‘’
Ko sva ravno pri dolžnostih, reciva, da lahko temu rečeva neke vrste odgovornost. Kdaj in za katere stvari mora otrok prevzeti odgovornost za svoja dejanja in pri kateri starosti?
‘’Če dveletnik izbere penasto čokolado ali pa čokolado s celimi lešniki, je on odgovoren za to, da bo tisto čokolado tudi jedel. Tudi če ne mara lešnikov in jih pljuva ven. S svojo izbiro se mora soočiti in je zanjo odgovoren. Takrat se začne odgovornost. Kdaj pa bi moral otrok sam narediti določene stvari? Takoj! Če se otrok v zibki poskuša iztegniti do svoje igrače, je najslabše, če ima nekoga, ki mu bo to igračo takoj podal. Otrok se navadi, da mora le malo zajokati in želja bo uresničena. Pri treh letih otrok še niti ne govori, gre mimo trgovine in jok ponovi, saj se zaveda, da bo želeno takoj dobil. Srečujem starše otrok, katerih dve- ali triletni otroci še zmeraj ne govorijo, saj sta bila oba starša zmeraj zelo 'razumevajoča'. Mama tega otroka razume v popolnosti in otroku enostavno ni treba spregovoriti. Ko gre ta otrok v vrtec in spozna, da ga drugi ne razumejo, pa se začnejo prave težave. Tak otrok navadno ne zna povabiti prijateljev k igri, ko pa hoče željo artikulirati, navadno to traja preveč časa in ga drugi otroci ne sprejmejo.‘’
Ali lahko to potem vpliva tudi na medsebojne odnose in denimo timsko delo v prihodnosti?
‘’Absolutno. Tukaj se oblikuje temeljni odnos do vrstnikov. Kasneje se to pokaže na delovnem mestu, ko ne bo vzgiba, da bi se z nekom povezal. Kljub temu, da razumsko vé, da bi se bilo potrebno. Ne bo vzgiba, da spremeniš napako, ki se je zavedaš in za katero veš, da jo moraš popraviti. Če razložimo na primeru: vsi vemo, da so na cesti omejitve, pa vseeno kdaj vozimo prehitro. Vzgib je, da če zagledaš radar, takoj stopiš na stopalko zavore. Tak vzgib pri tovrstni vzgoji manjka. Navadno se to ’plača’ s slabo samopodobo, z lastnimi občutki manjvrednosti, nepomembnosti, nezmožnosti. Dejansko pa bi bilo potrebno samo vprašati, prositi za pomoč, pa bi se zadeva obrnila. Otrok zaradi tega ne odrašča in si ne najde zase najbolj ugodnega mesta v druščini, v kateri se nahaja.’’
Vrniva se k šoli oziroma popoldanskemu opravljanju šolskih obveznosti. Kje je tukaj ''zdrava mera'' starševske pomoči?
‘’Prva stvar, ki jo moram poudariti in bi morala veljati, je, da se domača naloga dela doma. Žal, ni vedno tako, kadar pa je, je izjemnega pomena to, da mama ni četrta učiteljica. Otrok ima na razredni stopnji dve šolski učiteljici in tretjo v popoldanskem varstvu, doma pa ga čaka mama – četrta učiteljica. Kdaj bo tak otrok lahko torej samostojen in samostojno tudi kaj naredil? Mamina vloga je zgolj nadzorna, da mu pove, čas je, da sedeš, si pripraviš. Če otrok nekaj naredi in ne verjame v to, da je opravil v redu, naj to oceni učiteljica. Bolje je, da gre z narobe narejeno nalogo v šolo in jo tam popravi, kot da mu jo doma popravlja mama. Naloga je otrokova, ne mamina. To je njegova odgovornost, kakor je na primer njegova odgovornost skrb za medsebojne odnose, tudi kadar je jezen. Morate vedeti, da so vsa čustva dovoljena. Otrok je recimo upravičeno jezen na mlajšega brata, ki mu je 'vzel' vse – hrano pri mami, naročje, igrače, vse. Upravičeno je jezen. Pa vendar to ne pomeni, da sme brata žaliti ali z njim ravnati grdo. Vsako ravnanje ni dovoljeno, medtem ko čustva so. Otroci bodo sčasoma že ugotovili, da se imajo izjemno radi in če to spoznajo do odraslosti, bo ravno prav. Tudi najstniki se še med seboj ’ravsajo’. ‘’
Omenili ste čustva. Če eden izmed otrok reče drugemu ‘’ne maram te’’, je to čustvo ali žaljivka?
‘’To je čustvo. Otrok tudi staršem reče, da jih ne mara. ’Prav, jaz te imam vseeno rad in tega ne moreš spremeniti,' pa je v tem primeru ustrezen odgovor starša. Čez čas se otroci navadno vrnejo in se opravičijo. Otroci, ki doživljajo premalo zdravega odnosa, se navadno soočajo z zelo močnimi čustvi, saj ne vedo, kako z njimi ravnati. Huda jeza jih privede do razbijanja stvari, namesto da bi recimo v tem primeru naredili počepe, da se znebijo večine odvečnega adrenalina.‘’
Kako pa pomiriti drugo stran, da ne dobi slabe samopodobe, če mu nekdo zmeraj govori, da ga ne mara?
‘’Najlažje je to obnoviti z dogodki, ki so otroku ostali v spominu in ga po njih popeljati. Pogoj je seveda, da besede že razume in se lahko z njim o tem pogovarjamo. Vprašamo ga recimo, kdo mu je dal igračo. A daš igrače nekomu, ki ga ne maraš, ali tistemu, ki ga imaš rad? Ali recimo, kdo te je oblekel, ko smo šli na sneg? Ali je bratec zate poskrbel? In na takih primerih lahko otroku razložimo, tako da bo spoznal, da ga ima bratec tudi rad. Seveda je to potrebno najprej doživeti, šele potem spoznati – otrok mora spoznati tudi druga čustva. Otrok se skozi to tudi nauči, da se občutki menjajo. Tudi ko odrastemo, ne čutimo zmeraj enako. V še tako dobrih odnosih nam gre partner kdaj tudi na živce. Čez deset minut ali z eno besedo/pogledom se ponovno vse spremeni v ljubeč odnos.’’
Se vam zdi, da bi naši otroci potrebovali več praktičnega znanja? Se skozi to več naučijo?
‘’Seveda. Teoretično izkušnjo večinoma težko preneseš na druga področja življenja. Medtem ko praktično izkušnjo zlahka preneseš. Če otroka naučite vrtati z vrtalko v les, ga boste zlahka naučili tudi v steno. Začnemo z lažjimi praktičnimi primeri in napredujemo k težjim. Velika šolska prednost bi bila, če bi bili lahko otroci izpostavljeni izkušnjam, za katere starši menijo, da so zanje premajhni. Gospodinjstvo bi po mojem mnenju sodilo že v drugi razred devetletke. Sedemletnika je treba naučiti uporabljati naprave, kot je pralni stroj, ter opravil, kot je ločevanje perila in podobno. V prvem razredu je skrajni čas za ravnanje z gospodinjskimi aparati, ki so namenjeni čiščenju. Pomembno je pridobivanje drobnih izkušenj – kaj pomeni kuhanje na različnih energentih, kako bo kuhanje na elektriki vplivalo na višino računa za elektriko, kakšne posode moramo uporabljati pri kuhanju na indukciji, kako vplivajo različni energenti na hitrost kuhe, kako se zamenja kolo na kolesu (do četrtega razreda je skrajni čas, da otrok obvlada tudi to). Včasih smo znali marsikaj popraviti, usposobiti star moped…''
Ko sva ravno pri izkušnjah in ker sediva v Minicityju, se vam zdi, da lahko znanja, ki jih otroci pridobijo tukaj, koristijo kasneje v življenju?
‘’To je točno to, kar otroci potrebujejo. Je najboljši približek. Pri nekaterih stvareh je tako dobro, da je boljši približek zgolj realno življenje. In to je izkušnja za tri-, štiri-, petletne, ker vidijo, kaj je tisto pravo, kar je pomembno, ker lahko stvari naredijo. To je zanje pomembno. Ne da slišijo in gledajo, ampak da naredijo, saj skozi to čutijo življenje, doživljajo, ugotovijo svojo vrednost, ugotovijo, kaj zmorejo. Morda pa skozi to čez čas spoznajo tudi svoj sanjski poklic.’’
Se vam zdi, da smo začeli otroke preveč ''zavijati v vato''?
‘’Definitivno. Naša generacija se je igrala z mnogo več stvarmi in so se v tistem času zdele popolnoma normalne. Če nisi znal recimo plavati, te starši niso spustili k vodi, zato je bilo nujno, da si znal. Danes tega, žal, ni, manj je gibanja po drevju in grmovju, meje so drugačne. Noč je bila za nas nekaj vznemirljivega in ne nekaj strašnega. Če ni bila strašna, smo jo sami naredili tako. Preizkušali smo različne stvari in različne odnose ljudi. To je bil tedanji Youtube.’’
Zakaj pa mislite, da je prišlo do tega, da lahko otroci počnejo zmeraj manj stvari, po drugi strani pa staršem ni sporno, da karkoli gledajo ravno na Youtubu?
‘’Starši imajo občutek, da to ni resnična izkušnja. Otroci pa se vživljajo in je zanje to precej resna stvar. Problem Youtuba je predvsem to, da ne kaže posledic. Vsi se smejijo otroku, ki je skakal z rolko ali kolesom, grdo padel, o tem, kako je pristal v bolnici, pa ni govora. Tako so vsi posnetki samo ’smešni’. Ne pokažejo posledic in to je poglavitni problem Youtuba. Joka in zdravnika ne pokažejo nikdar.’’
Gospod Juhant, najlepša hvala za pogovor.
